Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene.

Marko Godnjavec – Jizah, »Scena sama sebe ne spoštuje«, OdzvenPreberi

Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in čudni. Prepovedala mi je nadaljne odhode v Ljubljano, povod za ta prepir je bil namreč moj obisk delavnice, ki jo je v okviru gledališča Glej ustvarila Simona Semenič. Zanimalo me je le, kaj se iz dramske forme še »da« narediti, a sem se že ob svojih prvih spogledovanjih z »drugačnimi« oblikami gledališča spopadla s stereotipi.Preberi

I

Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika Dintinjana in Dejan Koban. Kot se recimo romaneskni junaki delijo na pasivne in aktivne, tako bi lahko tudi poezijo nategnili na omenjeni, a rahlo modificirani binom: poezija kot izraz opazovanja sveta in poezija kot izraz participacije v svetu. Ker je prevladujoča težnja poetiziran dnevniški zapis, je oznaka poezijePreberi

Od vseh oblik zanimanja za literaturo je udeleževanje literarnih dogodkov še najhitreje pokvarljivo. Verjetno je nekakšen čuden dosežek že to, da uspeš svoja nagnjenja tudi v obdobju, ko se začne večina ukvarjati z bolj pomembnimi, predvsem pa dobičkonosnimi posli, sploh ohraniti in jih po možnosti celo poglobiti, ne nazadnje tako, da se začneš z njimi ukvarjati resno, ne zgolj ljubiteljsko. Zato je treba razdeliti prioritete in potegniti črto. In pri tem je, kot opažam žePreberi