Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija je odločila, da bo o prejemniku dragocenosti odločal kriterij berljivosti, torej semantične in semiotične dostopnosti. Nagrajeni roman naj bi razumeli vsi, od človeka, čigar zadnja bralna izkušnja sega v osnovno šolo, do izvežbanega literarnega kritika. Gospa Winterson je prizadevanja žirije demantirala z ugotovitvijo, da je literatura tako kot matematika svojstven jezik. Kakor sePreberi

S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala bolje, ampak četudi vzamem to v zakup, so bili dogodki, ki sem jih letos obiskala, vseeno skrajno klavrni in – pravzaprav – ne(povsem)vredni javne prezentacije.Preberi

»Anti je bil miren počitniški kraj v belem svetlečem se kamnu, z ozkimi ulicami, ki so se vile navzgor, od morja do gozda in makijske gmajne; sem so prihajali letovat predvsem ostareli turisti in mlade družine.« To so stavki, s katerimi se v tretji knjigi (in prvem romanu) Veronike Simoniti srečamo na prvi strani in ki v veliki meri opredeljujejo celotno dogajanje v besedilu. V (fiktivni) dalmatinski kraj se namreč vsako poletje odpravi množica turistovPreberi

Bralno-pogovorni večer, ki se je pod budnim očesom organizatorjev projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana odvil 28. marca 2013 v Trubarjevi hiši literature pod naslovom Dobrososedska literatura: Italija, potrebuje določen uvod. Uvod o opijanjenem starcu sredi Čopove, ki se kot v počasnem posnetku zavrti okoli droga ulične svetilke in s težo svojega telesa gravitira proti tlom. Pri tem tudi sama s skoraj upočasnjeno kretnjo naslonim kolo ob steno in se spustim k njemu. “Gospod, me slišite?” Pomežikne. Nato mu iz glave, zakrite s kapuco, počasi začne mezeti kri.Preberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi