Opazovanje VS Participacija

I

Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika Dintinjana in Dejan Koban. Kot se recimo romaneskni junaki delijo na pasivne in aktivne, tako bi lahko tudi poezijo nategnili na omenjeni, a rahlo modificirani binom: poezija kot izraz opazovanja sveta in poezija kot izraz participacije v svetu. Ker je prevladujoča težnja poetiziran dnevniški zapis, je oznaka poezije veliko bolj kot v primeru romanesknega lika tudi oznaka njenega avtorja. Kljub temu da je imidž participacije v svetu, ki bi ga lahko povezali z vitalizmom, lahko veliko bolj frajerski, kar se tiče poze/nastopa, seveda ne nosi vrednostne oznake ne sam po sebi niti v razmerju do poezije kot opazovanja sveta. Bolj gre za nazor, katerega sprejemljivost je odvisna od mentalnega ustroja in kar je še drugih subjektivnih dejavnikov, ki sta jih v sebi vzgojila empirični poet in lirski subjekt. In ker je bila poezija del nastopa, je način njenega podajanja včasih ključna razlika, ali jo bo poslušalec dojemal kot opazovanje ali kot participacijo.

Sodeč po dikciji, besednih zvezah in občutju, ki so ga na fotelju po svojem nastopu zapustili nastopajoči, je bilo več prve, torej poezije kot opazovanja. Lirski subjekti so dvomili v možnost pristnega izraza z razpoložljivimi besedami, preganjal jih je občutek, da so življenje zasanjali, da ne bodo nikdar dosegli neke stopnje živosti, loteval se jih je strah, da so življenje uspeli naviti tam nekje do polovične zmožnosti, da jim ni uspelo postati vse, opazovali so naključnega neznanca in hrepeneli po poznavanju njegovega življenja. Neko občutje torej, ki ga dobro ponazarjajo verzi Dejana Kobana »varno opazujemo skozi jutranjo meglo,« ali pa Bandljevi zidovi, ki niso od tod in ki preraščajo moč volje, Drabova noga na robu fotke neznanih turistov, ki ne bodo nikdar vedeli zanj, Torkarjevo meditiranje pod tušem ali pa že sam naslov pesmi Anje Cimerman Bi, ne bom.

Vmes se je našla tudi kakšna konvencionalna podoba kot duša, ki se hoče osvoboditi ali pa metafora lutke na odru življenja, ki trza v rokah nespretnega lutkarja. Ta poezija je večinoma spominjala na dolg, ustavljen trenutek ali pa umirjanje srčnega pulza. Svet je videla v neki ne sicer prijetni, a kljub vsemu zmehčani podobi, ki jo povzroča nevključenost in zavračanje (nehotenje?) spopada s prepoznano disonanco ali pa fokusiranje na detajle in mala občutja, ki pomenijo upočasnitev tempa življenja/pesmi/branja. Ti teksti so bili večinoma tudi brani precej umirjeno in na ta način niso pomenili vdora v občinstvo, ampak so od njega potrebovali predvsem opazovanje in s svojimi boljšimi predstavniki sprožali kontemplacijo ali pa s svojimi slabšimi predstavniki vzdihe, če so se slučajno prevrnili v jeremijado, ki je spominjala na tihe kadre slovenskih filmov, ko se ob družinskem kosilu sliši potrkavanje žlic ob jušne krožnike. Svet znotraj in svet zunaj v tej poeziji ostajata vsak na svoji strani in si priznavata resnico, da lahko obstajata le kot ločenca. Svet bolj kot na plastelin, ki bi ga bilo mogoče po mili volji gnesti, spominja na žgano glino. Komur pa je uspela fuzija med opazovanjem, spominskimi prebliski in sprotno refleksijo, ta je na svojih licih lahko začutil, kakšen veter veje na Parnasu. Ena boljših v tem pogledu je bila Alja Adam, ki je že od začetka postavila neenačaj med opisovanjem spominov in pisanjem pesmi. Po jutranjem seksu recimo ni pasivno ugotavljala razdalje med ljubimcema, ampak se je spraševala, koliko bližine sta si dva človeka sploh sposobna.

To je bil že korak proti tisti manjšinski in bolj vitalistični frakciji, kjer npr. surrealistične podobe rib za mizo Barbare Pogačnik niso dajale občutka umika v fantazijski svet, ampak so kazale na ludistično moč domišljije in/ali jezika in ta razlika je lahko posledica le bolj prismuknjene intonacije pri branju. V manifestaciji 9. številke revije Idiot je Uroš Prah zaznal nemožnosti jezika iz prejšnjega odstavka podoben problem, to je krč v jeziku, a je reakcija nanj bolj fajterska in programska obenem: »z jezikom preseči krč, ki je jezik sam« in ne obupavati nad njim. Takšna borbena podoba literature se jasno izpostavlja nevarnosti, da bo s svojim pomanjkanjem distance izpadla pretenciozno, nabuhlo, megalomansko, brez ponižnosti pred življenjem in predvsem pred (literarno) zgodovino, kot poezija zgodnjega obdobja, ko ima pesnik občutek, da prvi odkriva resnice sveta in da jih mora zato izreči na glas in eksplicitno. Robert Kostanodinoski je prek svoje pesmi odločno zatrdil, da noče ženske z narisanimi obrvmi, brez smisla za humor in s kupom avšastih prijateljic, kar je izrekanje nečesa precej očitnega, vsaj v kontekstu alternativnega gnezda Menze pri koritu. Verz glede narisanih obrvi bi imel veliko večjo prevratniško vrednost, če bi ga avtor prebral v diskoteki Top na predstavitvi kakšnih kozmetičnih artiklov. Veliko bolj mu je recimo uspela ironizacija pasivne pozicije v kratki pesmi Muza: »Vedno jo poriva nekdo drug.«

Če ste preleteli prvo številko Idiota, ste videli, da se je jedro skupine veliko (na)učilo od zgodovinskih avantgard in velikopoteznosti njihove manifestativnosti. Idiot dostikrat iritira, kar pa v dobi pluralizma resnic in posledično pomanjkanja ostrih robov niti ni tako slabo, saj prav iritacija pomeni izziv reakcije in posledično premislek. In najbrž jim je ravno zato uspelo narediti enega najbolj celostnih večerov. Idiotovci so bili dovolj pametni, da so svoje včasih bobneče misli podložili z minimalistično elektroniko z občasnimi kitarskimi improvizacijami, ki so se prilagajale vzdušju in tako iz Menze naredili skoraj ritualen prostor (ne pozabimo tudi na dišeče palčke), iz večera pa dogodek, ki je dramaturško bolj ali manj uspešno povezoval nastopajoče. Tako tudi ni prihajalo do tistega hecnega momenta, ko nekdo prebere do konca in celo dvorano zajame tišina (včasih posledica kontemplacije in včasih olajšanja).

Idiotovci, še posebej Tibor Hrs Pandur, ki si je pred branjem nadel ray-banke, so bili na trenutke res videti kot vidci in preroki. Za razliko od zmehčanih robov je šlo še posebej pri Pandurju za težnjo iti do konca, kot je popisoval v manifestu brutalnega realizma. Prahova izjava »Nobenega sožitja ni med mojo ljubeznijo in tvojim nasiljem« dobro ilustrira vztrajanje v neki nemogoči in robni poziciji. V njihovem sistemu s svojim ironičnim in distanciranim pogledom kot najbolj dekonstrukcijska točka deluje Katja Perat, ki je prek metapesnjenja stalno v borbi z lastnim izrekanjem. Vtis je bil, da so dali avtorji tega večera najmočnejši šus, da so najbolj tiščali gas. Recimo Matjaž Zorec, ki je v svojem (predolgem) branju o neskončnem fuku nategoval jezik v njegovih zmožnostih opisovanja kopulacije, ženske mokrote in moške trdnosti (»trd kot svetopeterska skala in na njej zidana cerkev«), ki so v medsebojni fuziji sredstvo transcendence, samopozabe in postajanja človeško bitje. Spolnost kot večni motiv živosti in prisotnosti v svetu je uporabila tudi Radharani Pernarčič: »Ljubiva se na podbojih, odprta na vse strani sveta.« Poezija participacije v svetu s sabo nosi tudi seme aktivizma in političnosti in v sam večer se je dobro vklopilo tudi branje pesmi ubite ameriške aktivistke Rachel Corrie.

II

Pri spremljanju nastopov nismo omejeni le na poezijo samo (kar je pri poslušanju tako ali tako nemogoče), ampak tudi na tistega, ki bere. In tu smo zopet pri problemu performativnosti, ki pri nastopu hočeš nočeš postane bistven del poezije. Kolikor se že delamo objektivne, dejstvo je, da pesem je drugačna glede na to, ali jo nekdo prebere z rokami v žepu in občasnim drencanjem ali pa se ustopi pred mikrofon kot kavbojec pred strelskim obračunom in v par ljudi v občinstvu izstreli vsebino šaržerja. Na koncu gre tudi za to, da na odru izpadeš džek, dasa, car(ica), da ti ljudje verjamejo. In komu smo najbolj verjeli, komu se je videlo, da se ima na odru hudo, a nas obenem ne pita z literaturo, ki bi bila nevredna objave v osrednjih literarnih revijah? Glede na to, da naj bi bile Mlade rime najbolj rokenrol pesniški festival in glede na to, da so se večeri ponavadi končevali z geslom, da je poezija kul (kar sicer malo preveč vleče na tisti Top Shopov slogan Harry je zakon), se mi zdi smotrno narediti lestvico top 3 najbolj zapomnljivih odrskih prezenc festivala Mlade rime. In ta vključuje dva prozaista.

3. Dijana Matković: njena junakinja je težka požiralka moških. Ničemur podobna, ko je podobna sama sebi, a se udobno počuti v ocenjevanju ljudi, v čemer naj bi bila dobra, razen ko se navduši nad njimi. In po navadi se navduši nad moškimi, ki pa jih po prebavi večinoma ugleda v streznjeni, kritični in raz-očarani luči: moški z izkušnjami se izkažejo za cinične prdule in romajo v predal z oznako »kreten, ki sem ga narobe ocenila«. Zaključila je skoraj manifestativno pozivajoče oz. svareče, češ, gospodinje vseh dežel skrivajo pod svojim tihim opravljanjem vloge, kamor jih je strpala družba, takšno moč, o kateri se moškim še sanja ne. Dijana Matković je s senzualno umirjenostjo servirala moško fantazmo – žensko, ki bo moškega občudovala in posledično tudi razkrinkala v vsej njegovi bedi in nepomaganosti. Prav rad bi videl, kaj bi se izcedilo iz srečanja njene junakinje s prostakom Gregorja Rozmana iz zgodbe Zakaj imam majhnega kurca, ki se mu zdi, da bi ženske potrebovale čustveno delavnico, v kateri bi se naučile, kako nosit pičko.

2. Idiot predstavi svojo številko. O njih dovolj zgoraj.

1. Borut Golob: tale kresnikov nominiranec je tak frajer, da se ob njegovi odrski prezenci samo pogrezneš v stol in si ne upaš mrdniti, dokler ne dokonča. Tih dogovor organizatorjev na festivalu gostujočega Prebranca je, da ob prekoračitvi časa (petnajst do maksimalno dvajset minut) začnejo utripati z reflektorji ali pa neposlušnega bralca celo zavijejo v temo. A tip je z ugasnjenim čikom v roki štirideset minut nikome ništa bral svojo zgodbo. Kot dan prej na kresnikovem večeru je na stolu sedel po turško, bral izjemno počasi in delal odmore na nenavadnih mestih, parkrat zaklel, ker mu je računalnik nagajal, a kljub temu ohranil glasovno in pripovedno linijo. Zgodba Zaton kapitalizma, ki se je začela kot časopisna kronika, je v nevtralnem slogu z občasnimi hladnimi, a prav zato humornimi komentarji, ki so dostikrat zveneli kot udarni zadnji stavek kakega vica, povezala usode različnih ljudi in ob tem s svojo atmosfero usodnosti evocirala filmske podobe križanja poti različnih oseb (bolj P. T. Andersonove Magnolie kot Altmanovih Short Cuts; ime turistične agencije v zgodbi je recimo Lotus). Iz povsem lokalnega dogodka (barskega incidenta) je zgodba postopoma dobivala vedno bolj globalne razsežnosti, v kateri se zgodbi slovenskega trikotnika zamer pridruži še gradbinec nemškega imena, ki bi rad zgradil gejevski nudistični kamp in v končni fazi tudi Francis Fukuyama.

Mlade rime so v festivalski ediciji s hudim spremljevalnim (predvsem glasbenim) programom uspešno ustvarile festivalsko vzdušje in s tem prerasle zgolj večere branja poezije. Kar sem osebno pogrešal, so bile projekcije besedil, ki so stalnica na proznih večerih, kakšna beseda več o avtorjih kot le napoved njihovega imena pred nastopom in manj kvalitativnih razlik med posameznimi dnevi, četudi na račun krajšega festivala. Za kaljenje je namreč dovolj prostora na večerih Mladim rim med letom.

Upati si ali pa se umakniti, je v eni od svojih pesmih rekel Marko E. Grošelj. Ustvarjati se da iz obeh pozicij. Onkrajna kozmična narkoza raztopljenega asfalta, je rekel nekdo drug. Kaj to pomeni, ne vem, a svet je bil vedno poln stvari, ki so onkraj našega razumevanja. In tu se bojda začne literatura.