LUD Literatura

Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

ali: Piar za gnilo sadje 21. stoletja

Tibor Hrs Pandur

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«

 

Poznam ta občutek in do neke mere sočustvujem, a le v primeru, da to res berem kot zgolj občutek, ki se zgodi in mine. Največkrat bi ga lahko v zadnjem času recimo začutil, ko sem obiskoval festival Mladih rim, čeprav nikakor ne bi šel tako daleč. Koncept in odlika Mladih Rim je, da praktično ni selekcije in ravno zato se ob vrsti pišočih, za katere se ve, da morda pišejo šele kakšno leto ali par mesecev, tu pa tam znajde nekdo, ki je izjemen in ki absolutno pohara.

 

Paradoks zgoraj navedenega teksta, ki naj bi bil recenzija Antologije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, je seveda ta, da kritizira pesniško sceno, ki se ji je avtorica baje odrekla, torej je očitno zares ne spremlja več. Ne morem se otresti občutka, da to posploševanje, ki se dogaja v citiranem stavku, ni nič drugega kot beg pred soočanjem z dejansko »mlado« pesniško sceno. Da ni nič več kot osebna izpoved in mnenje, za kar tekst tudi trdi, da je. Ta izjava me je razjezila, ker se po mojem dogaja nekaj čisto in dramatično nasprotnega. Ob tej mlohavi sceni slabe poezije, ki se jo vseskozi tiska na vatle, cveti cela generacija avtorjev, ki jih je vredno omenjat, citirat, promovirat, omogočat, objavljat in furat dalje. In drznem si trdit, da v svoji raznolikosti in neponovljivosti konstituirajo vsaj malo renesanso sredi jammertala našega literarnega polja. Takšne načrtne slepote si nekdo, ki je poklican literarni kritik, po moje ne bi smel dovolit.

 

Ob tem se relevantna kritika literature, ki ni le kvazi-recenzijski slavospev avtorjevi genialnosti ali direktna zavrnitev, redkokdaj zares zgodi, prevladuje pa podobno (ali še slabše) mlohavo stanje površnih interpretacij, prisiljenih sodb in na hitro odpisanih recenzij. Seveda so izjeme, zato pravim redkokdaj. Relevantno kritiko razumem približno tako, da skozi natančno branje osvetli tekst sam ter ga s tem postavi v specifično perspektivo, ne da zgolj kontekstualizira in malo pocitira, čeprav tudi to spada zraven. Kritika bi naj služila povečanju dometa in razumevanja teksta, pokazala naj bi, zakaj je vreden branja, če je, in zakaj ni, če ni. Kritik naj bi bil tradicionalno arbiter, ki bi si naj moral drznit povedat, kaj je dobro in kaj ne (ter zakaj), ker naj bi vedel, kaj je dobro in kaj ne. Ampak ta pozicija prisiljene sodbe za vsako ceno, ki jo marsikateri kritik instinktivno zavzame, je lahko problematična in odpira prosto pot naučljivim floskulam. Po drugi strani je preko korespondence temu kontriral Uroš Prah: »›Sodba za vsako ceno‹ niti ni tako razširjena: zdi se mi namreč, da se pogosto prej na vse pretege branijo tega, da bi morali podati resno sodbo, in je ravno to izogibanje lastnega pozicioniranja do teksta tisto, ki jih meče v prazne floskule.«

Monika Vrečar je ob tem kot problem kritika izpostavila prav pozicijo vednosti, iz katere govori nekdo, ki sodi in pretendira na univerzalizacijo, ki nikdar ne preseže lastne specifične subjektivne pozicije, kar je v 21. stoletju jasno iz inata. Oziroma večina njenega nestrinjanja s kritiki se konča z »jezo nad vsiljevanjem njihove avtoritete kot univerzalno veljavne. Ker mi kritik že vnaprej govori (pa ne meni, saj v resnici nikogar ne naslavlja, s tem ko naslavlja vse), kako se bom počutila, ko bom prebrala neko knjigo: ›Knjiga naj bi počela to, ta knjiga pa počne to, in zato nas pusti ravnodušne …‹ Čeprav on v bistvu piše samo to, kako je pustila ravnodušnega njega, zaradi razogov, ki jih je on pač lahko sproduciral, zgolj da bi bil kritičen.« Je kritik torej nekdo, ki sodi, ali nekdo, ki osvetljuje? Ali nekako oboje? Od kod govori in kot kdo se pretvarja, da govori? Ni kritik avtor, ki poroča o svojem bralnem dejanju, ki »javno misli literaturo«?

Pa še to, citiram iz mejla Monike Vrečar: »Kritik naj bi v prvi vrsti spodbujal originalno kritično presojo pri ostalih bralcih. […] Večino kritikov (zato, da se – zavestno ali podzavestno – zaščiti) ignorira dejstvo, da vsak človek vsebuje lasten program za razumevanje nekega dela (ali kateregakoli fenomena nasploh) in ravno to lahko vodi k pristnemu učinku: npr. kot je rekel McLuhan: branje je ugibanje. To ugibanje (način ugibanja) med branjem, pa je nujno odvisno od tega, kako smo jezikovno, kulturno in ne nazadnje osebnostno sprogramirani. […] Je pa mogoče ustvarit ponavljajoče se kriterije, na katere se vse zvaja in ki jih kritiki uporabljajo pri presojanju, ampak to je potem očitno napaka na strani kriterijev in posledično sodbe. Táko posploševanje je uniformiranje (= ploščenje) interpretacije, in sicer zgolj in samo z namenom, da bi bila kritiška služba bolj jasna (naučljiva) in njena avtoriteta formalno dokazljiva.« Kaj so torej ti kriteriji? So res tako lahko določljivi? Se ne spreminjajo analogno z deli, ki jih obravnavajo? Očitno se še vedno fura distinkcija med kritikom in avtorjem, ki bi jo rad vsaj sproblematiziral.

Ni čudno, da je toliko polemik okoli smisla kritike, če osnovne predpostavke niso reflektirane. Šolanje kritikov pri nas je enako pomankljivo kot poučevanje pisanja, torej branja (kar gre z roko v roki). Spomnim se predmeta kritike na oddelku Primerjalne književnosti, ki je trajal zgolj eno leto. Matevž Kos je v uvodnem predavanju navrgel nekaj kot: »Kritika! Saj vsi vemo, kaj je, ne? Preberite si kakšno v Literaturi.« Potem si je vsak izbral eno knjigo in jo recenziral/kritiziral in to je bilo to za tisto leto. Smešno, če naj to postane tvoj poklic. V štirih letih študija bi jih morali napisat minimalno sto, če ne več.

Pisati kritike je delikatno početje, še posebej, če pišeš o delih ljudi, ki jih poznaš, kar je v tem prostoru neizbežno. Pravzaprav se sodi o miselnih procesih, izjavah, izkustvih ljudi in kako dobro so jih povedali preko nas samih, če se zavedamo, da vedno beremo, kar sami hkrati v tekst vberemo. Tekste beremo, kot da bi bili ljudje, ki smo si jih delno sami namislili. Bralni akt je konec koncev proizvodnja, ki jo ustvarja sodelovanje dveh zavesti. Ob tem ko beremo, izbiramo, kako kaj preberemo, oziroma naša zavest pač bere, tako kot se doživlja, sama od sebe, do določene mere onstran naše kontrole. (Seveda tekst pri tej kontrukciji doprinaša nedvomno več kot petdeset procentov konstrukcije, tako da so na mestu pripombe à la »če je tekst slab, bo kritika/branje slaba/o«, čeprav je to tudi lahko prelaganje kritiške odgovornosti, saj lahko pride tudi do slabo napisane kritike vis a vis dobrega teksta in obratno.)

Sodba o »mojem« tekstu pa tako ali tako nima nič več z mano, čeprav se avtor redko lahko otrese občutka, da je starš teksta, ki ga tekst pravzaprav ne potrebuje več. »Poetry is having nothing to say and saying it. We posses nothing«, kot pravi John Cage. Celo cel ekonomski sistem in morebiten zaslužek pišočega mora biti vezan na avtorske pravice in kult avtorja. Sodba o »mojem« tekstu je pravzaprav sodba o tem, kako dobro moja zavest interpretira/posreduje/razkriva mojo podzavest, ter kako jo ti kot bralec uprizarjaš. In kaj ti naj jaz, če ti način, kako sanjam, če ti moj ID ni všeč?

 

Na intimni ravni sem že dolgo prepričan, da resnično umetniško delo ne potrebuje nobenih interpretacij in da je zajeto popolnoma v trenutku branja/posredovanja, torej v stiku med tekstom in bralcem, ter da je ta trenutek ne samo neopisljiv, ampak tudi razlog, zakaj pesniki pišejo poezijo. Pravzaprav velja za kritika (v idealnem primeru) analogno: piše kritike, da bi napisal, kaj kritika je, čeprav v obeh primerih takoj zazeva nevarnost velike diskrepance med problemi, ki se jih vsi zavedamo, in demonstracijo njihovih rešitev. Te debate tečejo že od pamtiveka, vsi se zavedamo problema pisanja dobrih kritik in že definicija »dobra kritika« lahko sproži na litre prelitega črnila in časa. Napisat dobro kritiko je enako težko kot napisat katerikoli tekst, to je jasno.

Lahko se strinjam z besedami Katje Perat iz Dežele pesnikov in kmetov, čeprav malo pretirava in dramatizira: »Prostor slovenske literarne kritike preveva lenobna navajenost, da se pohvali vsakogar, ki je zmožen tvoriti trdilni stavek v slovenskem jeziku in hkrati premore še dovolj motivacije, vez, poznanstev in socialne spretnosti, da lahko izda knjigo pri založniku, ki ni on sam. Opaziti je tudi kakšno plaho omikanost, ki veleva, da se ne spodobi reči, da je nekaj zanič, in trepeta pred morebitnim škandalom, pa tudi nekaj veliko manj dostojnega – preračunljivost, ki ji je v slovenskem kulturnem prostoru zelo težko ne stopiti na rep, saj skoraj vsakdo, ki piše, nadzoruje kakšen krak ustvarjalne verige in je skratka človek, ki se mu ne bi bilo priročno zameriti. Kombinacija teh dejavnikov ustvarja zakrčeno ozračje, iz katerega ne vznikne nikakršen kriterij in v katerem je vse ›še kar v redu‹, s tem pa je tudi vse po svoje razvrednoteno, ljudje pa spregovorijo šele takrat, ko jih nekaj žre tako dolgo, da jih potisne čez rob pameti.«

Torej neposredno povedat stvari. Ampak neposredno povedat kritiko dela in neposredno pisat delo samo očitno ostajata dva različna akta in dve različni disciplini. Pisati kritiko je poročati o svojem bralnem dejanju in kot vsak tekst je lahko slabo ali dobro napisana, nikakor ne more biti nevtralna; vprašanje pa se postavlja, ali je kritik enako iskren do svojega doživljanja prebranega, kot mora biti avtor do življenja, ki ga prenaša. Mogoče so tudi to preference, ampak tehnični opisi utrujajo, tako kot medli povzetki dela namesto konkretnih interpretacij posledic prebranega. Ne trdim, da sem dejansko zmožen to stanje stvari preseči, lahko pa vsaj interveniram in reagiram ter probam podat protiargument očitno zgrešeni trditvi oz. skenu trenutne literarne situacije. Zanimivo, da je tekst Mojce Pišek, ki mi je dal iztočnico za ta tekst, eklatanten primer, ko kritika ni več kritika niti recenzija, ampak tekst, ki mu je obravnavana knjiga dala zgolj iztočnico za intimno refleksijo. To je celo nekaj, kar si želim, ob tem da bi kritiki zavrgli maske arbitrov knjigotrštva. Ne vem, če se lahko temu kot ljudje, ki jim je specifika to, da konstantno vrednotimo, dejansko izognemo. Želim si pa, da bi slišal subjektivna poročila bralnih dejanj, tukaj pa se je zgodilo nekaj čisto drugega, pogrešal sem stremljenje k objektivni poziciji, ki naj pritiče kritiku, če že podaja splošne vrednostne sodbe.

Interpretacija in kritika umetniškega dela ostajata sestavna dela umetnosti. Peter Brook je verjetno najbolje definiral vlogo kritika (in zaznal problem, na katerega namigujem) v knjigi Prazen prostor: 

»Kritik je del celote. Ni važno, kako piše: hitro, počasi, kratko ali dolgo, važno je, da ima določeno predstavo o tem, kakšno naj bi gledališče v njegovem svetu bilo in ali ob vsakem gledališkem dogodku to predstavo znova preverja. Toda koliko kritikov gleda tako na svoje delo? Kritik, ki v gledališču ne uživa več, je očitno morilski kritik, kritik, ki ljubi gledališče, pa mu ni kritično jasno, kaj to pomeni, je tudi morilski; živ je kritik, ki si je popolnoma na jasnem, kaj bi gledališče lahko bilo – in ki je dovolj drzen, da tvega to svojo formulo vsakokrat, ko prisostvuje gledališki predstavi.«

Lahko pa postavim še splošnejši kriterij, ki je v vsakem primeru subjektiven. Vrhunski tekst spodbuja k pisanju vrhunskih tekstov (ali prokreaciji umetnosti), naj bo kritika ali nova pesem, pri čemer je kot osnovno občutje zasledljiva zavist, ki se meša s fascinacijo, željo po identifikaciji, kar se lahko preobrazi v imitacijo (in v moderni poeziji v prekomerno citiranje), kar je lahko nevarno. Poezija, ki me spodbudi, da naredim svoje najljubše dejanje za stičišče vesolja, je poezija. Vse ostalo je vprašanje stila.

Mislim, da je tekst podoživljajoča mašina, portal in časovni stroj, ki služi soočanju posameznika s svojo čustveno vsebino in ki lahko zoscilira/ozavesti temno vsebino podzavesti. Kdor piše/bere, govori s sabo sebi in se konstantno reflektira (ali vsaj uspešno pred sabo beži), v najboljšem primeru ne projicira lastnih nerazrešenih konfliktov na druge. Če pa jih, pa imamo vsaj zgodovinski dokument, ki to dokumentira. Resnično umetniško »delo« je tako pisec/bralec sam in tekst, ki ostane, je spomin in sled na ta prenos (ali izbris), ki komemorira njegovo nevidno preobrazbo. Največ, kar lahko pesem sproži, je močna fizična reakcija, recimo smeh ali jok, navdušenje ali gnus, vsaj po dva ekstrema neskončnih variacij potencialnih filingov, ki so lahko vmes. Takšna (ali njej analogna) telesna manifestacija pomeni, da je prenos uspel, da je identifikacija uspela. Če pa te vzpodbudi v stvarjenje novega dela pa sploh imamo odločilne dokaze uspešnega prenosa moči. Kot je zapisal Hlebnikov: »Kreativno delo je iskra med presežkom sreče pevca in nesrečo množice. Kreativno delo je razlika med srečo nekoga in splošno nesrečo!« (citirano v Raymond Cook: Khlebnikov: A Critical Study) Da telo skratka fizično reagira na prebrano, ga potelesi in realizira. Umetnost te mora napizdit, da je ekvivalentna naravnemu pojavu, enako resnična kot posilstvo, poljub, udarec ali nevihta. Da postane vzrok in spomin prihodnjega delovanja nekoga. Glede na fizično reakcijo (po stopnji močnosti), da tako intenzivno doživlja v tem kar prenaša (ali v resnicah, ki jih prenaša), da se občutje nepreklicno prenaša na druge.

S tem je literatura (in vse njene posledice), kot pravi Jasmin B. Frelih, še vedno edini način, da vsaj približno izkusimo, kako je bit nekdo čisto drug. Kako je it zavedno skozi telo pisave drugega telesa? Saj o tem pišemo, ali ne?

 

Če še enkrat pomislim, sem bil skoraj premil, uvodoma citiran stavek se bere kot: vsa »mlada« slovenska poezija je slaba, z redkimi izjemami seveda, predvsem temi, ki so zbrani v »recenzirani« antologiji. Tako se to bere. Ali naj to odmahnem kot osebno tožbo Mojce Pišek, ki je prej pela slavospeve subtilnemu humorju in genialnim ironijam »glasov generacij«, ki jih v našem literarnem prostoru tako primanjkuje, in ki se je borila približati poezijo širni populaciji ter pač doživela kolaps navdušenja?

À propos omenjena antalogija. V isti številki Literature je objavljen tekst Katarine Šalamun Biedrzycke (O Antologiji 75 pesmi od Dekleve do Peratove), kjer pravi: »Ta nasprotovanja pa so zelo močna, če gre za nov odnos do sveta, ko nova, nastopajoča generacija v marsičem negira staro in postavlja lastne kriterije. To je bil položaj ob nastopu Tomaža Šalamuna. Danes bi bila situacija podobna, ko bi prevrednotenjsko antologijo celotne slovenske poezije sestavila generacija Idiota. In mislim, da ji je treba omogočiti, da to stori (z umestitvijo toliko svojih predstavnikov, kot sta to naredila oba Tomaža – in s tveganjem, da se prav toliko imen ne bo obdržalo). « Edini predstavniki t.i. mlajše generacije, zastopani v tej antologiji, so Jure Jakob, Veronika Dintinjana, Katja Perat in to je to. Če bi se dejansko spravili delat »prevrednotenjsko antologijo celotnega slovenskega pesništva«, čeprav se to sliši malo pompozno in pretirano titansko, bi verjetno izbrali avtorje, ki po naše zdaj pišejo presežno. Nastal bi obsežen presek »generacije«, analogno vsaki številki Idiota, ki je vsaka zase že miniantologija, ki z vsako novo cifro mapira razvoj tiskanih avtorjev.

 

* * *

 

Torej. Kdo so pravzaprav ti »mladi pesniški glasovi«, ki naj bi bili »jalovi plodovi« iz uvodoma citiranega stavka? To polje konstantno fluktuira. Še posebej znotraj naših omejenih zaznav.

Mislim, da cel kup »mladih« avtorjev dokazuje, da niso »jalov plod brez preteklosti in prihodnosti« ter da v nasprotju z večino starejših kolegov odločneje in neposredneje ubesedujejo kompleksne odnose sodobnosti. Saj ubesedit odnose je ubesedit kompleksna razmerja teles, ki jih srečujemo, beremo, naseljujemo, ljubimo, sovražimo in pozabljamo.

Nekoč sem ta prelom v poetiki imenoval brutalni realizem, ki teži k brutalni iskrenosti izraziti stanja o katerih se ne sme govorit, ter se s tem vsaj približati verbalnemu deliktu, ultimativnemu aktu presežka, razkritja in subverzije. Resnična poročila človeštva so skrita v sanjah ljudi in databazah tajnih služb. (Kockam, da prav preko soočenja z intimnim breznom »prepovedanega«, do katerega se vsak pišoči trudi dokopat, odpre intimna brezna potencialno vsakega.) Seveda je brutalni realizem le grob približek za kompleksne, edinstvene in raznolike pisave, ki bodo verjetno lahko bolje vrednotene in ozaveščene šele čez nekaj let. A recimo, da se da zaznati vsaj dve tendenci znotraj sodobnih pisav, ki prelamljajo s poetiko dolgčasa t.i. malih stvari ali praskanja po površini efemernih mlohavih moralizmov in apologij spodletelih kritik stanja sveta. Prvi je odkrit odnos do seksa in ubesedovanje (vsaj v tem jeziku razmeroma) zatrtega temeljnega človekovega gona ter refleksije neposredno in je po mojem dosežek te generacije. Vsesplošna vrnitev telesa k telesu, nobena puhla krilatica à la »novi intimizem«, če že vsaj »erotična levica«. Popravljam izjavo. Pravzaprav je odlika generacije kakršnokoli neposredno posredovanje kompleksnih psihofizičnih stanj. Pisati seks je enako zajebano kot pisati o čemerkoli drugem, vedno hodimo po tankem rezilu med vulgarnostjo in osladnostjo, vzvišenostjo in banalnostjo. Ali posredujemo brutalno realni hardcore, brutalno realnost v vsej svoji goloti, ali pa jo hočemo nadjebat tako, da pokažemo, kako vsako realnost konstituira jezik sam in razmerje do njega, ki ga vsakič znova zavzamemo, ko spregovorimo.

 

Matjaž Zorec s svojimi »nenadjebljivimi fukatožnostmi« (kot jih je posrečeno imenoval Jasmin B. Frelih) neskončnih stavkov zvija, izžema, krči in prebavlja slovenščino do njenih najskrajnejših potencialov (glej ID9: Kaj mi delaš). Uroš Prah je njegovo metodo, če parafraziram po spominu, imenoval izganjanje hudiča spolne zavrtosti iz slovenskega jezika. Neskončen zdrs označevalca pridobi v Zorčevih tekstih povsem drugo perspektivo, minljive pičke in kurci, ki generirajo neskončnost jezika vrste, užitek in groza in gnev ujetosti v menjave slin besed sredi jezika absolutne biologije, ki jo vsi jeziki ližejo, iščejo in se jo hkrati trudijo skrit, strastno fascinacijo in odkriti smeh tega človeškega tragikomičnega karnevala, ubeseden v maniri Hegla, ki je overdoziral na viagri, medtem ko je listal Pesem pesmi. Edinstven glas, ki bi ga, če bi bil založnik z razpoložljivimi sredstvi, na kolenih prosil, če lahko objavim njegov prvenec.

Enako velja za Nejca Bahorja, marsikje na literarni sceni spregledanega brutalnega anarhista, verjetno tudi malce po lastni izbiri, ker te scene preprosto ne jebe. V ta glas integrirane fragmentirane bežne refleksije intimnih politik so zmiksane predvsem kot geste upora in spontani pljunki v obraz malomeščanskemu konformizmu (glej recimo ID12: Balada).

Blaž Iršič (ki si prav tako takoj zasluži prvenec) karnevalizira s humorjem in nevidženo ironijo tako zabačenost Slovenije, politiko, seks kot religijo. Smeh je trademark tega realista proletariata in prav zato je dragocen, saj odkritih komičnih intervencij na račun človeške živali v našem literarnem prostoru krvavo primanjkuje. Vsak njegov tekst je performans iz karnevalizacije, četudi ubeseduje bedo tovarn, absurde prekernih delavcev ali kako se z bogom ravsa za ščegetavček. Posplošujem, zajebanciji humorja navkljub me prenos njegove izkušnje pretrese dosti globlje od preproste karnevalizacije (glej ID6 do ID12).

 

Potem so tu čisto druge scene, čisto drugi pristopi in poetike. Recimo hipersenzibilne meditacije Gašperja Torkarja o možnosti pristnega stika, dialoga, formacije skupnosti ali celo inter- in medgeneracijskega prijateljstva sredi sveta depresij razočarancev in vsesplošne tendence množičnega uničenja. Nežnost in fokus tega preciznega in spontanega diskurza upanja vibrira od neuničljive sile potence razumevanja nasproti neskončnim možnostim nasilja (merim predvsem na nove tekste, čeprav je bil tudi njegov prvenec osupljiv dosežek za človeka pri dvaindvajsetih). Naj bo omenjeno, da je na enem večeru Mladih Rim s free style izvedbo Palpitacij odpihnil vse prisotne in kot rečeno tako absolutno poharal, da bi mu celo Saul Williams lahko samo iskreno čestital. Teza (še ena posplošitev) Dijane Matković iz nedavne Sobotne priloge Dela o poletnem branju, da mladi pesniki »vsi svoje pesmi berejo z isto tonaliteto in da pišejo o istih rečeh kot denimo uveljavljeni pesnik Uroš Zupan«, naj bo s tem vsaj delno ovržena. Če smo že pri tem: res je, da velikokrat prevladuje t.i. introvertno branje, ki premalo projicira vsebino teksta v prostor, a menim, da tako slabo, kot bere Uroš Zupan, ne bere nihče iz t.i. mlajše generacije. Ciljam na posiljeno vzvišeno podajanje vsebine, ki se prav zaradi iste melodije vsiljene intonacije izgubi.

 

Mitja Drab (njegov prvenec bo pri Literaturi izšel v zbirki Prišleki) je po mojem dosegel višek v pesmi Začeti od začetka, preseganje razočaranja žalosti v mirnosti motrenja, težnja po znanstveni obravnavi danega izkustva, klinični preciznosti naključnih srečanj, teže zgodovine v študentskih stanovanjih sredi zimske depresivne Ljubljane in tega trenutka poklicanosti »govoriti stvari, ki jih nihče ne pove«. Tukaj suvereno preseže narativnost vsakdanjih stvari, procarverskih utrinkov, ki so se včasih morda končale tam, kjer bi se šele morale začeti. Mogoče so to spet preference, ampak upam, da bo šel samo še globlje.

 

Sam sem materiale, o katerih se naj ne govori in še redkeje spominja, našel v sanjah in skozi njih, pri čemer postane poročanje tik ob prebujenju borba proti neki primarni represiji zavesti.

 

Uroš Prah je iz odkritih refleksij seksualnosti in telesnosti v novem ciklu Objestni pec (glej ID12) prešel v gnev, jezo in bes pozicije mladih literarnih producentov in nezaposlenih samotarjev, ujetih med solidarnost bega in dela, ki naj omogoča pogoje dela, po izkušnjah izbrisov zavesti šopanja na tehnu ter prizemljitve ob zombifikaciji afterjev. Ta jezik je »star in zlizan«, ta jezik se lomi, začne in zaganja in propade in se spet zaganja in spet pada. Telo v prostoru, razgaljeno na taktično umikanje pred novim naskokom, in boj za želodec prazen, za želodec poln. Psihofizična masa sredi 21. stoletja, ki jo na fragmente trga in mikasti moderna ekonomija in recesija teles sred festivalov revščine in umetnih praznovanj lažnih dosežkov. Tukaj je pisanje postalo boj s smislom pisanja/govorjenja nasploh, analogno smislu preživetja. »Siljenje v ta zvezek« vsemu navkljub, predvsem ekonomijam povprečnosti in starim prdcem, ki vse cekine držijo zase.

