Kdo govori, kdo piše*

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.

Ob nemara najopaznejši slovenski literarni nagradi, ki se je leta 1991 začela s simpoziji in globokimi analizami (hkrati pa z bizarnimi karnevalskimi zastranitvami, izgubljanjem po gozdovih in kopanjem v blatu, ki ga danes glasbeni festivali zagotavljajo z umetnim namakanjem zemlje!), danes njen sponzor, Delo, objavlja le predstavitvena besedila (in, času primerno, videoposnetke). Kresnikova komisija šteje in izbira, nič ne povnanja in polemizira, in še pri izbiranju postaja vse bolj ekonomična, letos je v imenu varčevanja število žirantov padlo s pet na štiri, v najboljših časih jih je bilo sedem. Geslo »ni denarja za večjo demokracijo« smo že kdaj slišali in običajno se slabo konča. Morda bi bilo treba odločanje o najboljšem v slovenskem romanopisju vzeti za častno nalogo in ne za plačano delo, a morda je zaupanje literarnega polja v sodobno romaneskno produkcijo tako majhno, da obstaja strah, kako zastonj tega noče brati nihče?

Druga velika prozna prireditev, festival Fabula, pa je kljub znatnemu javnemu financiranju vse bolj promocija ene same založbe in vse bolj dostopna samo njenim avtorjem, nagrade pa letos ›zaradi varčevanja‹ sploh niso podelili … To palačinkarjenje, stiskanje v enoplastnost, postaja v literarnem središču vse bolj izrazito, raznolikost in razgibanost pa prehajata na obrobje, recimo na nefinancirane Mlade rime. Tam se bohoti in brbota vse mogoče in veseli smo, kadar med nastopajočimi slišimo kak dober nov glas, pripravljeni pa smo prestati tudi številne ne prav zelo dobre – navsezadnje po koncu branj zmeraj lahko poklepetamo pred Menzo, zelo verjetno tudi o slišanem.

Ob teh recepijskih razlikah pa imata nova slovenska poezija in proza vendarle nekaj skupnega: strah pred prehajanjem znotrajbesedilnega v zunajbesedilno. O drugih izrazih tega strahu kdaj drugič: na sobotnem Prangerjevem pogovoru pa se je med drugim pokazal v krčevitih poskusih izmikanja nuji, da bi govorili, ob vsaki obravnavani pesniški knjigi znova, ne le o teh knjigah, ampak tudi o Tomažu Šalamunu. Pa vendar je o Šalamunu očitno treba govoriti vedno znova, če govorimo o sodobni slovenski poeziji, ne glede na to, za katero sodobnost gre. Prva taka debata, ki sem jo poslušal pred več kot 30 leti, je zastavila natanko isto vprašanje kot hitro udušeni del sobotne: ali Šalamun piše, kakor piše, premišljeno ali ne, in če ne, ali ga to kako diskvalificira?

Debato o Šalamunu se je vedno znova zaustavljalo in se vračalo k izbranim knjigam. Vendar je danes, hoteli ali ne, velikokrat od teksta važnejši kontekst. In s tem se nekako težko soočamo: ko se je spraševalo (ne le na Prangerju, že na prejšnjih obravnavah te knjige), ali zadnja pesem iz romana v pesmih Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan sodi v knjigo ali ne, se je – morda nezavedno – spraševalo ne toliko, ali odstopa od siceršnjega teksta knjige (tu je odgovor nemara lahko le nedvoumen ne), temveč ali ne prestopa ven iz tega teksta, v resničnost, česar naj si poezija raje ne privošči, ostane naj zavezana sebi sami, svojemu znotrajbesedilu.

Ob dveh obravnavah te knjige, ki sem jih poslušal, se je veliko posvečalo vprašanju njene literarne kontekstualizacije: ali in kako se navezuje na Ljubimki Elfriede Jelinek, Trpljenje mladega Wertherja že-veste-koga, Sarah Kane (sam bi na seznam priključil še en roman v pesmih, Ljubezensko zgodbo stoletja Marte Tikkanen) … Iskanje navezave novega dela na obstoječe literarne zapuščine je dobra novica: večina slovenskih leposlovnih branj se zdi omejenih na lastno generacijo. Zelo obiskane nastope pesnikov Pesmi štirih je zvečine obiskovala prav njihova generacija, in tudi večino knjig, ki so jih ti pesniki prodali in jih še prodajajo zelo veliko, najbrž kupuje in bere njihova ali njihovi bližnje generacije, ne pa mladi. Tudi drugi avtorji, pesniški in prozni, slabo potujejo prek generacijskih meja: na delavnicah kratke proze, ki jih vodim pri Literaturi, nihče noče razpravljati o npr. Dragu Jančarju (ali katerem drugem ›velikem‹ slovenskem prozaistu), več zanimanja je za prozo generacije, ki ji pripadajo obiskovalci delavnic.

To vse je seveda človeško in razumljivo. Zanimivo pa je, da Tomaž Šalamun te meje vedno znova prehaja: je nekakšen simbolni oče vsem novim pesnikom, ki imajo ambicijo, da bi bili novi pesniki tudi znotrajbesedilno. Probleme z Očetom ti pesniki potem rešujejo na različne načine, z ubijanjem očeta, zanikanjem očeta in še kako drugače, zanesljivo pa velja, kar je v Rogaški Slatini rekel Karlo Hmeljak: do Šalamuna se je treba opredeliti, tako ali drugače. Vsaka nova generacija mora na novo odkriti in zakriti Šalamuna. Zanimivo se je v svojem besedilu Brutalni realizem opredelil Tibor Hrs Pandur: Šalamuna ni predstavil kot Očeta, temveč kot prijaznega starejšega brata, ki odpira vrata v literarni svet.

(To predstavitev zelo dobro razumem, saj je Šalamun, dobesedno, odprl vrata tudi meni: ko sem se vpisal na primerjalno, sem čez kak mesec zbral pogum, da bi šel poslušat literarni večer v Društvo slovenskih pisateljev, a ko sva se s spremljevalko, še gimnazijko, znašla pred to častitljivo vilo, v katero so se zgrinjale, po najinem videnju, kopice bradatih spoštovanja vrednih starcev, sva pred notranjimi vrati začela mencati in se pogledovati, kateri bo prvi rekel, da pojdiva kam drugam. Takrat je z druge strani vrata odprl Šalamun, rekel: »Sta prišla na literarni večer? Lepo. Kar naprej.« In sva šla. Na Društvo sem potem prišel še velikokrat in če ste me kdaj srečali pred vrati Društva na Literaturini novoletni zabavi in sem vam rekel »kar naprej« ali pa če sem vam kaj takega rekel pred vrati LUD Literatura ob zdaj žal preminulih večerih bralne kulture na uredništvu Literature, zdaj veste, da sem se [dobesednega] odpiranja vrat naučil [slabo, a za družabnega avtista še kar zadovoljivo] od Šalamuna.)

Nazaj na Pranger, kjer je Karlo Hmeljak v sklepu pogovarjanja rekel, da je vesel, da sta s Katjo Plut zdaj v isti generaciji, ker je želja po generaciji pravzaprav želja po dialogu. Vendar je dialog znotraj generacije šele prva stopnja dialoga. Katjina zbirka Kresničke se konča s stavkom ›Skupaj smo modri‹. Svojo delno modrost združujemo z drugimi, prav tako delnimi, tudi prek generacijskih meja, zato pa se moramo zlasti naučiti prisluhniti drugemu, tudi drugačnemu – kar seveda ne velja samo za literarne debate.

Med pogovorom je Karlo razmišljal tudi, ali moramo o tistem, o čemer ne moremo govoriti, molčati ali, nasprotno, govoriti vedno znova, Tibor Hrs Pandur pa v že omenjenem besedilu navaja verz Katje Perat: »Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho.« Pogovori na Prangerju, kljub občasnim skakanjem v besedo, prekomernim jemanjem časa pri nekaterih in posledično zmanjkanjem časa in volje za kontekstualizacijo in sintezo vsega slišanega, vseeno kažejo na obstoj možnosti dialoga o literaturi, tudi o novi slovenski literaturi. Pranger mu daje prostor. In ta prostor, enako kot dialog, potrebujemo.

* Naslov je izposojen pri hrvaški antologiji kratke proze Tko govori, tko piše, ki jo je uredila Jagna Pogačnik.