»Več ko vem o sebi, bolj izgubljena sem«

Zgodba Prepovedanega zvezka se začne dobesedno – s prepovedjo, ki naznanja skrivnost, povezano z bojem za osebni prostor in iskanjem identitete, pa čeprav samo na papirju. Pripovedovalka Valeria Cossati  nima razkošja lastne sobe: stanovanje, v katerem živi, je majhno, deli ga s hčerko Mirello, sinom Riccardom in možem Michelejem. Tu je ves čas vsak vsakomur na očeh, vse pripada vsem, vse je javno, vsi odpirajo vse predale, drug drugemu gledajo pod prste in stikajo po žepih. Ni umika, ni zasebnosti, ni skrivnosti: tako vsaj misli Valeria, ki bo potrebovala še nekaj zapisov v črni zvezek – prepovedani, ker je bil kupljen na dan nedelje, ko ne bi smel biti v prodaji –, preden jo bo prešinilo, da se mora svobodi zmeraj odpovedovati le ona. Nihče v družinski celici ni tako zelo podvržen stalnemu opazovanju in presoji kot Valeria, in kljub spoznanju, ki ga v njej sproži pisanje dnevnika, se še vedno težko upira moči navade.

Céspedes je lik Valerie Cossati spremenila v emblematično podobo petdesetih let: Valeria je že od začetka prikazana kot utelešenje ideologije, ki jo reducira na funkcijo matere in žene, do te mere, da ji je odvzeta pravica do lastnega imena, saj jo mož in otroci kličejo »mama«, njena starša uporabljata otroški vzdevek »Bebe«, za vse ostale pa je »gospa Cossati«, seveda po moževem priimku. Kot taka nima pravice ne do zasebnosti ne do skrivnosti, žrtvovanje in odrekanje, s katerima tudi sama utemeljuje svojo veljavo v lastnih in tujih očeh, sta dojeta kot nekaj povsem samoumevnega in zato, ironično, brez prave vrednosti. In ker se zgodba ne dogaja le v petdesetih, temveč tudi v Italiji, kjer se patriarhat utemeljuje v krščanskih vrednotah, jo vse, kar odstopa od ustaljene podobe matere / žene / ženske, navdaja z globokim občutkom krivde, na katerem – spet času in okolju primerno – gradi pomemben del svoje identitete. Céspedes pripovedovalki pušča prostor, da se razmahne, da si vzame čas in na podlagi opazovanja pride do predvidenih (in z današnjega vidika nemara predvidljivih) zaključkov. Prepovedani zvezek med drugim beleži prebujanje zavesti skozi pisavo: pripovedovalka pogosto omeni, da se nekaterih stvari zaveda šele zato, ker jih zapiše. S tem ko se pisanju dnevnika želi odpovedati, napoveduje možnost, da bi se vrnila v vsakodnevni avtomatizem, ki bi ji gotovo nudil varnost, a tudi praznino.

Alba de Céspedes (1911–1997) je v življenju predvsem pisala. Glede žanrov ni bila izbirčna. Pisala je vse: literarna, gledališka, novinarska, radijska, filmska in televizijska besedila. Pisala je o predvojni in povojni Italiji in zgodbe oblikovala po meri ženskih glasov, ki so v iskanju identitete in avtonomije nihali med potrebo po (finančni, čustveni) neodvisnosti in nelagodjem nad predeterminiranim (in ozkim) naborom družbenih vlog. Kot bi like snovala po sebi: Céspedes je bila upornica in članica antifašističnega gibanja, zaradi česar je bila tudi zaprta. Režimu se je zamerila predvsem z izidom svojega četrtega romana, Nessuno torna indietro (Nihče se ne vrne, 1938), ki ji je prinesel mednarodno slavo: bil je prevedel v 18 jezikov, po knjigi je nastal tudi film. Veljala je za priljubljeno in brano avtorico, vendar je njeno ime še za življenja poniknilo: niso je vključili v šolsko čtivo in učbenike, nemara zato, ker je obveljala za avtorico, ki piše »sentimentalne« romane, torej »za ženske«, to pa je bila dolgo negativna vrednostna oznaka. Sama Céspedes je v pismu prijateljici Lauri Lilli zapisala: »Italijanske moške je sram brati dela ženske avtorice.« Oznaka pač ni samo zavajajoča, temveč tudi zamejujoča: Céspedes se ukvarja s posameznicami in posamezniki, ki pod vprašaj postavljajo uveljavljene družbene norme in vloge ter iščejo alternativne oblike sobivanja. Po spolu prevladujejo ženske, ker je avtorica črpala iz izkustvenega bazena, ki ga je najbolje poznala, vendar njene ženske pripadajo različnim starostnim skupinam, družbenim razredom, kulturnim ravnem in geografskim okoljem. Redko zapustijo meje domačega ognjišča, zato pa njihove zgodbe kontekstualizirata prepoznavna zgodovnski kraj in prostor.

