Avtor in/ali delo

Xavier Le Roy je po študiju biokemije in doktoratu iz molekularne biologije na univerzi v Montpellierju začel svojo poklicno pot kot znanstvenik. Po izkušnji z delom v laboratoriju si je pri svojih 25 letih premislil in znanost zamenjal za sodobni ples.

Danes renomirani francoski performer, plesalec in koreograf je v pogovoru z Dorotheo von Hantelmann pripovedoval o svojem prvem javnem nastopu s performansom Things I Hate to Admit (1994) in o Denise Lucioni, predstavnici pariške fundacije Cartier, ki ga je prosila, naj za napovednik predstave pripravi kratek življenjepis. V njem je pisal zgolj o svojih izkušnjah s področja plesa in pri tem namenoma zamolčal svoja udejstvovanja v znanosti. Denise je življenjepis deloma spremenila in ga samovoljno otvorila z oznako: »Xavier Le Roy, netipični plesalec, ki izhaja s področja molekularne biologije.« Ob Le Royevem ugovarjanju, da česa takega ni napisal, mu je Denise zagotovila, da bo tako bolje zanj in da bo to postal njegov imidž. Do medijskega odziva je prišlo takoj po prvem nastopu: časnik Libération je o Le Royu objavil članek, v katerem je novinar predvidljivo uporabil prav stavek o poklicnem poreklu.

Na aktualni Le Royevi spletni strani je mogoče izbrskati tri različice njegovega življenjepisa (v 327, 213 in 150 besedah) in vse se začnejo z omembo študija znanosti. Podobno se dogaja v napovedih njegovih predstav, v festivalskih programih in medijskih poročilih: »Moja preteklost molekularnega biologa je, kot je takrat napovedala Denise, postala moja identiteta, moj zaščitni znak, moja vrednost na trgu sodobnega plesa.« Ta biografska eksotika je po zaslugi strategij kulturnega menedžmenta, ki oblikuje javne portrete umetnikov, postala unovčljivo sredstvo in Le Roya ustoličila kot svojevrstno posebnost med ustvarjalci s področja performativnih umetnosti.

Podobnih kuriozitet je veliko tudi na seznamu literatov: Vladimir Nabokov je bil pesnik, pisatelj in strokovnjak za entomologijo, pesnik in pisatelj Blaise Cendrars se je sprva izučil za urarja in kasneje študiral medicino, Agatha Christie je pred pisateljevanjem delala kot medicinska sestra in lekarnarka, Bernhard Schlink je ob pisateljskem delu opravljal službo kot profesor prava in sodnik na ustavnem sodišču. Dovolj takšnih, ki bi lahko že z neobičajnimi kariernimi kombinacijami zbujali pozornost laične javnosti, je tudi med domačimi ustvarjalci: pesnik in pisatelj Ivo Frbežar je obenem slikar in grafični oblikovalec, Lucija Stupica je oblikovalka notranjih prostorov, ki poleg poezije piše tudi članke o arhitekturni problematiki, pesnik Alojz Ihan je hkrati zaposlen kot zdravnik mikrobiolog in imunolog, Veronika Dintinjana je pesnica, prevajalka in kirurginja.

Ne glede na to, da raznoliki profili avtorjev učinkujejo privlačno, se vzvodi literarnih krogov, vsaj v slovenskem prostoru, ne(radi) poslužujejo piarovskih mahinacij, ki bi kot v Le Royevem primeru skušale prodajati kulturo s pomočjo osebne faktografije. Vzrok za tako politiko bržkone ni pomanjkanje angažmaja v izvršnih vrstah, temveč dosledno vztrajanje pri binarni logiki: avtor in njegovo delo sta mimobežni entiteti, ki naj v izogibanju vpliva na bralca takšni tudi ostaneta. Na spotakljivo vprašanje, ali oglaševanje avtorjevega lika odmika pozornost s knjižnega dela ali pa jo, nasprotno, vanj usmerja, literati praviloma odgovarjajo, da je tovrstna promocija za branje literature predvsem nebistvena in nepotrebna.

Če literatura na papirju v nasprotju z uprizoritvenimi umetnostmi ne gradi na neposredni prisotnosti avtorjeve osebe in jo je zato laže odmisliti, bi morali za literarne dogodke, kjer se avtor fizično izpostavi, privzeti drugačna pravila, bolj primerna in lastna performativnemu žanru. Literarne prireditve naj torej ne bi bile zgolj skope napovedi, ozvočena branja in glasbeni vložki ali maratonski podvigi, ki se svoje občinstvo trudijo očarati predvsem z mobiliziranim bataljonom bralcev, temveč strukturiran poligon z dovolj manevrskega prostora za improvizacijo, dragocena minutaža, ki je odmerjena tako besedilu kot njegovemu avtorju, in ne nazadnje svojevrstna priložnost, da avtor na atraktiven način predstavi oboje.

Barbara Orel, Maja Šorli in Gašper Troha v uvodu zbornika Hibridni prostori umetnosti pišejo o tem, da je sodobna umetnost ob dogajanju globalizacije zasukala pozornost z velikih univerzalnih zgodb k obravnavam v okviru lokalnega, individualnega in intimnega. V dotični razpravi iz tega sledi naslednje: tisti pisci, ki so se odločili, da svoj literarni nastop podprejo z osebno peripetijo, informacijo ali hudomušno pripombo, niso poskrbeli le za ogrevanje oziroma pojasnilo k svojemu delu, temveč so s tem manevrom izstopili iz serije brezdušnih branj in obenem neposredno nagovorili obiskovalce, jih reanimirali, vzbudili njihovo zanimanje, sprožili ali vsaj omogočili interakcijo med prisotnimi ter vplivali na to, kako dovzetni bodo ti za njihovo literaturo. Nič manjše angažiranosti ne izkazujejo nastopi tistih, ki so svojo interpretacijo izbrusili do potankosti in z njo uspeli ustvariti vibrirajočo napetost v prostoru dogodka, ali tistih, ki so svoje točke oblikovali v prepoznavno matrico in znotraj te prilagajajo vsebino – ob zadnjem pristopu mi na misel pride Gregor Podlogar, ki svoje nastope dosledno zaključuje z recitacijami zelo kratkih pesmi.

Četudi je v tem smislu vtis z literarnih večerov mnogokrat anemičen, so se nekajkrat vendarle zgodile tudi svetle izjeme: Monika Vrečar je s svojim nastopom na 1. Prebrancu dobesedno zavzela ves razpoložljiv prostor v Menzi pri koritu, na odru kot mačka frivolno menjavala poze in s koketnim branjem do zadnjega vzdrževala močno erotično atmosfero; Janez Grm, ki je istega večera nastopil kot zadnji, je z divjo in prepričljivo gestikulacijo, humorjem in prilagajanjem poudarkov znova upravičil svoj nesporni status odličnega interpreta; Teja Oblak je obiskovalce 2. Prebranca v svojo zgodbo uvedla s slikovitim orisom gejevsko-lezbične scene in se med branjem izkazala z glasovnimi modulacijami; na 4. Prebrancu je Andraž Jež na oder povabil Andreja Hočevarja, naslovnega junaka svoje zgodbe, občinstvo ves čas nagovarjal z navihanimi intermezzi in ob koncu nastopa obiskovalcu, ki je pravilno odgovoril na njegovo nagradno vprašanje, kdo je bila mati Prešernovih otrok, podal ragbi žogo s svojim podpisom; Andreja Borščak je na Večeru vina in poezije v sklopu festivala Aprilske muze pred svojim branjem prosila za kozarec vode in za aplavz v znak spodbude, nato pa v suverenih in odrezavih zamahih opravila z vprašanji obeh voditeljev; zapomnljiva sta bila tudi Katja Perat in Tibor Hrs Pandur na predstavitvi Idiotovcev po marčevskih Mladih rimah: Katja je svojevrstno komunikacijo s publiko gradila s svojimi interaktivnimi pesmimi, ki predvidevajo in vključujejo lik bralca/poslušalca, medtem ko je Tibor svojo ritmično poezijo ozvočil s Kalujevo temperamentno elektroniko in na tak način bolj kot z vsebino vplival z močno zvočno podobo.

Zavedanje odgovornosti do lastnega nastopa in dejstva, da se od nastopajočih ne pričakuje več le (tekoče) branje svojih besedil, temveč izvirna vprega vseh razpoložljivih znanj, naj bi sodelujoče na literarnem večeru spodbudila k temu, da na angažiran in drzen način zasnujejo komunikacijo s publiko, ustvarijo in pustijo vtis ter svojo odrsko prisotnost nadgradijo v dogodek. Povedano še drugače: v današnjem vsesplošnem lovu na pozornost je fokus valuta, ob čemer je sposobnost prikovati ga nase nesporna veščina.