 

Drugih, ki so bolj izpostavljeni, skoraj ni treba omenjat, čeprav si njihov opus, ki se generira as we speak, to nedvomno zasluži: Davorin Lenko, ki dela nevidno margino vidno, od s spolnostjo obsedenih postmodernih evnuhov do metalcev in bogatih samomorilcev, ki so jim vse meje odprte, a so nezmožni dejanske svobode spontanosti) in Jasmin B. Frelih [njegove kratke zgodbe bodo pri Literaturi izšle v Prišlekih, op. ur.] (čeprav oba šopata pretežno prozo, ki je osupljivo blizu poeziji), ki mojstrsko posreduje epske eksplikacije kompleksnih in zajebanih odnosov sodobnosti, v ambicioznem širokem zamahu posredovat celotno človeško izkušnjo globalne vasi tukaj in zdaj skozi kameleonsko šiftanje perspektiv protagonistov sredi zgodovinskih premikov, ki šele brbotajo in jih komaj anticipiramo na površini naših zaznav. Pravzaprav dandanes težko ločujem med prozo in poezijo, zato raje tekst: če gre bolj v ritem, je poezija, če gre bolj v zgodbo, je proza, ves čas pa sta prisotna oba elementa, ki oscilirata. Preprosto si to predstavljam. Lahko gre tudi v analizo.

 

Katja Perat je iz duhovitih kritik sodobnosti, ki so definirale absurdnost literarnega polja in sistema, ki ga živijo slovenski literati in založniki (ki jim je napisan prvenec Najboljši so padli, kjer je kljub depresiji prevladovala forza smeha in karnevalizacija stanja, ki je nadjebala prav ta sistem s silo humorja in artikulirala banalno, tragikomično resnico literarnega polja, ki jo je zato neskončno vzljubilo, saj je v ravno pravšnji meri artikulirala in hkrati smešila točno to, kar živijo njegovi protagonisti), prešla v Davku na dodano vrednost v žalostno analizo stanja, ko te postavijo na piedestal in okronajo za »glas generacije« (po tem, ko si to pozicijo že sam neizbežn sprejel) ter kritiko nasilnih pričakovanj, ki iz tega sledijo in s katerimi se vsak pišoči že sam vseskozi muči nasproti nadčloveškim dosežkom pradedov in »nemogočih zahtev literature«. Ta aspekt »prešernovske strukture« (prosto po Pirjevcu) očitno še davno ni pokopan. To, da se išče nekoga, en sam glas, ki bo utelešal in predstavljal »glas generacije«. Zupan naj bi ji nekoč rekel: »Ti si naslednja jaz«. Kako zgrešeno je to? Ni dosti bolj zanimivo gledat glasove generacije v interakciji (ki jo najraje razumem kot vsa bitja živa zdaj in pišoča sočasno), iskat glasove v interakciji skozi čas, videt to prepletanje, to širno raznolikost in edinstvenost vsakega posebej in hkrati v dialogu z ostalimi, ki pišejo/pišemo zdaj (in seveda z vsemi ostalimi, ki so pisali)? To je smeh demokracije, v šiftanju teh perspektiv in možnosti dialoških prepletov, ki se konstantno odpirajo. Ne v ozkih perspektivah osebnih poetik urednikov, razglašenih v izolirane mesije poezije.

Mogoče pa dejansko so prepadi med nami, generacijski preskoki, ki so kao naravni in določena generacija ne šteka in ne more štekat od kod govori mlajša (in vice versa), kot pravi Muanis Sinanović v odlični kritiki kritike Lutke v rokah lutk v rokah lutk: »Že res, da imamo radi tiste pred nami in jih nočemo rušiti, vendar po drugi strani prelamljamo z njihovim svetom, soočeni in vzgajani v okoliščinah, ki so v nekaterih segmentih drastično drugačne.«

Mogoče pa je Katja Perat res »glas generacije«, samo katere? »Ne naše«, nekdo reče. Morda določene utrujene generacije in statike stanja specifičnega slovenskega literarnega prostora in miljeja, ki ga v vsej svoji nesmiselnosti in stagnaciji reflektirajo in ubesedujejo njene pesmi. Davek na dodano vrednost je davek, ki ga Katja Perat plačuje za vrednost, ki ji je bila dodana, ko so jo razglasili za »glas generacije« (glej spremno besedo Mojce Pišek v Najboljši so padli) in cela knjiga kriči (kot je omenil Gašper Torkar): »Dejte mi mir!«. Je upor proti polju, ki jo je sprejelo in pričakuje od nje genialnosti, rešitve, vrhunce. Je kritika sistema in pozicije, ki jo je konec koncev sama neizbežno izbrala, sprejela in zaživela. Mogoče je to osnovni paradoks, mogoče se je zato odkrita intelektualna zajebancija tokrat izgubila.

Ne glede na to zaznavam vsaj tendenco in poskus analize in zajetja celotnega intimnega stanja izkustva sodobnosti (četudi se izmika, četudi ga skriva). Enega od viškov je po mojem dosegla v pesmi Kdor tega ne razume, si ne zasluži brati naprej, ki (zanimivo) ni objavljena v prvencu, ampak le v tretji cifri revije Idiot. Takrat se je nekaj odprlo, govorila je direktno, ni se izmikala ali zavijala v posplošitve občih mest. Ampak to so preference, tam (in marsikje v Najboljših) je direktno posredovanje izkustva, je odprtost, ki jo je v naslednji knjigi (upam, da začasno) zaprlo, odmaknilo, zameglilo v diskurz pojasnjevanja sveta. Meni sicer sredi te splošne analize stanja in besed, s katerimi obvladujemo, oblikujemo svet in ga s tem preživljamo, manjkajo zlomi, razkritja, inkonsistence, prepadi filingov, medtem ko svet teče dalje in oblikuje človeka nezavedno v svoji mesenosti in opisljivi nujnosti, kamor smo vpisani z jeziki absolutne biologije, v naše jezike večno neprevedljive.

 

Bodi kakorkoli, ženski glasovi nam manjkajo. Povejte, kar se ne sme! Šopajte dok’ se da! Katja Plut upam, da še piše. Upam, da je srečna in da ni preveč zakomirala med ezoteriki in biodinamiki. Definitivno dragulj generacije, ki se je resen kritik sploh ni še upal dosledno lotit. Upam, da Katja Gorečan zleze iz patetike ameriških priročnikov samopomoči in da spet malo znori, Trpljenje mlade Hane je odlična knjiga in velik dosežek, mogoče prav zato, ker pametno uporablja nujno masko protagonista, skozi katero posreduje brutalno resničnost svojega izkustva.

Monika Vrečar itak šopa in piše življenje brutalno direktno, kot je. Ona nas v mnogočem rešuje, zdi se mi, da trenutno ni drugega ženskega glasu, ki bi se tako odkrito soočal s seksualnostjo, absurdnostjo vrženosti v svet brezciljne študentske populacije, iluzij problemov »prvega sveta« in možnosti ljubezni ali revolucije v času, ko je že pregovorno rečeno »vse v kurcu, a ne gre slabo« (kot pravi v novem ciklu Uroš Prah).

 

Morda je komu čudno, da naštevam predvsem avtorje, ki so objavljali med drugim tudi v IDIOTU, ampak kaj pa naj drugega? To mi je dano v pogled. Miklavž Komelj je v katalogu Jugoslovanski nadrealisti in politika nemogočega // Politizacija prijateljstva (MSUM) pocitiral in napisal: »Ko je Marko Ristić […] pisal o pesnitvi Milana Dedinca Javna Ptica (1926), je zavrnil morebitne očitke, da piše slavospeve samo svojim prijateljem: ›Elementi tega prijateljstva zajemajo iz istih človeških in duševnih izvirov kot elementi tega pesništva. […] Ponosen sem na to, da na križpotju, kjer se srečujeta življenje in poezija, liki pesnikov sovpadajo z liki mojih prijateljev.‹«

 

Roka Korošca ne smem pozabit (njegov prvenec Rokopiss se skoraj že tiska pri Zavodu Itadakimasu), njegova pesem kaj boš ugibal me je čisto obrnila, nakazuje novo in dosti bolj sproščeno, duhovito in neposredno smer v njegovi poetiki. Tu je ta druga, prej omenjena tendenca, ki nadaljuje raziskavo jezika, ki lomi, dekonstruira in poiskuša na novo vzpostavit ali razkrit jezik sam kot to kar je. Arbitrarni znakovni sistem enoznačnih definicij, ki morajo ostat enoznačne, če hočemo, da družba koliko toliko deluje (in hkrati neskončna večpomenska mreža s katero pletemo/trgamo tako sebe kot odnose, ki jih z njo vzpostavljamo). S tem se jezik približuje glasbi ali se razkriva kot glasba. Tako da dela prostor.

Velik dosežek ali celo namen poezije je (z besedami Kosovela) »rušiti, rušiti, rušiti«. Rušiti enoznačnost jezika/pomena, ki ga družba mora uveljavljat (ponavadi z monopolom nasilja), da lahko funkcionira. Armade vojakov in birokratov branijo enoznačnosti vrednosti, da ne bi svet zdrsnil v kaos pomenov. Poezija (v najširšem smislu od Rimbauda do repanja) vedno znova razkrinka to arbitrarnost jezika in slavi dejstvo, da nobena definicija ni fiksna na veke vekov, da se vsi pojmi (ali vrednosti ali zakoni) lahko spremenijo in na novo definirajo skozi odprto komunikacijo skupnosti, ki tako ustvarja skupno realnost. Tako pesem dela prostor. Tako se pesem piše dalje. Uperjena proti (kot pravi Miklavž Komelj v Nujnosti poezije) »nacionalnim instrumentalizacijam govorice«, s tem da »poezija v svojih artikulacijah postavlja simbolno konsistenco skupnosti pod vprašaj prav v tistem, kar naj bi jo utemeljevalo«. Opomba k temu citatu je vredna omembe, saj odlično artikulira brutalno realno funkcijo poezije:

 

»Vidim na primer truplo in občutim grozo in rečem: Truplo je strašno. S tem v bistvu zanikam to strašnost, jo hočem omiliti. To je govorjenje o stvareh, ki ni poezija. Poezija ukine možnost take zaščite. Poezija bi o tem truplu povedala tisto, kar beseda ›strašno‹ prikrije. Strašnost bi izrazila z vstopom vanjo, medtem ko govorjenje sicer ustvarja distanco. Poezija je govorjenje, ki govori ravno o tistem, kar govorjenje prikriva, obenem pa z neprikritostjo pušča stvari v območju neizrečenega. Stvari tako in tako vedno so neizrečene – a govorjenje skuša to prikriti, prav to potvarja. Poezija je tako na neki način v opoziciji do vseh jezikov, do vseh imen«. (Poezija in univerzalni jezik, opomba 188, str. 193) Brezno produkcije neskončnih simbolov, prevare jezika človeka, nezavedne mreže izrečene z vsako besedo iz besed spletene človeške realnosti. Jezik v živo je celo telo. To me je spomnilo, da sem davno napisal: »Poezija je upor, ker veš, da z njo ne moreš preživet. Soočen s temo in peljan.«

 

Jan Krmelj (njegov prvenec izhaja pri Literi) se vedno bolj uveljavlja kot izraziti glas jezikovnih eksperimentov. Tukaj je jezik, ki se ločuje od sveta, tukaj je jezik svet. Tukaj se jezik na novo konfigurira, razkraja in meta-stazira nase, da bi (vsaj za trenutek) ustavil svet, s tem da pokaže kako je zgrajen na podlagi besed in točno od kod so govorjene.

Zanima me kaj piše zdaj kaj Marko Matičetov (ki, če smo spet pri tem, vse svoje pesmi podaja na pamet)?

Karlo Hmeljak še vedno fragmentira jezik na seanse molitev jezikovnih zlomov in vitalnosti, ki jih ob tem presega, ter kaže kako se jezik dela. Kako se delamo, da smo, da preživimo z jeziki in kako razpadamo v njih, iz njih, kako se z njimi pobiramo, kako nas onstran jezika pobira.

Vesna Liponik veliko obeta. Čakam na besnopise Klare Otorepec. Kje je Mein Reitz Edit Paf? Kaj piše te dni Katarina Tominec, če še piše? Sara Mužnik je davno poslala genialno prozo, ki smo jo objavili v drugi številki in od takrat dalje žal nič več. Rad bi bral kaj novega od Aljaža Torkarja, ki je davno fural specifično temno panšalamunščino, pa Blaža Božiča in Muanisa Sinanovića, kje je on? Kam je izginil? Malomeščani ga ziher niso zatrli, komaj čakam njegovo novo knjigo (pri KUD FP?), ki bo definitivna eksplozivna, saj je eden redkih, ki si upa povedat, kaj in kako dogaja ter dejansko napiše kritiko, ki je uvid v posledice prebranega in v okoliščine, ki jih je generiralo. Tukaj se plete čisto nova paradigma prakse, teorije in poezije.

 

Vsekakor nas je kar nekaj in mislim, da si to vprašanje zasluži še tehtnejše obravnave, kot je tale na hitro skicirani zemljevid.

 

Sigurno sem še koga pozabil. Kje ste? Javite se. Lačen glasov v interakciji

 

Vse naj,

 

THP

Ljubljana, 1. 9. 2014

 

O avtorju. Tibor Hrs Pandur (1985) je pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg. Leta 2008 je bil v gledališču Glej uprizorjen njegov dramski prvenec Sen 59, za katerega je leta 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel nagrado za mladega dramatika. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Enerđimašina (Center za slovensko književnost), … →

Pogovor o tekstu
  • Munja pravi:

    Jou! Kul tekst.

    Ker smo prijatelji literature in sebe, ker je po mojem ravno prijateljstvo privilegirana platforma za podajanje kritike, kar se s prekomernim izpostavljanjem problema incestuoznosti (medtem, ko seveda dejanski problemi formacije trga, scene, v povezavi z metodološkimi problemi ostajajo prikriti) izpostavlja, ker se nam ni treba in se nočemo skrivati v katakombah, bom komentiral mesta v tekstu, ki mi dajajo misliti, ali od katerih se distanciram. Najprej pa preliminarnosti:

    1. Osebno sem jezen, ker se uničuje posamezne pisce in se jim ne omogoča dostojno opravljati funkcije producenta literarnih ali literarnoteoretskih vsebin. S tega vidika vpogledujem v malo morje disfunkcionalnih elementov, ki so specifično realizirani v Sloveniji. A stran od sodb o posameznikih (kolikor je bila z moje strani kdaj podana, je bila podana ironično, v poskusu potujitve – delaj tisto, kar od tebe pričakujejo)! Vprašanja folkore naj ostanejo tam, kjer jim je mesto.

    2. Na teoretski ravni me zanima problem kritike mednarodno in njeno mesto v kompleksu književne proizvodnje nasploh. Ravno tako mednarodni, globalni in regionalni trendi literature. Močno me muči vprašanje možnosti specifične razlage situacije v Sloveniji v razmerju do podanega pravkar povedanega. Note to self: formacija “urbanega srednjega razreda v Jugoslaviji”, kot v neki politični analizi podaja Krašovec (nedostopnost produkcijskih sredstev, reprodukcija skozi kulturni kapital). Imam pomisleke o možnosti konceptualizacije literarne proizvodnje v terminih centra in periferije, tako kot v primeru teorije svetovnih sistemov. Ampak kaj takega realizirati zahteva res trdo delo in precej časa.

    3. Od kod neki tekst govori, zakaj tako govori? Zakaj lahko neki tekst podaja adekvatno kulturno kritiko ali sproža avtonomne učinke in zakaj drugi tega ne morejo, pa so bolj pohvaljeni. Nujno je potrebna materialistična konceptualizacija pogojev možnosti

    V vsakem primeru je akademski nastop, kakršnega opisuješ, skrajno bizaren
    in skrajno nepotreben, ne pa tudi nepričakovan, če začnemo reševati vprašanja pod 2. in 3. Odpraviti ključno vprašanje literarne vede na takšen način …

    S konkretnimi vprašanji materialnih pogojev razvijanja teorije in kritike, kar je za našo generacijo izjemno težavno, se moramo spopasti skupaj. Gre tudi za vprašanja neposredne prakse ali bolje rečeno – gre za vprašanja praks. Vprašanje generacije mi trenutno ne pomeni veliko, dokler se jasno ne artikulirajo pogoji možnosti, da se skupina ljudi podobne starosti razume kot Generacija.

    Tako da so pomisleki, ki jih izražam tule, samo skičice.

    Citiraš Uroša Praha: Uroš Prah: »›Sodba za vsako ceno‹ niti ni tako razširjena: zdi se mi namreč, da se pogosto prej na vse pretege branijo tega, da bi morali podati resno sodbo, in je ravno to izogibanje lastnega pozicioniranja do teksta tisto, ki jih meče v prazne floskule.«

    Ta izjava definitivno drži in izraža nekaj pertinentnega. Ravno zadnje dni razmišljam o pomenu sodb. Svita se mi, da bi lahko obstajala dva tipa sodb: sodba, ki izhaja iz empirične obravnave literarnega teksta in sodbe, ki bi lahko izhajala iz implicitne politične zavezanosti posamezne teorije. Empirija vodi v vulgaren tip sodb. Vodi v osebne psihologije avtorjev, v sentimentalne refleksije svojega odnosa do aktualne produkcije ipd. Pri drugem tipu poznamo pogoje možnosti nekega tipa produkcije, ti pogoji možnosti pa so prepoznavani z jasnega subjektivnega stališča. Ključna opozicija ni subjektivno/objektivno, ampak spontano/konceptualno. Pamflet je lahko brikolažiran in eklektičen, teorija ne sme biti.

    “Sodba o »mojem« tekstu je pravzaprav sodba o tem kako dobro moja zavest interpretira/posreduje/razkriva mojo podzavest, ter kako jo ti kot bralec uprizarjaš. In kaj ti naj jaz, če ti način kako sanjam, če ti moj ID ni všeč?”

    Se strinjam, jaz bi dodal: premik od tega pomeni biti pozoren na politično nezavedno (Jameson). Moment lastnine pa se oblikuje na drugem nivoju, ki ga je težko opredeliti (materialistično vprašanje).

    “Je kritika sistema in pozicije, ki jo je konec koncev sama neizbežno izbrala, sprejela in zaživela. Mogoče je to osnovni paradoks, mogoče se je zato odkrita intelektualna zajebancija tokrat izgubila.”

    Šibko distanciranje ponavadi vodi ravno v potrjevanje tistega, čemur se izogibamo. Bodisi nekaj prekineš, bodisi ne, ni pa to docela v tvojih rokah, koliko je, pa za to stvar ni relevantno (o učinkih statusa quo, ki se lahko kažejo skozi simptomalno branje pesmi, je nekaj povedal Hegel, ki nisem ravno njega poznavalec – lepe duše ne vidim kot psihološke opredelitve, ampak kot strukturno in lepa duša za Hegla ni položaj, v katerem nisi aktiven, ampak v katerem si razpet).

    Nadalje, če spojim ti dve izjavi:

    “Vrhunski tekst spodbuja k pisanju vrhunskih tekstov (ali prokreaciji umetnosti), naj bo kritika ali nova pesem, pri čemer je kot osnovno občutje zasledljiva zavist, ki se meša s fascinacijo, željo po identifikaciji, kar se lahko preobrazi v imitacijo (in v moderni poeziji v prekomerno citiranje), kar je lahko nevarno. Poezija, ki me spodbudi, da naredim svoje najljubše dejanje za stičišče vesolja, je poezija.”

    &

    “Na intimni ravni sem že dolgo prepričan, da resnično umetniško delo ne potrebuje nobenih interpretacij in da je zajeto popolnoma v trenutku branja/posredovanja, torej v stiku med tekstom in bralcem, ter da je ta trenutek ne samo neopisljiv, ampak tudi razlog, zakaj pesniki pišejo poezijo.”

    Se strinjam! V tem primeru bi jaz pridevnik “vrhunskost” rabil v vsakdanjem smislu, ne v teoretsko-normativnem (učinek ni vrhunski ali ne, učinek je). V smislu teorije nam ostajajo neke minimalne možnosti, da skozi jezikoslovni aparat (a je bilo tu kaj narejeno po strukturalizmu?) razložimo, zakaj ima lahko kakšen tekst, mislim predvsem na poezijo in poetični diskurz, takšne učinke. Če poezija dela, in dela, je ne interpretiramo v vsakdanjem smislu besede: njene učinke lahko razlagamo na ravni avtonomnega diskurza; imeti aparat, ki lahko razloži delovanje v neprisvajalskem in v ne zgolj empiričnem stiku. Če naredimo še distinkcijo med dvema pojmovanjema besede ‘intepretacija.’ Interpretacija je lahko odgovarjanje na vprašanje, kaj je hotel pesnik povedati ali odgovarjanje na vprašanje, zakaj je sprožil takšne učinke kot jih je sprožil. Če interpretiramo na prvi način, smo ujeti v učinke, ki jih proizvaja pesnikovo delo. Faktično pa spet lahko pride do rabe besedne zveze ‘pesnik je hotel doseči to in to’, ki pa je lapsuzna in ima drugačen značaj. Spet – što se babi snilo …

    Vprašanja mitičnih pesnikov se mi ne zdijo zanimiva. To, da Zupan velja za velikega pesnika (jaz ga berem kot sentimentalnega impresionista večinoma – tu podajam neko mnenje o kvaliteti v smislu, ki sem ga opredelil), je simptom. Isto pri Šalamunu, ki velja za posvečevalca pesnikov (ki je po mojem vzpostavil avtonomijo v svojem pesniškem diskurzu in mi je njega branje veliko doživetje). To, da Komelja vsi hvalijo, ker se noben ne upa soočiti z njegovo poezijo in eseiji, niti jih ne znajo brati, tudi (v obeh primerih se mi zdi izjemno prodoren). Mislim, da je to tisti prostor banalnosti, ki nas ovira, ampak je simptom – od neposredno katerega nimamo nič in za kar obstaja problem, da se vanj zaciklamo in se zagrenimo, pa ničesar afirmativnega in na nivoju ne proizvedemo. Naj delajo, kar hočejo, naš boj proti temu gre neosebno in skozi razlago. Tako se nam bodo najbolj jasno odpirale poti. Vprašanje prijateljstva je filozofsko vprašanje – kot sem napisal, je zame prijateljstvo privilegiran prostor osebnega razvoja, ki vključuje tudi kritiko. Na ta način se “dvignemo” nad tisti moment problemov, ko jih začnemo obravnavati na partikularen način in partikularnosti se naselijo v nas – postanemo samo še en lokalni problem več. Na starost nas nihče ne bo spraševal, kaj si mislimo o tem, kaj je ta ali oni leta 2014 mislil o tem ali onem pesniku (pa če bomo vredni spraševanja ali ne). Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. To zahtevo pa je potrebno razumeti v kontekstu zgornjih opredelitev: ne govorim o visokem ali nizkem, govorim o relevantnih in nerelevantnih učinkih.

    Sumarij:

    1. Literatura je produkcija v funkciji reprodukcije, z relativno avtonomijo; ponekod je estetski učinek bolj avtonomen in bolj prebojen.

    Kaj storiti?

    1. Vzpostaviti nove literarne prakse (poudarek je na praksah ne ma mitičnih prelomih)
    2. Proizvajati koncepte ali pojme
    3. Na ta način si zagotoviti psihično stabilnost in možnost eksistenčnega preživetja

    Prijateljsko (in tovariško ;),
    M. S.

  • Munja pravi:

    P.S.: O podobnostih jajca z jacem, o distinkciji med podobnostjo in splošnostjo ter ponavljanjem in singularnostjo, o jalovosti metaforične distinkcije prazno/polno, se pa da marsikaj prebrati pri Deleuzu, na kar napotujem.

    Pa tudi, če pustimo D.-ja ob strani: ne glede na to, kako je kritični tekst zastavljen, si nekritične rabe tovrstnih pridevnikov zaradi najosnovnejše intelektualne higiene ne bi smel privoščiti, ker so bili ti pridevniki preprosto prevečkrat in preveč uspešno kritizirani in kot taki nimajo več nobene relevantne vsebine.

  • Do pravi:

    Proizvajanje konceptov ali pojmov je po Deleuzu stvar filozofije. Umetnost (tako likovna umetnost kot literatura) ustvarja percepte ali bloke občutja. Mislim, da ni fer potvarjat njegove misli, še posebej, če se v naslednjem komentarju neposredno nanašaš nanj. Razlog zakaj sem se obesil na to podrobnost je v tem, da predstavlja neko gesto, ki je še kako razširjena na polju umetnosti. Gesto premeščanja filozofskega konceptualnega ogrodja oziroma zmožnosti njegovega ustvarjanja na teren umetnosti, zavoljo njene avtonomije in zmožnosti misliti samo sebe. Nekaj, kar se zdi neproblematično, dokler ne vzamemo v zakup, da se ta gesta v istem hipu kaže še v obliki ogročenja nad “nedopustnim” vdorom filozofije in drugih družbenih ved (za koga vednosti nasploh) na teren umetnosti. Zato je potrebno več natančnosti. Kot pravi Deleuze: “z natančnostjo proti natančnosti.”

  • Munja pravi:

    Zdravo,

    mogoče se v tistem kontekstu niti nisem neposredno referiral na Deleuza, pa vseeno, kolikor ta implikacija obstaja, se strinjam s kritiko.

    V čemer je bila glavna poanta in ki bi jo povezal s tvojim komentarjem, je ta, da filozofija po mojem nima konceptualnega ogrodja, medtem, ko ga teorija ima. Ker pa nimam/o izdelane teorije, se dogajajo simptomi v obliki (preveč) eklektičnega referiranja.

    Tako vidim tudi vprašanje kritike, teorija literature se mora izogibati aksiologiji, predvsem pa normativnosti, kar je vse, kar počne kritika, kakor jo poznamo. Literatura je v svojih procesih že avtonomna (ali relativno avtonomna), ravno s takšno teoretsko “distanco” pa se ji to tudi pozna.

    Tudi moj drugi komentar bi se dalo drugače oblikovati, a ni mišljen kot teoretska kritika.

    Skratka, je neka distinkcija koncept/pojem, in so neke distinkcije literatura/filozofija, literatura/teorija, poleg omenjene literatura/filozofija. Imamo zmedo, ki jo bo potrebno v prihodnosti prečistiti, se strinjam, svojo vizijo sem upam do neke mere pokazal. Problem je ta, da komparativistika, kot jo poznamo, je nekaj kar ne pozna nobene od teh distinkcij, in zaradi česa je treba začenjati od začetka.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Opazovanje VS Participacija

    Robert Kuret

    I Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika … →

  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.