Kako veličasten je mir v tišini, ki ga človek prepozna po tem, da sebe v njem ne občuti. Kakor da bi se mir čutil v sebi in človeka sploh ne bi potreboval. Niti Gœthejeva slavna pesem »Über allen Gipfeln« (Nad vsemi vrhovi) ne more izraziti tega občutja, ampak ga odmika v sicer bližnjo prihodnost. No, ni vrag, da mora človek prav tedaj kihniti ali zakašljati. Če bi ga samo zasrbelo, popraskal bi se, vsaj tišina bi bila rešena. Toda ne, kašeljPreberi

Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem je sicer že izdala zbirko Angeli istega porekla v srednje šole, vendar pa je z njenim uradnim prvencem, torej s Hano, bila izbrana za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, julija lani pa je nastopila tudi na 10. festivalu Pranger.Preberi

I

Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno gonilo večine pesniških dogodkov, ki pa to razmerje redko zares reflektirajo. Drugače je s pesniškimi festivali, ki imajo v tem smislu določeno prednost; saj deluje tudi takrat, kadar se festivali omenjene tematike ne lotevajo eksplicitno, denimo z debatami in prevajalskimi delavnicami, strnjenost njihovih programov včasih celo kot boljša ponazoritev različnih načinovPreberi

Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar tekmujejo z radikalnostjo in domiselnostjo prognoz, ki hočejo biti simptomatične in splošne. Kljub temu pa leipziška književna nagrada, ki jo je sedemčlanska strokovna žirija letos v treh kategorijah podelila že desetič, pri posvečenih bralcih uživa status bolj iskrenega in manj marketinško zlorabljenega priznanja za književna dela v primerjavi s frankfurtsko nagrado »Deutscher Buchpreis«. Najbolj atraktivno in odmevno leipziško odlikovanje za izvirnoPreberi

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. Preberi

Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem miselnem ustroju izenačene z eksistenco samo, je pri Študentski založbi izšla pod zvrstno oznako roman, kar je skrajno problematično. Delo namreč ne ustreza niti enemu samemu literarno-teoretskemu kriteriju za roman, razen morda, da je pisano v prozi. Hkrati je oznaka, ki jo je delu pripela slovenska založba in so jo povzeli nekateri kritiki (denimo Preberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi