LUD Literatura

Nostalgija v kulturi

Monika Vrečar

Ko sem se junija 2023 po petih letih vrnila v Slovenijo, je ob istem času izšla moja nova pesniška zbirka Telo in sin (greh). Ob druženju s prijateljem, s katerim sva imela pred več kot desetimi leti, v času, ko sem ravno začela bolj resno pisati poezijo, burno razmerje, sem mu v pričakovanju nove zbirke nekoliko nepremišljeno rekla: »Pa saj veš, da si me ti naredil za pesnico.«

On je to nemudoma povezal s trenutkom izpred nekaj let, ko se je ob moji odsotnosti pogovarjal s člani literarnega kolektiva, ki sva mu tedaj oba pripadala, ob pogovoru pa je bila prisotna tudi neka mlajša pesnica. Na njen komentar, da Monika »ful dobro piše«, je moj prijatelj arogantno izjavil, češ da je vendarle on mene naredil za pesnico, izjava, ki jo je potem kasneje menda obžaloval. Ob nedavni reviziji zgornjega pogovora sem začela razmišljati o tem, da očitno (nekje v sebi) verjamem, da me je naredil moški. Presenetilo pa me je, da je to verjel tudi on. Nenadoma sem se zavedela, da sva kljub kršenju pravil na področju poezije očitno oba še kako otroka sistema, ki naju je vzgojil; sistema, ki nama je očitno narekoval zelo različne stvari o samovrednotenju in oblikovanju identitete.

Bil je petek, 24. junij, dan proslave ob razglasitvi prejemnika nagrade kresnik, »najprestižnejše literarne nagrade pri nas«. Kazalo je dobro: v ožji izbor so se prebile kar štiri ženske. Ker me ni bilo v Sloveniji, sem izide njihovih knjig večinoma zamudila, zdaj pa sem zamujeno poskušala nadoknaditi, začenši z avtofikcijskim romanom Dijane Matković Zakaj ne pišem. Knjiga me je takoj pritegnila. Poleg obravnavanja stisk priseljencev sta mi v osredje stopili predvsem tematiziranje odnosa družbe do mentalnega zdravja in bolezni žensk ter razkrinkavanje šovinizma v uredniškem svetu. Tipično žensko pisanje? Prej kršenje pravil o tem, kako in o čem se mora ženska izrekati po ključu kapitalistično-patriarhalno navdahnjenega modela »zgledne ženskosti« (model femininity), o katerem piše ameriško-italijanska feministka Silvia Federici. Modela, po katerem se takšno (ne)sramno (beri: avtentično) razgaljanje, kolikor ni v funkciji draženja moške domišljije, pač ne spodobi – kakor Dijani Matković v nekem momentu popridiga tudi konservativna ravnateljica dijaškega doma, v katerem je pisateljica preživela nekaj svoje mladosti, ki pride na njen nastop ob prvi knjigi V imenu očeta. Ukvarjanje z žensko izkušnjo na pristen način tako nemalokrat avtomatsko zadobi oznako »ženskega pisanja«, torej pisanja, ki je namenjeno v glavnem ali izključno ženskam samim in tako ne more pridobiti univerzalne vrednosti, ki se lahko podeli umetnosti, ki »transcendira« takšne teme. Proti koncu knjige točno o tem občutku manjvrednosti, ki ji ga vceplja slovenski kulturni kontekst, piše tudi Matković in uporno zaključi: »Jebeš to, pomislim. Tudi me smo dobre. Tudi jaz sem dobra.« Izjava, ki za moškega ne bi bila problematična, za žensko pa po navadi je.

Avtorica omenja tudi, da morajo ljudje od drugod (med katere sama, mislim pa, da tudi avtorica, štejem stoletja marginalizirane ženske), »da bi bili sploh slišani, proizvesti bistveno več hrupa kot tisti, ki posedujejo mir zavedanja, da jim javnost pripada, predvsem pa imajo vanjo na stežaj odprta vrata«. Ker, kot po mojem mnenju pravilno opaža Matković, (pre)glasne ženske hitro dobimo oznako histeričarke, attention whores itd., s tem pa se nam sporoča, naj raje utihnemo. Ali pa, še huje, naj pišemo »po moško« ali pa utihnemo. Zato je bila na primer moja zbirka Kdo je najel sonce, polna vzvišenih cinizmov in eksploratorne seksualnosti, označena za »moško pisanje«. Kar je bila z moje strani, kot se zavedam šele zdaj, taktika preboja. Bila sem sprejeta v moški klub literature. Oziroma sem tako vsaj mislila.

