Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slaboPreberi

Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, da festival vsakič vsaj do neke mere opredeljujeta šov in lokalizirano, recimo temu humanistično-filozofsko zvezdništvo. Fabula je velika stvar – dogaja se po vsej Sloveniji, še najraje pa v Cankarjevem domu, postreže z »največjo [ukinjeno] nagrado za kratko prozo«, »največjimi gosti«, knjižnimi izdajami za prav to priložnost in tako dalje in tako naprej.Preberi

Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.

Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res ni ostalo drugega, kot da si sama zastavlja vprašanja, odgovarja nanja, navezuje stik z občinstvom in komentira glasbeni intermezzo pianista Mihe Haasa (zaigral nam je, seveda, Schumanna). Z impozantnim branjem odlomka iz Clare je resno konkurirala tudi vsem trem študentom AGRFT-ja, sicer ravno tako interpretom literarnih besedil povabljenih avtorjev. Razgovorila sePreberi

Na »koncert« Michela Houellebecqua v Kino Šiška smo mnogi prišli obdani z dozo pomislekov do slavnega pisca: z odporom do njegovega futurističnega cinizma, do škandalov z odpovedanimi nastopi, do očitkov, ki mu jih je pripisala recepcija: obscenost, mizoginija, rasizem, poleg vsega pa še z védenjem, da ga strogi nemški kritiki razkrili kot filozofskega bleferja. Vendar se je pokazalo čisto nekaj drugega: Houellebecq je eden izmed skladateljev francoskega jezika. Kdor ga bere le v slovenščini,Preberi

Prijatelj mi je pred časom povedal šalo, ki morda v novem kontekstu ni več šala, toda recimo, da se ji tudi med pisanjem tega prispevka še vedno smehljam: branjevka na tržnici svojega kupca, katerega obraz si je zaradi večkratnega pojavljanja zapomnila, ogovori z Gospodom in ga, ko zaobide njeno stojnico, vpraša, ali danes ne bo kupil nobene solate. Ne glede na to, kako se šala izteče, situacija spominja na prodajo knjig, in še posebej predPreberi

Letos je bilo na zaključno prireditev Fabule povabljenih pet avtorjev, kar je eden več kot lani. Kot je to že v navadi, so predhodno napisali vsak svojo kratko zgodbo; vse skupaj so izšle v zbirčici Razkriti obrazi svobode. Če gre verjeti mojemu občutku in raznim medijem, se nas je zbralo več kot sto.Preberi

Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem imenu nastopila oba gosta, Ifigenija Simonović in Aleš Berger, ki sta, med drugim, Zupana zastopala tudi na Prešernov dan v knjigarni Konzorcij. Enako sta družno pomagala tudi pri urejanju albuma Važno je priti na grič, prav tako posvečenega Zupanu. Ob vprašanjih, ki jih je zastavil Mitja Čander, sta predstavila že večkrat omenjenega: Ifigenija Simonovič s pač zelo človeške perspektive, Berger nekoliko bolj akademsko zamaknjeno. Preberi

Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več obiskovalcev kot običajni, redni literarni večeri, kakršnih je pri nas na izbiro kar precej. (Reči, da jih je preveč, bi pomenilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem razumeti glede na neidealne, a obstoječe vedenjske vzorce dejanskih obiskovalcev ali vsaj v luči domnevne umetniške nujnosti, ne pa gledePreberi