Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

Od nedolžne otroške kraje sladoleda, ki nikomur ne škodi, do prikrite in legalizirane birokratske kraje na ravni države, ki nikomur ne koristi.

Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa se je odvilo zgoraj v dnevni sobi, kjer mi je babica rekla, da je »bolje imeti fante kot punce«. V smislu otrok. Ko sem jo vprašala, zakaj, je bila v zadregi – ne zato, ker bi se želela izogniti odgovoru, vsaj nisem imela tega občutka, šlo je bolj za to, da ni znala dobroPreberi

Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske nestanovitnosti ter problemov s službami tistih, ki so v biološkem smislu najbolj godni za ustvarjanje družine. Pustimo ob strani celo biološke specifike otrok, ki nekaterim staršem prinesejo ogromno dela in skrbi (zdravstvene težave, velika razposajenost, nočno nespanje), drugim pa prepričanje o tem, da je mirnost, krotkost in ubogljivost njihove dece posledica starševske flegmatičnosti in »nekompliciranja«. Pustimo vse to ob straniPreberi

Bližnji vam ne da spati, bližnji rogovili, nabija glasbo, se krohota, poje in pleše, vse, da le vi ne bi mogli spati. Selitev je, tako pravijo, eden najbolj stresnih življenjskih dogodkov. Poleg ločitve in smrti bližnjega. V zadnjih enajstih letih smo se selili sedemkrat, v povprečju torej enkrat na leto in pol. Od stresa že pojem slavospeve.

Ležim na plaži, sonce sije septembrsko milo in prizanesljivo, morje se počasi hladi in z vsakim valom olajšano odvrže na breg novo porcijo pene – kot da bi se tako želelo znebiti vse umazanije, ki so jo v vročih poletnih mesecih vanj neprizanesljivo vnašale trume ljudi. Ti so, vsaj zdi se lahko, tako izmivali s sebe stres, utrujenost in apatijo – sodobne fosile delovnih dni. Opazujem svoje otroke, ki se ne pustijo motiti – nikomur, ne nam, ne drugim kopalcem, ne soncu, ne valovom. Ure in urePreberi

Nedavno me je na telefonu pričakal sms epskih razsežnosti in že po tem, že po pridevniku epski vam je lahko jasno, da obstaja natanko ena oseba v življenju slehernika, ki lahko tak sms pošlje: mama, kajpa. Mama s skrbmi, ki mamam pritičejo. Mama, ki je lahko ›globoko prizadeta‹ ob dejstvu, da še nimaš otroka in družine, kljub temu, da si ›že dovolj stara‹. Najprej sem se začela na glas krohotati (uboga mama!). Takoj zatem sem pomislila, da bi lahko zgolj okoli tega sms-a napletla najmanj poglavje romana (glej prejšnji oklepaj).Preberi

Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je denar. Gledanost. Vsebinske prepreke so padle, karte so na mizi. Dovoljeno je problematiziranje in tematiziranje vsega, norčevanje iz vsega, dovoljeno je izmišljanje česarkoli, da se bo le prodalo. Bilanca mora ostati pozitivna, vse drugo je drugotnega pomena. Nadaljevanke, ki so v zadnjem desetletju veljale za glavno zatočišče kakovostne scenaristike, se spreminjajo. Na slabše. Vse bolj se približujejo Hollywoodu. Vse bolj so napumpane. Vstopili smo torej v drugo, manj zanimivo fazo televizijske emancipacije, kjer zmaguje kvantiteta.Preberi