Kasneje tisti petek sem bedela v odmaknjeni gorski koči, prebirala roman Zakaj ne pišem in čakala na razglasitev podelitve. Nazadnje se je na Googlu izpisal članek: »Kresnikovo nagrado prejme Lado Kralj.« Je to članek za to leto? V nejeveri sem ponovno preletela naslov, datum in obrazložitev: »Obdobje druge svetovne vojne je v slovenski literaturi in literaturi nasploh ena najbolj obdelanih tem – kar pomeni, da je za pisateljice in pisatelje tudi ena najbolj zahtevnih …« Ne pa ni, je bila moja prva intuitivna misel. Zgodovinski odmik namreč briše informacije o dejanski izkušnji, ki jih nato lahko nadomesti brezčasna in nadvse priljubljena mitologizacija. Poguglam Lada Kralja. Uveljavljen avtor, ki je lansko leto preminil. Ah. Nagrado so podelili mrtvemu pisatelju, ki mu niti pod razno ne bo več koristila, namesto štirim presežnim ženskim glasovom, ki bi jim (seveda tudi finančna) nagrada omogočala nadaljnje delo in prepoznavnost. Impulzivno sem poslala par jeznih esemesov in bentila svojemu partnerju, ki me je priganjal, naj vendarle že pridem spat. Čeprav nisem sodila v krog nominirank, sem se kot ženska avtorica počutila izdano. Kako se morajo počutiti šele nominiranke, sem pomislila.

Čez nekaj dni, ko se je moja jeza ohladila, sem potisnila ob stran misli o »prodani komisiji« in poskušala njeno odločitev predvsem razumeti. Razmišljala sem o tem, kako se stvari, ko že kaže na nekakšen »revolucionaren« obrat, tik pred zdajci spet utirijo in izpojejo po nekem ustaljenem ključu. »Igor Divjak in Robert Kuret sta gotovo razmišljala o tem, kako bi utišala ženske. Zabavno bo spremljati, kako woke insanity žre lastne otroke,« se je oglasil anonimni komentator pod objavo Anje Radaljac, ene izmed prve deseterice nominirancev in nominirank, ki se je kritično izrekla o polomiji kresnik. »Point ni v tem, kdo o tem razmišlja, point je v tem, da funkcionarji sistema vestno izvršujejo njegov program brez preizpraševanja in zato tudi ne da bi se čutili odgovorne za posledice,« sama impulzivno odgovorim pod isti post. Odgovor: »Se pravi, da je edina možnost izbrati nekoga, ki nima penisa. Kdor izbere nekoga s penisom, avtomatsko deluje po nekem avtomatizmu, nima statusa umne odrasle osebe, ni subjekt, je objekt. Kdor pa izbere nekoga z vagino, to stori kot subjekt. Torej – kdor ni z nami, ni subjekt.«

Hm. Naj pojasnim. Funkcionarji, kakor jih na primer razumeta Hannah Arendt in Vilém Flusser, niso objekti; so subjekti, ki sistematično objektivizirajo, to pomeni rangirajo predmete, osebe, odnose, funkcije (ipd.) po nekih objektivnih kriterijih, ki jih priznava sistem, ne glede na osebnostne in medosebnostne karakteristike. Drugače rečeno, so birokrati. Če se tega zavedamo ali ne, je to seveda tudi delo komisij literarnih nagrad, ki naj bi izrecno ne upoštevale subjektivnih lastnosti in namer avtoric_jev ali delovale po svojih subjektivnih vzgibih, temveč naj bi upoštevale zgolj t. i. objektivne kriterije: kvaliteto stila in artikulacije, prepričljivost in aktualnost teme, trajen doprinos h kulturi in ne nazadnje originalnost in inovativnost. Zato na takšne položaje tudi postavljamo strokovnjake, ki naj bi bili v takšnem presojanju izurjeni. Ko je zavezanost objektivnemu presojanju striktna, to rezultira v odpovedi osebni odgovornosti. Vprašanje na tem mestu pa je torej naslednje: ali naj bi »penis« v takšnih primerih objektivnega presojanja predstavljal enega objektivnih kriterijev ali ne.

