December je enciklopedist. V svoji sobi ima predalčke s paličkami na sredi, na katere so nataknjeni listki. Predalnik A je za botaniko, predalnik B za humanistične vede, predalnik C za okultne. In tako naprej. Vse znanje sveta bi rad imel v tej sobi, vse bi moralo biti razporejeno, urejeno, sistematizirano, klasificirano. Tako bi bil svet v redu in harmoniji. Rekla sem mu, da to ne gre, pa me je odpravil, češ da je zrasel v družini, kjer je bilo vse v najboljšem možnem redu, še sinov da je bilo dvanajst kot mesecev v letu.Preberi

November je šel za geografa. Kar naprej se pritožuje in riše koordinate po zemljevidih, da bi jih seciral iz neskončnih zornih kotov. Izmišljuje si nove celine in nad njimi riše antracitne oblake s puščicami, ki dežujejo na nič hudega sluteče domorodce. Globuse osvetljuje samo z mesečino, tako hitro jih vrti, da se ljudem misli sučejo v norem atomskem spinu. Obláči se v črno in nosi sončna očala, na glavi ima vedno klobuk meščanskega gospoda, ki ga še pred mano ne sname in me je skoraj strah te njegove skorje.Preberi

Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

September je medel in povprečen; ko me vsi sinovi pridejo obiskat za novo leto, moram vsakokrat posebej pobrskati po spominu, kdo da že je. On mi zadovoljno nosi banalna darila, morske valove, albume znamk iz vsakdanjih dežel, ki jih je obiskal med letom, šatulje z barvnimi svinčniki in svoj posušeni jok. Spoštovana mama, mi reče, ko pride, s spoštovanjem, se poslovi, ko odhaja.Preberi

Avgust je otožen in sanjav, tak je, odkar se mu je pred očmi podrla hiša in mu pod sabo pokopala ženo in otroke. Od takrat piše neznosne pesmi in ima nepopisne misli. Od takrat s trebuhom na zemlji in ušesom na tleh posluša, ali se mogoče ne bliža potres, na konicah prstov stoji in se napreza k nebu, napenja se, da bi slišal, ali morda ne pada kje kak komet, vsak dan hodi po nasvetPreberi

Julij je najmočnejši med brati. Pohištvo premika kot za šalo in s pogledom tre trd fižol. Če te objame, se ti stemni pred očmi in kot uvela roža omahneš v nočno moro. Tako močen je, da premika datume in s sapo prestavlja zvezde. Odselil se je na morje in si s pestjo vsekal zaliv, izruval ciprese in odlomil skale, ki so mu delale napoto. Z betonsko barko, pogreznjeno do dna, brazda po algah in z očmi lovi hobotnice. Pred kamnito hišo ima mravljišče pod steklenim zvonom, pravi, da se s čokatimi prsti od mravelj uči šivati tišino.Preberi

Junij je nežen kot dež v Kvarnerju in vztrajen kot bodeča žica. Slikar je kot jaz in na štafelaj meče blato, slamo in kamenje kakor bog na okostje, ko je delal prvega človeka, na otvoritvah razstav pa v zaigrani pijanosti vse uniči: dela se, da se ga je polotila objestna destruktivnost in v trapastem performansu zažene vse na tla, hodi po platnih in se nastavlja fotografom družabnih kronik. Drugo jutro se mi pride pohvalit in izzivat moje obžalovanje, da tega ni naredil v osami med svojimi pljunki, kletvicami in na pejsažu pod božjim očesom.Preberi

Maj je fant pretiranega veselja, osladnih vzorcev, razčustvovanih plesov in homerskega smeha. Živi v večni vzhičenosti in ne jaz ne kdo drug ga ne znamo privesti nazaj na travnike brez rož. Pred hišo si gradi piramido brez vrha, oblaki se izogibajo točke, kjer se nedokončani vrh s svojo nezdravo radostjo zabada v nebo. Edina Majeva temna stran je, da bi lahko ubijal iz ljubezni. Vedno sem ga odganjala od sebe in od njega, pa vkovan v evforijo še naprej polaga kamenje za svojega histeričnega faraona.Preberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi