Za mišjo dlako

Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, pa četudi – tako kot so spremenjeni njihovi verzi – le za mišjo dlako. Postavljeni v izpovedno obliko, z zamenjano ali izpuščeno besedo, pogosto sklopljeni iz oddaljenih mest ene same ali različnih pesmi avtorja, na katerega se nanašajo. Na prvi pogled to razrešimo iz naslova.

Čisto zares me preveč zabava analogija v biologiji, da je ne bi omenila. Proteini so sestavljeni iz aminokislin, te si v primarnem zaporedju verižno sledijo ena za drugo. Protein se zvija, dobiva svojo pravo prostorsko obliko, in s tem se približajo tudi deli (aminokisline), ki so sicer v primarnem zaporedju daleč narazen.  Tako se mi je zdelo, da se dogaja z verzi v zbirki Pod vtisom; sklopijo se predeli, ki so lahko v (primarnem zaporedju) daleč narazen. S tem se vzpostavijo v novo strukturo in pridobijo svojevrstno funkcijo, ki je taka edina prava. Kar je ključnega pomena predvsem v biologiji, morda pa tudi v literaturi.

Pomislili bi, da gre zgolj za ustvarjanje nekega kolaža, zajemanje vseh fragmentov, ki so v opusu dotičnega pesnika/-ce avtorici najbolj ljubi, a pesnici spretno uspeva prenos neke ideje oz. misli v svoj ustvarjalni prostor. Če Appollinairovi verzi v Čedni rdečelaski učinkujejo kot odmik od tradicionalnega v poeziji (»bodite prizanesljivi ko nas primerjate / s tistimi ki so bili popolnost reda  ter v zadnji kitici A smejte se mi smejte / ljudje od povsod in posebej od tukaj / kajti toliko je reči ki se vam jih ne upam reči / toliko reči ki mi jih ne bi dovolili reči / usmilite se me«), pa se zdi, da zaključni verzi začetne pesmi zbirke (»Bodi prizanesljiv ko me primerjaš s tistimi ki so popolnost / tega in smej se mi / ker toliko je stvari ki se ti jih ne upam reč.«) učinkujejo kot napoved postopka, kako je knjiga napisana, in zdi se, da je vsaka pesem na neki način poklon, hommage. 

Pesmi ne gre soditi drugače, kot da preberemo tudi vse knjige, ki so odgovorne za ta vtis. Ta knjiga je samo za natančnega in pozornega bralca, ki se lahko pohvali z bralno kilometrino. Tudi ne škoduje, če ima fotografski spomin. Odprava v knjižnico je lahko sicer primerne teže in kaos na mizi neizogiben. Kaj bi se namreč zgodilo, ko bi si naključni bralec poezije ali pa bralec začetnik za enega izmed podvigov izbral zbirko Pod vtisom? Ko bi knjigo z navdušenjem prebral, bi lahko zaključil, da gre za povsem avtoričine verze in na pamet mu ne bi padlo, da imajo izvor kje drugje. Mogoče pa je ravno to spodbuda k branju izbranih piscev poezije in s tega stališča zbirka napeljuje k nekakšni raziskovalni odpravi. 

In vendar, če smo popolnoma iskreni, mnogi pišemo tako, pod vtisom. Ko se srečujemo z ustvarjalnimi prepekami, praznimi glavami in izžetim jezikom, posežemo po branju. Beremo, beremo, beremo. Nekaj nam ljubega ali nekoga povsem naključnega, ki ga še ne poznamo preko zgodb. Beremo tako dolgo, dokler se ne vtisne v nas, da smo sposobni spet napisati kaj sprejemljivega. Da dobimo spet nekaj elana in zanosa, da eno uro pišemo in eno uro beremo, kar je nekdo drug napisal.

Pripravimo košček svojega ustvarjalnega prostora za idejo, besedo nekoga drugega. Morda le za ritem, ki se ga po obilnem branju nevede navzamemo. Torej so vse zgodbe zgolj potvarjanje resničnosti ali neke druge zgodbe, spomnim se, da je podobno o svojem pisanju razmišljal tudi Borges. Čeprav se skušamo tega ubraniti in ne pisati o enih in istih starih stvareh, to najverjetneje počnemo nehote, z nekim odmaknjenim delom zavesti. Ana Pepelnik pa je to storila popolnoma očitno, kar seveda terja določeno mero poguma.

Zaključni verzi zbirke: »Ta knjiga ki jo držiš v rokah / je o umiranju. / In taka bo tudi naslednja / na katero jih boš položil. / Hvala za pozornost,« delujejo pomenljivo, so sicer popolnoma identični tistim v (zadnji) pesmi v zbirki Ameriška lipa Matthewa Zapruderja, le da je izpuščena zadnja poved: »Zdaj nam dovoli, / da vsak posebej odidemo v mesto in pozabimo / na vse, razen na naše male predpise.« Navsezadnje smo pozabila na pravila.

Morda bi več svobode, več sprememb za medvedjo dlako naredilo med verzi še več prostora za svoje izrekanje. Takšne medvedje spremembe bi morda besedam pustile, da postanejo še bolj osebne, da se sestavljajo v še bolj izvirne strukture in da lahko z izraziteje zamešanim besednim vrstnim redom ustvarjajo čisto nove prizore (in vloge), obenem pa podkovanemu bralcu nudijo uvid v prenašanje podob. A morda to sploh ni namen. To, da je pesnici z majhnimi spremembami uspelo prenesti neko občutje v lasten mikrokozmos, je poseben uspeh. Pri pisanju se je težko razgaliti, govoriti povsem iskreno o sebi, kajti toliko je stvari, ki si jih ne upamo reč.