V nedavnem intervjuju v Oni je predsednik kresnikove komisije impliciral, da je bila odločitev komisije napredna točno zato, ker ni upoštevala kriterija spola. Ravno v tem pa jaz zaznam poskus izogibanja odgovornosti v imenu objektivnih kriterijev, značilen za birokrate, o katerem govorim zgoraj. Namreč, o kakšnem spolu tukaj govorimo? Oseba, ki je komentirala pod objavo na Facebooku, je, tako kot omenjeni član komisije, seveda nalašč podtaknila logično zmoto in se pretvarjala, da je spol samo spol, torej biološka determinanta, in da kot tak nima mesta v literarnem presojanju. Takšen argument pa seveda tudi namerno zanemarja dejstvo, da je prav spol stoletja narekoval, kdo se lahko izreka, kdo lahko zavzame določene družbene funkcije, komu je omogočen dostop do polja javnega ugleda in pomembnosti. Če upoštevamo vse to, seveda ne moremo mimo dejstva, da ima spol, ali pa »penis«, če že hočete, očitno kar dosti skupnega z literaturo in s tem, kaj se s to literaturo potem zgodi. Problematično je na primer že to, na kakšen način so si moški ustvarjalci stoletja prisvajali in maličili žensko izkušnjo. Saj so, da ne bo pomote, ravno »ljudje s penisi« ustvarili idejo prej omenjene »zgledne ženskosti«, ki je bila v kapitalizmu kot kalup vsiljena ženskam oziroma »ljudem z vagino«. Tudi sama, ki sem kariero začela pred nekaj več kot desetletjem, sem na lastni koži občutila veliko posledic dejstva, da sem ženska ustvarjalka. Ena od njih je bila na primer ta, da moji moški kolegi pri stiku z uredniki nekaterih literarnih revij v balkanskem prostoru niso bili podvrženi spolnemu nadlegovanju. Ko pa te nekdo v prvi vrsti dojema kot spolni objekt ali se v odnosu s tabo na kakršenkoli način počuti dominantnega – ali potem res zna tvoje delo presojati ločeno od tega dejstva? Da ne bo pomote, pri tem se ne počutim kot žrtev. Obenem pa se mi tudi ni treba pretvarjati, da koncept spola kot zapletenega družbenega dejstva obstaja ločeno od kriterijev, s katerimi se presoja literarno delo. V resnici seveda ne more biti drugače, kot da so pravila, ki so nastala v sistemu, ki je privilegiral določen tip izrekanja in izkušnje, prilagojena promociji tega tipa. Namreč, po čem še danes sodimo, da pisanje neke ženske ustvarjalke ni za v literarni kanon? Po kriterijih, ki so jih ustvarili moški, kakopak. Zato menim, da komisija, ki naj pomaga revoluciji, da se obrne, ravno ne more soditi po objektivnih merilih, temveč jih mora odgovorno kršiti.

Kot je v svoji izjavi jasno napisala Radaljac, pa seveda ne gre le za to, da je kljub prevladi ženskih glasov nagrado ponovno dobil edini moški nominiranec, temveč je bil počaščen in v literarni kanon vpisan ravno pisatelj, ki v svojem romanu tematizira že izredno prežvečeno, preživeto in izrecno nostalgično temo druge svetovne vojne. S potezo kresnikove komisije se je tako ponovno diskreditiralo ne le ženske pisateljice, temveč predvsem stoletja marginalizirane intimne izkušnje žensk, ki jih tri od nominirank neposredno problematizirajo, razgaljajo ter jim pripisujejo pomembnost in pomen. Če bi zmagala ena izmed nominirank, ki to počno, to seveda ne bi pomenilo le tega, da bi se število ženskih prejemnic nagrade zvišalo s 4 na 5 (v primerjavi z 28 moškimi prejemniki), temveč bi to tudi potrdilo sámo žensko izkušnjo kot vredno osrednje pozornosti in zgodovinskega kanoniziranja. Ne glede na kakovost stila in izraza, ki je, bodimo stvarni, na tej ravni pri nominirancih zelo podobna – ali je leta 2022 najrelevantnejši roman v Sloveniji res roman, ki na inovativen način oživlja zgodovino, ki je že tako in tako prehudo in predvsem predolgo bistveno zaznamovala našo kulturno identiteto? To seveda pomeni, da tudi če bi zmagala ženska avtorica z romanom o drugi svetovni vojni, bi bilo tukaj nekaj hudo narobe. A priznam, da je bila ravno kombinacija edini nominirani moški + vojni roman + ta vojna je druga svetovna vojna + posthumna podelitev tista, ki je resnično delovala kot poskus krpanja že močno naluknjanega patriarhata, vseskozi vladajočega slovenski kulturni produkciji – pa ne le slovenski, da se razumemo.

Kar me pripelje k naslednjemu opažanju, ki po mojem poseže v samo srž problema. Izbira komisije namreč odraža držo, ki je eden najpogostejših razlogov, zakaj napredek, oziroma raje paradigmatski obrat v družbi in kulturi, ni gladek: NOSTALGIJO. »Never look back unless you are planning to go that way«, je zapisal Henry David Thoreau. Intuitivno sama pri pisanju poezije vedno sledim temu pravilu. To je eden od glavnih razlogov, zakaj že od nekdaj ne prenašam kritik, ki avtorice in avtorje obtožujejo, da je njihovo pisanje preveč nedovršeno, preveč zaletavo. Čemur potem sledijo nasveti, naj v prihodnje bolje premislijo, uberejo bolj zmeren stil in formo. Naj se vendarle malo držijo nazaj, se zgledujejo po velikih mojstrih, ki so s svojo genialnostjo preživeli preizkušnjo zgodovine. Tako mi je nekoč očital eden teh t. i. estetov, češ, kako si sploh upam položiti svinčnik na papir, preden bi skrbno analizirala vse velike pesnike literarnega kanona. Ne razumeš, sem mu odgovorila, moja naloga je ustvarjati, ne posnemati. Se pravi, zakaj naj bi se ustvarjalka morala brzdati, se podrejati že izumljenim formam, gledati v preteklost, če je njena naloga dati pomen aktualni sedanjosti/dejanskosti (ki je nujno kaotična, ker se še ni dala opredeliti), s tem pa jo tudi soustvarjati? Ali ni potem samoumevno, da bo tudi forma njenega izrekanja preizobilna, vznesena, ali pa vsaj v stilu, ki ga še ni mogoče opredeliti? Da ne rečem, gasp, avantgardna?

Ponovno preberem razlago kresnikove komisije: »Obdobje druge svetovne vojne je v slovenski literaturi in literaturi nasploh ena najbolj obdelanih tem – kar pomeni, da je za pisateljice in pisatelje tudi ena najbolj zahtevnih, saj nalaga odkrivanje novih artikulacij in jezika.« Prevod: prihodnost prihodnosti je preteklost. »Dvajseto stoletje je zasvojeno z utopijami, ne le z utopijami o novih tehnoloških rešitvah za probleme človeštva, temveč tudi z nostalgijo za starimi načini humanega življenja med ljudmi. A utopije, starodobne in sodobne, nostalgične ali znanstvene, projicirajo pretekle izkušnje v ›figure‹, ki ignorirajo aktualni človeški potencial. Vse njihove ›prihodnosti‹ so pretekle; zagovornikom utopij je namreč spodletelo sprevideti, da je prihodnost prihodnosti sedanjost, ki jo ignorirajo.« Tako je opažal kanadski vizionar in teoretik medijev Marshall McLuhan tedaj, ko še ni bilo očitno, da bo 21. stoletje prineslo le še potenciranje takšne nostalgije, ki je tudi v kulturni produkciji ni več moč spregledati. Medtem ko Hollywood proizvaja le še franšize in Disney poustvarja že devetdeseto verzijo Pepelke, se v Sloveniji še vedno prekomerno palimo na »sveže« ponazoritve zgodovinskih obdobij, ki jih dojemamo kot čas plemenitega boja za obstanek. Edini problem tukaj seveda je, da si s tem zrenjem v vzvratno ogledalo zastiramo pogled na dejansko sedanjost in s tem, kot briljantno opaža McLuhan, prihodnost.

