Poslušati in biti poslušen – o diktaturi glasbe v knjigi Partija Boštjana Narata

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. 

Nekoliko manj pa poznamo Narata kot filozofa in pisca, zato nudijo pričujoči eseji zanimiv vpogled v njegova razmišljanja tako o glasbi kot o splošnih življenjskih resnicah, do katerih prihaja na podlagi svoje predanosti zvoku in ritmu oz. na podlagi izkušnje, ki pogosto izvira zgolj iz poslušanja določene skladbe. Preprosti ženički, ki sredi Rezije lušči fižol, prisluhne enako zavzeto kot ritmičnemu Boleru priznanega Mauricea Ravela ali punkerskim »masturbacijam« bošnjaškega kantavtorja Damirja Avdića. In če se pri prvi navezuje na Adornova razmišljanja o jazzu in ugotavlja, da je rezijanska glasba »posebna ravno zaradi melodičnih ›bizarnosti‹, harmoničnih ›nepravilnosti‹ in ritmičnih odstopanj«, pri Boleru pa skozi Heideggerjev koncept tu-biti ugotavlja, da skozi ritmično ponavljanje (ki ga sproži enakomerno udarjanje ob boben) prehajamo v eksistenco šele skozi trans, v katerem »postane preostanek sveta najmanj pomemben«, lahko koncertno izkušnjo Damirja Avdića doživimo kot neke vrste križanje obojega, preko katere dobi poslušalec občutek, da »gre krvavo zares«, saj postane »glasba svobodna igra duha šele takrat, ko se ji podredimo«, tj. ko poleg poslušanja prisluhnemo samemu diktatu glasbe in postanemo dejansko njeni poslušni »sužnji«.

Zdi se, da se ta moment poslušnosti in popolne predanosti glasbi, s katero avtor briše meje med zaznavanjem glasbe in njenim občutenjem, vleče kot rdeča nit tudi skozi številne druge eseje. Tako v eseju Inferno ali mesena prepričljivost (ljudske) glasbe skozi besede pisatelja Pascala Quignarda zapiše naslednje: »Glasba posiljuje človeško telo. Postavlja pokonci. Glasbeni ritmi premamijo telesne ritme. Ob srečanju z glasbo se uho ne more zapreti. Glasba, ki je moč se zato združuje z vsako močjo. V svojem bistvu je neegalitarna. Sluh in poslušnost sta povezana. Vodja, izvajalci, poslušneži – to je struktura, ki jo takoj vzpostavi njeno izvajanje. Povsod, kjer so vodja in izvajalci, je glasba.«

Prav zato, ker mu je diktatura glasbe tako blizu, se Narat na več mestih poslužuje vojaške terminologije in zahteva enako dramaturško izpiljenost in jasnost tudi od svojih »nadrejenih« in sodelavcev. V Pismu Janezu Janši, ki ga napiše preimenovanemu režiserju, se pritožuje nad tem, da pragmatični kmet v njem »po malem popizdeva«, ko čaka na to, da improvizacije končno dobijo neki smisel in jasno linijo, skozi katero bi lahko upravičili skupno predstavo. Po drugi strani pa prav zato lahko v enaki meri dojame umetnikovo predanost diktatu zvoka in telesnega giba (Pogovor v rdečih gumijastih škornjih) kot lahko razume športnikovo impotenco ob predvajanju nacionalne himne, ki nima besedila (Žalostni obraz Carlesa Puyola). Zaveda se, da je nahajanje v vmesnem prostoru nemogoča pozicija, ki od človeka zahteva največjo mero truda, predanosti in žrtvovanja. Najsi gre za nahajanje v vmesnem prostoru med zvokom, ki ga slišimo zunaj, in glasom, ki odmeva navznoter (»Glas vselej nastaja znotraj in hkrati je zunaj. Biti tu vmes in ta svoj biti-vmes ozavestiti pa je trdo delo.«), ali za vmesni prostor med tišino in molkom (»Tišina omogoča in sprošča glasbeni zven, molk ga onemogoča.«), ne more mimo paradoksov, ki se mu kot filozofu lahko zdijo nerešljivi, medtem ko jih kot glasbenik vsak dan znova tudi konkretno podoživlja.

Narata bi težko opredelili za tipičnega akademskega filozofa, pa čeprav je veliko esejev v pričujoči knjigi nastalo kot sestavni del njegove doktorske naloge, saj svojega dragocenega časa ne izgublja za brezplodno zbiranje argumentov, ampak za opisovanje življenja, takega, kot se mu kaže skozi vsakdanjo izkušnjo. Kljub temu, da na več mestih uporablja eksistencialistične teze in se poslužuje filozofskih terminov iz ontologije in hermenevtike, pa se bralcu zazdi, da je njegova bit bolj kot zahodnjaški miselnosti zapisana nevzdržnim paradoksom in zenovskim koanom.

Tudi ko opisuje posamezna filozofska stališča, jih poskuša umestiti znotraj določenega dvoboja ali dialoga, znotraj spopada pripadnikov različnih struj. Tako v eseju Pesnika v ringu na domiseln način prikaže spopad dveh umetniških velikanov – Goetheja in Majakovskega –, ki skozi svoje verze bijeta bitko za prevlado, medtem ko vzame v eseju z naslovom Partija pod drobnogled bitko dveh šahovskih veljakov, skozi katero vodi razpravo o tem, ali je logika zmage in poraza družbeni konstrukt ali naravno dejstvo: »Eno je instinkt, drugo je logika. Eno je potreba po preživetju, samoohranitveni nagon, način, kako narava regulira obstoj vrst, nekaj drugega pa je odločitev za logiko zmage in poraza. Zavestna odločitev. Vsakič, ko se vpisujem na faks, pišem prošnjo za službo, izpolnjujem razpisno dokumentacijo, grem na košarko ali vabim žensko na zmenek, vsakič se zavestno odločam ZA, za logiko zmage in poraza. Vsakič ji zavestno priznavam njeno absolutno moč. In svojo podvrženost.«

Kljub dokaj posrečenemu in inovativnemu pristopu k podajanju filozofskih prepričanj in umetniških refleksij pa bi lahko zaključili, da so najbolj očarljivi eseji tisti, ki so podkrepljeni z avtorjevimi lastnimi pesniškimi utrinki. Tam pride v resnici do izraza njegova preprosta kmečka pamet, ki kot spužva srka vtise iz okolja, da jih lahko prežvečene vrže bralcu v naročje. Tako esej Kako se napiše pesmica začne s preprostim stavkom (»Vsak dan ukanim smrt.«), ki ga skozi hipne poulične utrinke in asociacije razpotegne v različne variacije pesmi, ki jo začini s hudomušnim preigravanjem besednih zvez in lapsusov. Kaj reči na koncu drugega kot to, da je Naratovo Partijo treba prebrati tako zaradi dinamičnega stila pripovedi, ki se od eseja do eseja drastično spreminja, kot zaradi preproste ljudske pameti, ki jo dopolnjuje ljubezen do filozofskih paradoksov in glasbene teorije. Ne nazadnje pa tudi zato, da iz naše ljube države preženemo molk in ga nadomestimo z ustvarjalno tišino …