I

Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se je balkon sesedel na dno ene izmed jam. Naš svet je samo obod nekega drugega, podtalnega.Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Letošnji oktobrski cikel poezije in glasbene improvizacije v Gromki ob petkih v okviru Literature v živo prinaša glasbo kot odgovor na branje poezije v živo. Avtorjevo upodabljanje zapisanega besedila v živo, s svojim glasom, izbrano melodijo in želeno interpretacijo, je enkratno in neponovljivo doživetje, saj pri dogodkih v živo neizprosno nastopi tudi element presenečenja, nenačrtovanega. Pri ciklu Glasbena improvizacija slika poezijo je načrtovano, da glasbenik improvizator že predhodno prebere napisane pesmi,Preberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Letošnje Mimoglasje je sledilo lanskemu, ki je bilo prvo in se je dogajalo in zgodilo v kavarni Pilon. Drugo Mimoglasje se je preselilo v Daktari, ki je morda križanec med Pilonom in Gromko – ne preveč dnevnokavarniško svetel, ne preveč klubsko temen, dovolj prostoren in zelo intimen. Koledarsko se je torkovsko mimoglasniško dogajanje umestilo tako, kot bi nam želelo vsaj malček olajšati dolgo ostajanje zime – s pričetkom 5. februarja in zaključkom 5.Preberi

Prvi večer letošnjih Trnovskih tercetov je otvoril Marko Matičetov s pesmimi iz nove zbirke, ki bo kmalu izšla pri hišni založbi. Matičetov je navidez mirno in v celoti na pamet zdeklamiral kopico krajših pesmi iz dveh strogo zaokroženih ciklov. Toda njegov počasni ritem, ki je kljub vsemu puščal vtis ujetosti v nekakšno zateglost, nemara ni najbolje zadel notranjih poudarkov njegove lapidarne poezije. Boljše od pesmi z bivanjsko dialektiko so bile pesmi iz cikla Brazilija, kiPreberi

Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

Tvoja zbirka ima naslov, ki je toliko nenavaden kot tudi izvirno sugestiven, po vrhu je pa še palindrom. Verjetno ima sorodnika tudi v Vallejovem Trilceu? Kako si prišel do njega, si zbirki zavestno hotel dati takšen naslov, ki ob odsotnosti vnaprejšnjih pomenskih konotacij ustvarja nov prostor?Preberi