Edini problem tukaj seveda je, da si s tem zrenjem v vzvratno ogledalo zastiramo pogled na dejansko sedanjost in s tem, kot briljantno opaža McLuhan, prihodnost.

Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo.

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.Preberi

Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali biti aktualni. Predmet njihove obravnave so zaznamovale nove prakse in pristopi, ki se bi naj zgodili zavoljo razvoja (internetne) tehnologije ali pa zato, ker so bile teme pogovorov nekoliko osrediščene okoli mladih.Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

I

Glede na vso količino športa zadnji čas in njegovo popularnost, bi bilo od literature naravnost ignorantsko, če ne bi pojezdila na tem valu. Na literarno sceno je tako že prejšnji mesec prišlo novo tekmovanje, na katerega pa si marsikateri vsaj malo uveljavljeni obraz najbrž ne bo upal prijaviti, ker na negotovem terenu obstaja nevarnost, da si omaje renome. Pustimo ob strani dejstvo, da je še vedno vprašanje, če na koncu sploh obstaja kakšna nagrada (poleg slavePreberi

Knjižni prvenec Dijane Matković V imenu očeta sestavlja sedeminštirideset tekstov, razdeljenih v tri poglavja, ki ne služijo za zbirna mesta tekstov iz različnih vetrov, temveč vzpostavljajo časovno kontinuiteto zbirke, ki se začne v pripovedovalkinemu otroštvu, nadaljuje v najstniških letih, zadnji teksti pa so posvečeni pripovedovalkinemu tukaj in zdaj. Delo se spretno izmika kakršnimkoli označevalcem in različni viri tekste v zbirki opredelijo kot kratke zgodbe, kratke kratke zgodbe, jako kratke zgodbe, aforizme, poezijo, pojavi se celo vprašanje, če ne gre v bistvu za roman.Preberi

No, saj tako hudo spet ni bilo.

Na prvi Pelinkovec sem prišel točno ob uri, ker pa je bila mala dvoranica na sedežu IRIU – kjer se človek kljub stanju na eni nogi že prvi hip počuti neznansko udobno in domače, kar je za človeka s prepoznano panično motnjo vsaj nenavadno – že takrat skoraj polna, sem bil med zadnjimi srečneži, ki so se uspeli preriniti do improviziranih sedišč tik za izložbeno šipo. Stolov najbrž žePreberi

Dijana Matković, avtorica pravkar izdanega kratkoproznega prvenca, in Igor Matković, trobentač in sploh glasbenik, aktiven tudi na polju jazza, sta prejšnjo nedeljo v Kinu Šiška dokazala, da je lahko z literaturo povezan dogodek tudi vse kaj drugega kot zgolj »literarni večer«, torej dogodek brez pravih presežkov ali nadgradenj za nič več kot peščico izbranih obiskovalcev. In da je lahko pravzaprav dovolj dovršen in zanimiv in, skratka, kul, da se odvije v KinuPreberi

I

Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika Dintinjana in Dejan Koban. Kot se recimo romaneskni junaki delijo na pasivne in aktivne, tako bi lahko tudi poezijo nategnili na omenjeni, a rahlo modificirani binom: poezija kot izraz opazovanja sveta in poezija kot izraz participacije v svetu. Ker je prevladujoča težnja poetiziran dnevniški zapis, je oznaka poezijePreberi