Izpoved razočaranega obiskovalca literarnih dogodkov

Od vseh oblik zanimanja za literaturo je udeleževanje literarnih dogodkov še najhitreje pokvarljivo. Verjetno je nekakšen čuden dosežek že to, da uspeš svoja nagnjenja tudi v obdobju, ko se začne večina ukvarjati z bolj pomembnimi, predvsem pa dobičkonosnimi posli, sploh ohraniti in jih po možnosti celo poglobiti, ne nazadnje tako, da se začneš z njimi ukvarjati resno, ne zgolj ljubiteljsko. Zato je treba razdeliti prioritete in potegniti črto. In pri tem je, kot opažam že nekaj časa, po navadi najhitreje odpisano prav obiskovanje literarnih dogodkov kot zadnja stvar, za katero si je še treba vzeti čas, češ da gre za nekaj, kar je z literaturo in našim zanimanjem zanjo pravzaprav komaj še povezano. Kaj šele zanimivo.

Če pomislim, kako radi Slovenci vztrajamo pri svojem amaterizmu, me to niti ne preseneča preveč. Še vedno bi vsak rad bil pesnik in marsikdo bi rad bil za eno leto, doker ne najde boljšega zapravljanja svojega časa, nekritični kritik. Nič čudnega torej, da objavljeni in uveljavljeni avtor nikakor ne čuti prevelike potrebe po nastopanju, ne vztrajni, torej kritični spremljevalec literarnega dogajanja po prisostvovanju. Prvega utegne prepričati morebitni honorar, reference ipd., za drugega, iskreno rečeno, ne vem. Ciljna publika je torej očitno definirana povsem drugače, pogosto pa kar po prijateljskem ključu – najprej podpora, potem pijača.

Glavna težava je slejkoprej v tem, da literarni dogodki redko naredijo kaj za to, da bi presegli golo in nemoteno izkušnjo zainteresiranega bralca. Kadar pa to že poskušajo, utegnejo učinek literature paradoksalno prav s tem uničiti. Res bedno. Ker je branje pač še vedno najprej intimna dejavnost, se tudi literatura (žal) ne uresničuje z živo interpretacijo; ne potrebuje niti prostorske umestitve niti časovnega sosledja sproti ugašajočih trenutkov. Glasbe, kajne, zato ne poslušamo tako, da bi brali partituro, kot tudi literature ne beremo tako, da bi poslušali odsotnost njenih prostorskih ali slišnih razsežnosti. Na eni strani je torej približevanje posameznikovi intimni bralski izkušnji, na drugi njeno vzvišeno zapostavljanje. Pa vendar – če bi že moral izbirati, bi raje izbral drugo možnost; branje si bom prihranil zase, literarni dogodki pa mi lahko ponudijo tudi kaj drugega.

Četudi so med avtorji tudi povsem dobri interpreti lastnega dela, je še zmeraj preveč takšnih, za katere pri najboljši volji ne veš, kaj počnejo na odru. In še manj, zakaj jih sploh gledaš oz. poslušaš. Redko se namreč zgodi, da bi nek literarni tekst v avtorjevi živi interpretaciji pridobil kvalitete, ki jih ne more razviti že ob mojem tihem branju – razen seveda če je performativnost vpisana že v njegovo jedro, a to je redko. Prej je obratno in slabo branje vse zamoči. Ali pa se vsebina izgubi v nekem pačenju, ki z literaturo nima nobene veze – denimo kadar je branje, groza, prepuščeno gledališkim igralcem.

