Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija je odločila, da bo o prejemniku dragocenosti odločal kriterij berljivosti, torej semantične in semiotične dostopnosti. Nagrajeni roman naj bi razumeli vsi, od človeka, čigar zadnja bralna izkušnja sega v osnovno šolo, do izvežbanega literarnega kritika. Gospa Winterson je prizadevanja žirije demantirala z ugotovitvijo, da je literatura tako kot matematika svojstven jezik. Kakor se morajo za umevanje matematičnih zakonitosti potruditi učenci, tako se morajo za umevanje literarnih zakonitosti potruditi tudi bralci. Zgolj zato, ker si literatura z vsakdanjo stvarnostjo deli nekaj besed (kava, cigareta, hiša, stol, seks, zločin), si je vsakdanja stvarnost ne lasti v celoti. Naloga dobrega romana je po njenem ta, da razširi zmožnosti jezika in zmožnosti fikcije »in ko bralec trči ob takšno neukrotljivo živahnost, mora spremeniti perspektivo.« Z berljivostjo samo po sebi ni narobe čisto nič, ne more pa postati vrhovni kriterij v potrjevanju izjemnih literarnih del, je prepričana Britanka.

Podobna žolca je na površje slovenskih tal priplavala leta 2012 v razgreti razpravi med Vladom Žabotom in tedanjim predsednikom žirije za nagrado kresnik dr. Miranom Hladnikom. Sporni kriterij berljivosti je gospod Hladnik igrivo povzel takole: »Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva, pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode, saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in drugačnih nagradnih razpisov. Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce izbranih del pred bralskim razočaranjem.«

Zakaj pogrevam stare župe? Ker sta pripetljaja dober primer tega, kaj se zgodi, ko glavno besedo pri podeljevanju nagrad prevzame konformizem, torej poslovna plat založništva. Stari intrigi pa sta hkrati zanimivi zato, ker se zdi, da se kaj takšnega – torej prevlada kriterija berljivosti – kljub srboritim razpravam v Sloveniji ne bi moglo zgoditi; pesmica običajno poje, kako je za Slovence literatura pomembna in kako je za Slovence literatura konstitutivna in kako ne more postati peskovnik za veliko kapitalistično (korporativno) zaroto. Literatura ni Telekom, zanjo ne more biti pravega denarja, slovenski jezik ni Mercator, da bi mu ponudili najcenejšega (najbolj cenenega?) dobavitelja. Župo pogrevam zlasti zato, ker bodo v torek, 23. junija, na Rožniku spet podelili kresnika za najboljši roman preteklega leta. Žirija je z izborom petih nominirancev dokazala, da pesmica o slovenskem jeziku drži in stoji.

Kriterij berljivosti (kaj šele branosti) je za štiričlansko žirijo zanemarljiv. Tega ne vem zato, ker bi žirante v tihoti noči izsiljevala za mnenja; kriterije je mogoče razbrati iz izbora samega. Edini berljivi roman v peterici je Skubičev Samo pridi domov, strukturiran in spisan kot žanrsko delo, ki pa suspenz kriminalnega romana rabi predvsem zato, da bralcu sporoča o kapitalistični družbeni razgradnji. V berljivosti se mu pogojno pridružuje še Sosičev Kratki roman o snegu in ljubezni, saj bralcu razpisane teme in jezika ni težko razumeti. Oba romana uresničujeta nekaj takšnega, kot je plot, oba romana težita k razrešitvi ali pa k razpadu, doseči želita emocionalni ali vsebinski ali tematski crescendo. Po njihovih besedah, Panorama in Kameno seme pa s kakšno posebno pisateljsko uvidevnostjo nimajo nobene zveze. Njihov bralec je specifičen, težko si je zamišljati, da si besedila (ne samo zadnja tri, temveč vsa nominira besedila) neprofesionalne (!) bralce delijo ali izposojajo. Roman Marinčičeve potrebuje takšnega, ki ga zanimajo bodisi strukturni problemi književnosti bodisi eksistencialni izzivi pisateljskega poklica. Ali oboje. Ali pa preprosto uživa v dovršeni skladnji, minuciozno izpisanih podobah fiktivnih prizorišč in se v literaturi ne želi srečevati z obilico raznolikih čustvenih stanj. Panorama – kakor je ugotovila kritičarka Mojca Pišek – potrebuje lepodušniškega bralca, bolj kot navzven obrnjenega navznoter, kjer je lepoto (izraza) laže ohranjati. Roman Veronike Simoniti med petimi nominiranci stoji kot sinteza – intenziven slog, intenzivna psihologija, občutek za simbolično –, ciljno publiko Kamenega semena zato sestavljajo ljudje, ki z enako pozornostjo berejo tako Dostojevskega kot Philipa K. Dicka.

Kak hudomušen človek bi se ob tem vprašal, zakaj nismo bolj kot Britanci, zakaj ne nagrajujemo izdelkov, ki jih prebere in v njih uživa več kot dvajset ljudi in zakaj, prekleto, se tako goreče zavzemamo za butične vsebine. Enako hudomušno (če ne celo hudobno) bi lahko odgovorila, da smo kot govorci majhnega jezika pač obsojeni na večno paranojo pred vdorom barbarske večine, ki tehnično gledano sploh ni barbarska, temveč slovenska. Literatura postane orodje segregacije, preko knjige ločimo med neumnimi (tistimi, ki slovensko govorijo slabo) in pametnimi (tistimi, ki slovensko govorijo dobro in jezik tudi kreativno uporabljajo), kajti le pametnim je mogoče zaupati gibko prihodnost jezika-naroda-pameti. Dejstvo, da nominirani romani niso v živahnem bralskem obtoku, je skupaj z njihovo pomensko in slogovno težo v veliko veselje izjemnosti. Izbor romanov »za sladokusce«, ki jih je pet in ki se verjetno tudi sami ukvarjajo s književnostjo, je elitistična gesta, ki ji gre zameriti predvsem to, da v povratni zanki potrjuje žirante same – kdor se z njimi strinja, je sladokusec, kdor pa ne, pa navaden kmet (oprostite izrazu). Populistični komentarji bi v nakazani smeri nadaljevali, slej ko prej bi se jim pridružil še argument o duševnih in mentalnih frustracijah Slovenca ali, še huje, slovenskega kritika. Zagotovo se bo na internetu našel kdo, ki jih bo povzel. Zato jih puščam ob strani.

Naj so nam nominirani romani všeč ali ne (meni ni všeč niti eden, še več, zdolgočasili so me do obisti), poudariti je treba, da so literatura. Vsak izmed njih v večji ali manjši meri eksperimentira s formo, raziskuje neraziskano, se trudi za novost, prepogiba kapacitete jezika in domišljije. Takšni bi, seveda, lahko bili tudi, če bi bili berljivi in brani – kakovost se zares ne izključuje z ničimer –, vendar niso. Za tem, da so štiri petine izbranih romanov težko ali celo naporno branje, ne gre žalovati in tega tudi ne gre opravičevati. Vse prevečkrat se umetnost opravičuje, ker od odjemalca terja spodoben časovni vložek, umetnost odjemalca vendar ne sme narediti zbeganega in živčnega! Velika hipokrizija je, da bi umetnost radi použili hitro, nakupovanju in klikanju v prazno pa lahko naklonimo vse več svojega časa, kakor pa da nas smejo te dejavnosti pršiti v neskončnost. Takoj zatem moram, jasno, dodati, da naporno branje ni enako hermetičnost in hermetičnost ni enako pametno branje. Hrup besedí po mojih izkušnjah povzroča glavobole in rad pospeši rast duševnega plevela: napuh, nečimrnost, prazne marnje.

Skratka, geslo letošnjega (in še katerega) kresnika je, če navihano sklenem, »teže berljiva literatura«, nagrajen pa bo tisti roman, ki je v svojem literarnem projektu najbolj ekskluziven, tisti, ki presega celo  kriterije, na katere je žirija tiho pristala; nagrajen bo tisti roman, ki ga v Sloveniji še nismo brali, tisti, ki si ne izposoja vonjev in odtenkov, temveč diši in žari po svoje. Ki izstopa iz paradigme. To je lepo in prav, dvajset bralcev gor ali dol. Da bo neki roman nagrajen, še ne pomeni, da ga morate prebrati in si o njem misliti kaj podobno čednega (pa smo spet pri dvojici sladokusec–kmet). Zadeva vas lahko neznosno dolgočasi ali pa se ji scela izognete. K branju, ki je intimna dejavnost, vas ne more prisiliti nič (jasno, to ne velja za literarne kritike), nagrada gor ali dol. Zavedati se moramo, da nagrada ne nagrajuje bralcev, njihovega truda ali inercije, ampak skuša beležiti premik v nikoli dokončanem procesu literarnega razvoja. Kaj posamezne stopnje razvoja povedo o sistemu, ki ga beleži, pa je, žal, druga, verjetno bolj zanimiva zgodba.