Načelo nedoločnosti

Veronika Simoniti, Kameno seme. Maribor: Litera, 2014. (Piramida)

Aljaž Krivec

»Anti je bil miren počitniški kraj v belem svetlečem se kamnu, z ozkimi ulicami, ki so se vile navzgor, od morja do gozda in makijske gmajne; sem so prihajali letovat predvsem ostareli turisti in mlade družine.« To so stavki, s katerimi se v tretji knjigi (in prvem romanu) Veronike Simoniti srečamo na prvi strani in ki v veliki meri opredeljujejo celotno dogajanje v besedilu. V (fiktivni) dalmatinski kraj se namreč vsako poletje odpravi množica turistov z zapletenimi narodnostnimi ozadji. Srečamo se tako z ezuli, ki jih je denacionalizacija razveselila s ponovno pridobitvijo nekdanjih počitniških nepremičnin, pa tudi s tistimi, ki te sreče niso imeli. Številni od teh imajo tudi velike družine, ki ostajajo komajda enotne, tako pa le še razširjajo zemljevid svojega nacionalnega ozadja do denimo Francije in celo Južne Amerike. Po drugi strani pa so nekje v Dalmaciji našli svoje zavetje tudi veterani iz jugoslovanskih vojn, ne smemo pa seveda pozabiti niti nekaj domačinov, ki predstavljajo trdno jedro naselja. Zdi se, kakor da gre za kraj, na katerem je prišlo do zlitja različnih identitet. In to na območju, ki v sebi skriva tako zgodovino Beneške republike kakor tudi vojn devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki imajo veliko opraviti prav z vprašanjem porekla.

Nastavek, ki sam na sebi govori nekakšno zgodbo o Evropi, v smislu identitete še dodatno zaplete sam potek pripovedi, ki je povrh vsega s tehniko rašomonizacije osredinjena prav na vprašanje videza in resnice. Tako sledimo pripovedim, ki jih tretjeosebni pripovedovalec ponuja skozi različne fokalizatorje. O skrajno različnih zornih kotih ni mogoče govoriti, vsaj če bi za izhodišče dejansko vzeli Rašomon. Ko se srečamo z isto zgodbo skozi oči druge osebe, nas tam navadno čakajo skoraj identični stavki tistim, ki smo jih imeli priložnost prebrati v kakšnem poglavju prej. Slednje dobro učinkuje v smislu nenehnega prihajanja na isti konec v pogledu nekoga drugega, hkrati pa žal tudi razveljavlja samo rašomonsko strukturo, za katero je sicer s pazljivo določitvijo kraja dogajanja, psihologijo nastopajočih oseb, organizacijo pripovedi in še čim odlično poskrbljeno.

Umanjka namreč tisto, kar bi zares spremenilo naš pogled na dogajanje. Zdi se, da se že sproti razkrije preveč; skrivnosti (naj o njih vendarle molčim), ki jih izvemo, nas navadno ne presenetijo, predvsem pa se še največkrat izkažejo kot takšne, ki težko zastavijo vprašanja ob nekem problemu, saj se vpleteni vselej odzovejo v skladu s svojim značajem in prepričanjem, le redko se znajdejo v zares zagatnih situacijah. Prav tako so prisotni tudi elementi detektivke ali kriminalke, ki sicer dobro učinkujejo vsaj v smislu suspenza in bralčevega čakanja na razrešitev, vendar pa ne presežejo horizonta pričakovanja, ko naposled še črno na belem odkrijemo, koga/kaj smo iskali.

Tudi resnica skozi oči nekoga drugega je večkrat kar nekoliko samoumevna – o čem le razmišlja salonski levičar, ko je govora o zapostavljenih družbenih skupinah? Zgodi se tudi, da beremo misli, ki jih je oseba sicer izrazila že v kakšnem prejšnjih poglavjih, vendar pa jih, zdaj ko ima vlogo fokalizatorja, razloži nekoliko obširneje in natančneje. Vse našteto idejne zasnove sicer ne ruši, saj prijemi, ki ponujajo kopico različnih gledišč, vendarle ostajajo, a zdi se, da bolje učinkujejo v teoriji kakor v praksi.

Navedeno pa nakazuje tudi na to, da roman Veronike Simoniti ne skuša na vsak način zamajati »resnice sveta« in ob tem po možnosti ubirati že videne pristope, prav tako ni mogoče trditi, da želi na vsak način vsiliti nekakšno alegorijo stanja današnje družbe. Zgodba namreč ostaja vezana na neko družinsko okolje in osebne zgodbe ter prav z navideznim zanikanjem vpenjanja v širši družbeni kontekst morebiti problematizira ravno tega. Vsi nastopajoči imajo, ne glede na svojo zunanjo podobo, konservativne poglede na dogajanje okoli sebe. Njihovi spori, kakršnikoli že so, niso bombastični in ne zamajejo reda stvari, temveč ostajajo v svoji srčiki nepomembni in, lahko bi rekli, vsakdanji. Temu navkljub pa vendarle umanjka nekoliko distance do povedanega in kakšen namig, ki bi tovrstno perspektivo utrdil.

Kameno seme je tako roman, ki z dobro organizirano pripovedjo, tekočim slogom, na trenutke začinjenim s finesami in pomenljivimi jezikovnimi obrati, ne daje nikakršnega vtisa prisiljenosti. Je pravzaprav tako daleč od tega, da bi res le stežka zamajal zgodbo, če bi različne poglede vendarle nekoliko bolj radikalno subjektiviziral glede na njihovo žariščenje, ter ponudil smernice, ki bi določale njegov odnos do razumevanja nekega širšega družbenega konteksta, pa naj gre zgolj za distanco do pripovedovanega ali kaj več.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • April

    Veronika Simoniti

    April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje … →

  • Marec

    Veronika Simoniti

    Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske … →

  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

Izdelava: Pika vejica