Toda tisto, kar siceršnjo dolgočasnost in nesmiselnost mnogih literarnih nastopov naredi zares nevzdržno, je občutek tesnobe, ki se me ob njih pogosto poloti. Pridem v prostor, kjer izgubljeno visita  dva zgodnja padalca, in dogodek se začne, ko se nas počasi nabere kakšnih deset, ki drug drugega v zadregi sumničavo opazujemo – ja kaj je pa s tem narobe, da je tukaj. Ko pridejo nastopajoči, v zadregi nihče ne zaploska in zadrega se prenese še na njih in jaz sem na meji obupa … V drugem scenariju je v prostoru prav tako zgolj peščica ljudi in nastopajoči me že od daleč pozdravi. Zadrega. Seveda me veseli, da se z avtorjem poznava, ampak če nisem nastopajoči, potem bi pač raje ostal zgolj gledalec in ne zbujal preveč pozornosti. No, pri nas je to seveda nemogoče, kaj hočemo. Kadar je obiskanost res slaba, si želiš samo, da bil vendar ostal doma in se izognil splošni depresiji, ki ni doma (s knjigo ali brez nje) nič manj učinkovita izguba časa. Na literarni dogodek res ne grem zato, da bi na vsak način izpadel kot fanatični nadobudnež ali zanesenjak, ki nima idej, kaj početi s svojim časom. Ker nikomur, niti avtorjem, ne privoščim takšne zadrege, se zna zgoditi, da bom v prihodnje ob napovedanih literarnih dogodkih večkrat ostal doma.

Zanimivo, a značilno se mi zdi, da so nastopi priznanih slovenskih avtorjev pogosto slabše obiskani kot nastopi debitantov. Seveda, avtorja poznaš, že večkrat si ga videl nastopati, bereš njegove knjige – nič novega, torej lahko mirne duše ostaneš doma. In greš raje na literarni nastop ljudi, ki še niso zares avtorji in si tega mogoče niti ne želijo, kjer boš doživel prijetno sproščeno zmes stevardes, igralcev in neznancev, mogoče kakšnega prijatelja (ne nujno pisatelja, sploh pa ne starejšega) in premiernih branj tekstov, ki so mogoče slabi, nezanimivi in ne nujno kaj prida literarni. Bojim se, da dober obisk literarnega dogodka še ne pomeni večjega zanimanja za stvar samo. Zato je obisk na Mladih rimah vedno tako dober, čeprav, kolikor vidim, ista publika bolj redko pride na druge literarne dogodke. Zato je bil vsaj nekoč tako dober tudi obisk na tradicionalnem odprtem branju v KUD-u, kjer so so mnogi želeli samo zabavati, tudi na račun nastopajičih. Zato smo se na kakšnem od dosedanjih Prebrancev (večerov nove proze) skupaj smejali smešno slabi literaturi, česar pa nekako nihče ni zameril, ker se pač nismo šli neke zategnjene resnosti, čeprav bi bilo to manj nenavadno. Po drugi strani pa se sprašujem, koliko ljudi, ki je omogočilo že petdeset (!) ponovitev pesniško-kabaretne predstave Obleci me v poljub Saše Pavček, gre poezijo poslušat tudi izven Drame. In koliko nas je prav od tam še isti večer šlo v Trnovo? Saj tudi jaz ne bi, če dogodka ne bi podpiral z načelnim (konkretno takrat tudi zares slabim) nastopom.

A tudi v zadnjem času sem vendarle videl nekaj uspešnih, zanimivih ali drugače zabavnih literarnih dogodkov (čeprav zadrega tudi v teh primerih ni bila nujno izključena). Zelo posrečen se mi je zdel denimo nastop Janeza Grma in Vesne Hauschild, ki sta svoje tekste pred kakšnimi desetimi ljudmi v Konzorciju domiselno nadgradila z dinamično dramaturgijo – izmenjevala sta si dele istega teksta in drug drugemu postavljala vprašanja. S tega dogodka sem hitel na manj posrečeno Neformo v Španskih borcih z Gašperjem Torkarjem. Fino je bilo na Aprilskih muzah v Daktariju; o poeziji nimam povedati veliko, sta pa voditelja Mitja Drab in Robert Kuret poskrbela za zafrkljivo vzdušje, medtem ko so mladi nastopajoči ponovno pokazali razliko med uniformiranostjo nastopa, kot ga pričakujemo od uveljavljenih avtorjev, in nepotvorjeno izraznostjo manj izkušenih literarnih »naturščikov«. In to je očitno bolj zanimivo od zanimive literature. Mogoče pa ne bi škodilo, če bi se nad tem vsi skupaj samokritično zamislili.