Razglasitev letošnjega kresnikovega nagrajenca se je nekaterim (povsem upravičeno) zdela kot ponovna utrditev patriarhata, v resnici pa je bila ta odločitev velik cop-out. Delovalo je tako, kot da so se člani komisije nečesa ustrašili. Le česa? A, pa res: sedanjosti. In še bolj: prihodnosti. V prihodnosti namreč še ne moremo vedeti, kdo smo, ker še ni prišla. Vendar naj ponovim McLuhanovo ugotovitev: »Prihodnost prihodnosti je sedanjost.« To pomeni, da je strašna prihodnost že tu, le tisti, ki se je bojijo (okosteneli sistemi takšne navadno radi postavljajo na čelo), usmerjajo svoje v patriarhatu pridobljeno znanje v njeno zastiranje. V tem smislu je komisija pač opravila svoje delo. Čeprav so njeni člani morda močneje odreagirali na ostale štiri nominirane romane, je bil Kralj pač varna izbira, skladna s kriteriji, ki so doslej, ali pa najdlje, veljali kot pravilni. Morda je bil Kralj celo varen kompromis, še posebej v razmerju z romanom Dijane Matković, ki je izrazito polemičen. Ali romanom Katje Gorečan, ki obravnava globoko intimno temo spontanega splava ter se s tem dotika cele vrste problematičnih vprašanj v zvezi z žensko identiteto, materinstvom in svobodo izbire. Ali pa konec koncev romanom Tine Vrščaj, ki avtentično portretira sodobno izkušnjo materinstva, razpeto med pretnjo ekološkega uničenja in kapitalističnega gnanja tega uničenja, ki razdiralno vpliva tudi na intimne odnose. Vse naštete avtorice s svojimi deli odpirajo množico neprijetnih aktualnih vprašanj, o katerih bi lahko razpravljali do onemoglosti. Z izbiro Lada Kralja je komisija, zavedno ali nezavedno, res ravnala v funkciji poskusa obvarovanja identitete literarnega kanona, kakršen se je izoblikoval v patriarhatu. Vendar menim, da se bo ta korak izkazal za samosabotažo sistema, saj je ravno ta poteza odprla boleč uvid v dejstvo, da se zgolj prestrašeno izogibamo temu, kar je že prišlo.

Naj torej vendarle zaključim optimistično. Časi glorificiranega boja za bratstvo in edinstvo, ki ga nostalgično projiciramo v pretekla obdobja, so morda minili, a ne pozabimo, da tudi zdaj bijemo nujen boj za novo identiteto, in če bomo imeli srečo, bo ta zajemala tudi sestrstvo, ne le bratstva. Pri tem pa vključimo čute in tipalke; prihodnost je namreč že tu, v obliki sedanjosti, pa čeprav se jo zaradi strahu pred neznanim poskuša sistematično potlačiti. Med drugim jo tvorijo izredne pisateljice in pesnice, ki z neodložljivo nujnostjo obelodanjajo v patriarhatu razvrednoteno žensko izkušnjo in brezkompromisno odkrivajo nove oblike artikuliranja doslej neizrečenega, spregledanega in potisnjenega na obrobje. Tako se pridružujem besedam Dijane Matković: Jebeš to. Tudi me smo dobre. Od vas pa je odvisno, ali to izjavo jemljete kot grožnjo ali kot naznanilo hudo potrebnega obrata paradigme.

O avtorju. Monika Vrečar, rojena 1984 v Kranju, je avtorica chapbooka Začela bova, ko boš pripravljena (2011, KUD Kentaver), zbirke kratkih zgodb Kdo je Najel Sonce (2012, LUD Šerpa) in pesniške zbirke Šovinistka (2019, Hiša Poezije). Pred kratkim je izšla njena druga pesniška zbirka Telo in Sin (greh) (2023, Črna skrinjica). Od … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

  • Pretresti kresnika

    Anja Zidar

    Knjižni molji smo pač zadovoljni s čim več stranmi in ena knjiga pač ne zadostuje.

  • Roman, ki ve, da živi na trgu

    Robert Kuret

    Tiho presenečenje lanskega leta.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.