Ime Albe de Céspedes vsaj v domovini nikoli ni bilo povsem pozabljeno; bolje bi bilo reči, da so nanj pozabili tisti, ki so ga, nemara zaradi one sentimentalne tematike, želeli pozabiti. Po izidu zadnjega, v francoščini napisanega romana (Sans autre lieu que la nuit / Nel buio della notte, 1976), je nehala pisati, njenih del pa tudi niso več ponatiskovali. Zagotovo pa nanjo ni pozabila njena najzvestejša bralka Elena Ferrante, ki je lastno mednarodno slavo z veseljem izkoristila za odpiranje vrat spregledanim (italijanskim) avtoricam – predvsem tistim s sorodno avtorsko poetiko. Vzporednic med pisavama Céspedes in Ferrante ni malo, do te mere, da se v retrospektivi zdi, da Ferrante ne bi bilo brez Céspedes.

Avtorici med drugim druži tudi afiniteta do neorealističnih postopkov in ta duh preveva tudi Prepovedani zvezek. Neorealizem se je med drugim utemeljeval v prevpraševanju družbenega položaja predvsem delavskega razreda oziroma vseh tistih, ki so s svojimi izbirami postavljali pod vprašaj prepričanja in vrednote preteklega (preživelega) sveta. Céspedes se je v romanu posvetila teži preigravanja pričakovanih družbenih vlog, ki v Prepovedanem zvezku ne otežujejo življenja le ženskim, temveč tudi moškim likom: Valeria je do starejšega Riccarda, ki je v primerjavi s hčerko predstavljen kot konservativnejši in manj sposoben, veliko prizanesljivejša, ne zaveda pa se, da s tem sina infantilizira in dela odvisnega od sebe. Na drugi strani Mirellino odločnost in hitro finančno osamosvajanje spremlja z neodobravanjem, celo sovražnostjo. Ambivalentni, celo konfliktni odnos med Valerio in Mirello je odsev generacijskega preloma v času po drugi vojni, ko so se otroci začeli intenzivneje upirati staršem in njihovemu načinu življenja. Mirellin upor je veliko izrazitejši kot Riccardov: Valeriin sin ima namreč položaj v družbi že zagotovljen s spolom, čeprav se ne zaveda, da je tudi to lahko past zlate kletke; Mirella, otrok novega časa, pa si želi svojega izboriti drugače, kot je to storila njena mati – kar nujno naleti na materino neodobravanje. Céspedes skozi njuno dinamiko razkriva, da je tudi ženska ženski lahko volk, kot vsakdo drug.

Avtoričina odločitev, da bo Prepovedani zvezek najprej izhajal kot podlistek tedaj zelo priljubljenega časopisa, ki so ga brali tako rekoč vsi, odraža njeno aktivistično žilico. Zgodba, kot jo je zastavila, z današnje perspektive zveni skoraj tezno, a le zato, ker neposredneje nagovarja dinamike družinskih in medgeneracijskih odnosov, ki so sčasoma pridobile finejše prijeme, niso pa zato nič bolj prizanesljive. V tem smislu je knjiga več kot le obujanje (domnevno) spregledanih pisav: odpira možnost za ponovni premislek družbenih vlog in širi polje razprave na področju, ki se včasih kar prepočasi spreminja. Vsekakor dobra poteza za prvo knjigo nove založbe No!Press. Pomeni pa tudi pomenljivo izbiro glede na prihodnjo usmeritev založniškega programa.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.