Dolga roka očeta, dolga roka mame

Med ogledom grozljivk in trilerjev nenehno odvračam pogled od potencialnih prizorov groze: razčetverjenih teles, iztaknjenih ali razlitih oči, razodetja okrvavljenih ali prosojnih prikazni, ki obsedajo oziroma mučijo glavne junake. »A je že mimo?« je poleg »a je še kaj čipsa?« najpogostejše vprašanje, ki ga zastavljam svojim sogledalkam ali sogledalcem, in nemalokrat se zgodi, da odgovora sploh ne slišim, saj ne le mižim, marveč si tudi zatiskam ušesa.

Tako še vedno ne vem, kako se po tistem, ko detektiv David Mills (Brad Pitt) nekajkrat obupano zavpije »What’s in the box?«, razplete film Sedem (Seven, 1995); o tem sem lahko le sklepala in že samo moj sklep me je povsem prestrašil. V dokaz, kakšna strahopetka sem, mi je prijateljica po že drugem (!) ogledu filma Čarovnica (The Witch, 2015) po SMS-u poslala fotografijo, na kateri obraz zarivam v luknjo med jogijema, na katerih sva ležali. Fotografija je prispela s pripisom: »What’s the opposite of FOMO?« Ha-ha.

Da so moje ocene grozljivk ali trilerjev bodisi neverodostojne bodisi pomanjkljive, je torej jasno kot beli dan, a manj jasno je, zakaj bi bojazljivka mojega kova sploh želela gledati tovrstne filme. Še več – zakaj sem vedno jaz predlagateljica ogledov? Skozi leta sem nanizala že lepo število interpretacij lastnega vedenja in lastnih želja, od teze o morbidnih fascinacijah do potrebe po izpostavljanju kaosu, ki se naposled, če že ne povsem poleže, vsaj razjasni – ki ga režiserkina ali režiserjeva roka v odločilnih trenutkih vendarle racionalizira –, toda v zadnjem času sem se še posebej močno oprijela razlage, da po grozljivkah in psiholoških trilerjih posegam zato, ker s tem, ko v meni prebudijo in iz mene izvabijo občutja groze, taista občutja tudi legitimirajo. Podarijo jim tako pripoved (zgodbo) kot obliko (ostre robove), in to je res največ, kar lahko grozi, ki določne pripovedi (zgodbe) in oblike (ostrih robov) praviloma nima, odmerijo. Nisem prepričana, ali razlaga ustreza resničnosti, a zagotovo ustreza moji izkušnji ogleda sijajnega filma Longlegs (2024), katerega izvirni naslov, ki je pravzaprav osebno ime, so slovenski distributerji prevedli v idiotsko zvenečega Zbiralca duš.

Seveda niti tega filma nisem pogledala v celoti, zamižala sem že ob uvodnem prizoru, ko pred kamero stopi bledi ali, bolje, snežno beli moški z rdečimi ustnicami in na srhljiv način zapoje prvi popularni napev; unheimlich sta tako videz moškega, ki ga igra po preštevilnih lepotnih posegih in ob dodatni podpori protetike iznakaženi Nicolas Cage, kot kader, ki naznanja, da je prav ta moški naslovni protagonist. (Mimogrede: Cage je po mojem skromnem mnenju s tem nastopom ustvaril drugo veliko filmsko vlogo svojega življenja. Prva je, kajpak, vloga Sailorja Ripleyja v Lynchevem Divji v srcu (Wild at Heart, 1990).)

Scenarij grozljivke Longlegs je od uvodnega trenutka dalje izjemno … znan. Domač in domačen. Mlada, čustveno izjemno obremenjena agentka FBI Lee Harker, navezana na svojo morda še za odtenek bolj obremenjeno in čudaško mamo Ruth, mora razrešiti primere brutalnih pokolov v dostojnih družinah, glede katerih sumi, da jih je spodbudil, celo izsilil, nekdo zunaj družine. Neki hudičevski vsiljivec, tujec je moral biti, nam na začetku sporoča film, takšno nasilje že ne more vznikniti med ljudmi, ki se ljubijo, in agentkine domneve se, na površini vsaj, izkažejo za upravičene. Preiskava jo pripelje do razkrinkanja identitete storilca, ki po koncu zaslišanja z butanjem z glavo ob mizo v zasliševalnici naredi samomor, hkrati pa se ji razodene še, kako (je) Longlegs pravzaprav postopa(l), kako važni so mu bili rojstni dnevi otrok, katerih družine se je namenil uničiti. Harker prav tako hitro dožene, da Longlegs v svojem laboratoriju zla ni (bil) sam, marveč ima oziroma je imel najmanj enega pomočnika ali eno pomočnico. Ta skrbi za to, da Longlegsove lutke, ki služijo obenem kot spodbujevalnik zla in repozitorij duš, s katerimi se Longlegs (Satan!) hrani in krepi, sploh lahko pridejo v hiše.

Vsak nov indic in vsaka nova ugotovitev odstreta eno od plasti detektivkinih zakopanih spominov, zato ob razkritju identitete Longlegsove pomočnice že razume, zakaj je ta ravno – njena izjemno obremenjena in čudaška mama. Ko se Lee z njo sooči na enem od krajev zločina, v hiši Leejinega poklicnega kolega agenta Carterja, kamor Ruth, kot vselej med tovrstnimi morilskimi obiski oblečena v nunski habit, Carterjevi hčeri za rojstnodnevno darilo prinese eno od Longlegsovih lutk, se za hipec zazdi, da se bo vse uredilo. Potem ko je umrl Longlegs, mora Lee zgolj še pokončati svojo mamo, in zlo bo dokončno izgubilo svojo moč – a kaj, hudiča, ko pa trojansko rojstnodnevno darilo ostane nedotaknjeno. A kaj, hudiča, ko pa je Longlegsova lutka k pokolu že uspela nagovoriti agenta Carterja in bo svoj satanski stih zdaj zdaj zašepetala še agentki Harker …

A kaj, bi torej lahko sklenili, če pa učinki hudičevega dela ne popustijo, ko pade eden njegovih delavcev, marveč mu pogosto, še zlasti kadar se v svojih zlih aktivnostih lahko nasloni na boga ali vsaj na božjega služabnika, uspe imeti zarod – mlade. Poleg tega je hudič, če parafraziram režiserja in scenarista filma Oza Perkinsa, neverjetno igriv, domiseln in moder. Razume, da mu zla ni treba zasejati v kolektivih – v Vatikanu ali med poslanskimi klopmi ali na centru za socialno delo ali v ambulantah ali celo v čakalnih vrstah pred Sparovo blagajno. Naučil se je, da so tovrstne obsežne akcije ne le izjemno zamudne in izčrpavajoče, temveč tudi čisto odveč. Zlo je treba zasejati tam, kjer bo neovirano zraslo najhitreje in najviše, tam, kjer je že od nekdaj po malem doma: v družinah. Da se v njih – sredi njih – razplamti groza, ve hudič, res ni treba veliko. Včasih mora deklica le praznovati rojstni dan.

Delček te interpretacije sem, priznam, počrpala iz biografije Oza Perkinsa, sina »Psycho« igralca Anthonyja Perkinsa in fotografinje Berry Berenson, a večina je vseeno prišla iz želodca in srca. Tudi če ne bi vedela, s kakšno družinsko skrivnostjo je obremenjen Oz, bi razpoznala njegovo željo dati obliko občečloveški izkušnji (heteronormativne) družine kot prvega gojišča travme. Niso grozljivi Longlegsovi kriki »mommy, daddy«, pač pa naše zavedanje, da sta »mommy, daddy« vselej nekje z nami.