Ravno v tem času, nekje po koncu prvega četrtletja vsakega leta, se založniki že tradicionalno združimo v uglašenem jadikovanju nad nevzdržno situacijo, zaradi katere je kultura polovico leta v krču: odvisni smo od subvencij, ki iz tega ali onega razloga spet zamujajo. Prijavljamo in pripravljamo programe, ki jih ne moremo izvajati, sodelavce prosimo za razumevanje zaradi zamud pri izplačilih honorarjev in jih mogoče tolažimo z razlago, da smo vsi skupaj na isti ladji.Preberi

Preobčutljivost, s katero se pri nas pogosto soočamo ob redkih – a skoraj vedno žolčnih – odzivih na literarno kritiko, in še to izključno odklonilno, priča o tem, da kritika v splošnem ni zares sprejeta kot integralni del kulturnega napredka, temveč prej kot eden izmed porokov za strahopetno vzdrževanje nespremenjenega obstoječega stanja oz. njegovo površinsko hvalo. Namesto da bi bila spodbujana, je njena ostrina (pravimo ji vendar kritična!) v interesu zagotavljanja povprečne sredinskosti kar nekako odveč.Preberi

Od vseh oblik zanimanja za literaturo je udeleževanje literarnih dogodkov še najhitreje pokvarljivo. Verjetno je nekakšen čuden dosežek že to, da uspeš svoja nagnjenja tudi v obdobju, ko se začne večina ukvarjati z bolj pomembnimi, predvsem pa dobičkonosnimi posli, sploh ohraniti in jih po možnosti celo poglobiti, ne nazadnje tako, da se začneš z njimi ukvarjati resno, ne zgolj ljubiteljsko. Zato je treba razdeliti prioritete in potegniti črto. In pri tem je, kot opažam žePreberi

Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. Zato je bistveno, da ob govoru o knjigi najprej sploh preverimo obojestransko razumljivost in združljivost kodov; povedano z znamenito Carverjevo sintagmo (izposodil si jo je tudi Murakami), se je očitno treba vprašati, o čem sploh govorimo, ko govorimo o knjigi. In ker je ne nazadnje zares vsakdanje govoriti o knjigah, je vprašanje o knjigi slišati toliko bolj nenavadno.Preberi

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi

Konci so pomembni. Pomagajo nam, da tisto, kar je bilo pred njimi, spravimo v red, ko smo pa že tako odvisni od različnih smislov in idej. V mislih imam seveda umetnost. Če je denimo na koncertu dobro, ampak res dobro, potem čudno negibni na svojih sedežih komaj čakamo, da glasba utihne in bomo lahko ves notranji nemir (ki je v svojem bistvu prav tako nekakšno gibanje, skoraj ples) končno sprostili s ploskanjem. Saj, ko preberemPreberi

Nekoč sem verjel, da je kvaliteta prirojena last bolj ali manj vsakega objavljenega teksta in hkrati seveda upal, da bom kot bralec stal na karseda frekventiranem literarnem križišču. Knjige so bile zanimive, ker je intenzivnost mojega bralskega odziva na vsak še tako majhen dražljaj poleg morebitnih pomanjkljivosti povsem prekrila tudi dejanske kvalitete nekega dela. Vsaka stran je odprla … novo stran. Ko mi je nekdo od starejših povedal, da pride največji užitek šele ob branjuPreberi