Sneg

Mojo letošnjo zimo, predvsem pa t. i. zimske počitnice konec februarja, je zaznamoval sneg. Bela proga čez zelene travnike, ki so jih sicer belili samo zvončki, v Ratečah, podobna packa bele v Podkorenu in sistem belih lis v Kranjski Gori so imeli vlogo, ki jo Martin Heidegger pripisuje kmečkim čevljem na van Goghovi sliki. Umetniško delo izpostavi predmet, ki ga sicer vsakodnevno uporabljamo, a ga jemljemo za samoumevnega, stopamo mimo njega. Šele sedaj zasije resnica, ki jo predmet izreka o samem sebi, o nas in našem svetu. Podobno je na zgledno urejeni zaplati umetnega snega iz skritosti stopila resnica letošnje zime. Takrat mi je postalo bolj ko ne jasno, da je takle sneg pač edino, kar še preostane mojim mulcem. Razen če naslednjič na zimske počitnice raje vzamemo kolesa.

Zimska smučarska središča vsekakor niso dober kontekst, v okviru katerega bi zanikovalci podnebnih sprememb še lahko prodajali svoja »opažanja«. Še vedno pa jim ostane manipulacija z vprašanjem krivde.

Meni je bilo, ko smo se v avtomobilu vračali s smučišča, povsem jasno, da je del krivde tudi na naši strani. Vztrajamo pri enem avtomobilu, a verjetno bi se dalo priti do smučišča, šole in službe tudi peš, s kolesom ali, ne nazadnje, javnim prevozom. Vseh pet nas na letni ravni poje manj mesa kot naj bi ga, po zadnjih statistikah sodeč, letno pojedel en povprečen Slovenec, a številka je še vedno konkretno večja od ničle. Roza kolesa barvamo na zeleno, da jih po najstarejši lahko uporabljata še mlajša dva, in besno lepimo flike na zdrsana kolena, a smo še kako vpeti v sodobno potrošništvo: tako, če merimo v priljubljenih enotah Sama Ruglja, letno kupimo 2,4 čevlja in 10,2 knjig na družinskega člana. Načeloma smo navdušenci nad vlaki, a letališča so nam preveč domača in redko prav dolgo zdržimo doma. Moji otroci so bili do svojega petega leta večkrat na letalu kot jaz do dvajsetega.

A moj glavni greh naj bi, glede na precej odmevno študijo iz leta 2017, sedel na zadnjih sedežih avtomobila. Z odločitvijo za enega otroka manj naj bi prebivalec t. i. zahodnega sveta na letni ravni prihranil 58,6 ton izpustov CO₂ v okolje. Odločitev, ki bistveno poseka vse ostale, vključene v študijo  ̶  tako ji z 2,4 ton prihranka izpustov CO₂ na leto sledi odločitev za življenje brez avtomobila.

Študija je odmevala v medijih in dala glas zagovornikom antinatalizma, hkrati pa odprla tudi debato o možnosti ocene vpliva tako dinamične entitete, kot je človeško življenje. Se lahko funkcija stroja za pridelavo CO₂ loči od vseh ostalih (potencialnih) funkcij, ki jih predstavlja otrok? In hkrati, ali lahko napovemo, kakšen bo prihodnji kontekst, znotraj katerega je treba ocenjevati njihov vpliv – kontekst, ki ga bodo ne nazadnje sooblikovali oni sami?

Konec januarja sem imela priložnost govoriti z dr. Lučko Kajfež Bogataj, znanstvenico in promotorko znanosti, verjetno najbolj znano slovensko klimatologinjo. Organizirali smo simpozij o poučnih knjigah (Bralnice pod slamnikom: Od niča preko mikrobov in nebotičnikov do zvezd: Zakaj in kako brati poučne knjige danes?) in če kdo, je dr. Kajfež Bogataj tista, ki razume nujnost in pomen kvalitetnega tolmačenja znanstvenega znanja in je hkrati s svojimi knjigami in predavanji primer odlične prakse nagovarjanja (naj)širšega občinstva s poudarkom na mladih. A tokrat je želela nagovoriti tudi in predvsem starejše: mladi so namreč tisti, ki so, po njenih izkušnjah, angažirani, ki se samoiniciativno s svojimi vprašanji obračajo nanjo. Starejši pa smo tisti, ki ostajamo ignorantski, nepoučeni, nezainteresirani, a smo hkrati trenutni odločevalci, tisti, ki ustvarjamo kontekst, v katerem en otrok manj pomeni kar 58,6 ton prihranka izpustov CO₂ na leto.

Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se. Če se spremeni politika, naš (zahodni) odnos do okolja, ki se na primer kaže v merjenju uspeha z merjenjem stalne rasti BDP-ja, bo ogljični odtis enega dodatnega otroka bistveno manjši.

Trije mulci na zadnjih sedežih tako ne predstavljajo toliko krivde kot predvsem odgovornost. Odgovornost, ki je, nesporno, z vsakim otrokom še toliko večja.

Ne nazadnje ekološke antinataliste žene isti tik v možganih, izbran zaradi pozitivnega vpliva na ohranitev vrste skozi evolucijo, ki poganja razplojevanje in skrb za otroke. Miselnost, ki presega skrb za lastno rit in željo po ohranitvi razširja na zanamce. Nas bo Zemlja že še zdržala, a kaj, ko je vedno bolj očitno, da jo bomo ob ohranjanju statusa quo zasrali naslednjim generacijam.

Zemlja sama nima odnosa do zasičenosti svojega ozračja s CO₂. Ljudje smo tisti, ki si, zase in za naslednje generacije, želimo čist zrak, pestrost živih bitij, čisto vodo in, ne nazadnje, banalije, kot je sneg. Bližina antinatalistov in (angažiranih) staršev pa ne ostaja samo na nezavedni ravni. Večina ekoloških antinatalistov se eksplicitno zaveda vloge naslednjih generacij, svoj svetovni nazor pa tako na primer širijo na predavanjih in delavnicah z mladimi. A kot so ob nedavni objavi rezultatov študije o slovenski bralni kulturi večkrat izpostavili glavni akterji debate o knjigah in čevljih: bistveno vlogo ima domača knjižnica. Pa naj gre za direkten ali prenesen pomen domače knjižnice: domače okolje, z zgledi in možnostmi, je temeljna platforma za izgrajevanje odnosa do sveta. Platforma, katere del je nedvomno tudi domača knjižnica s svojim naborom informacij, različnih perspektiv in glasov.

Zimske mesece je obarval še en kulturni dogodek – festival Fabula, v okviru katerega je, zanimivo, poleg obiska Bernharda Schlinka v Sloveniji najbolj odmevala izdaja romana Sheile Heti Materinstvo in z njo povezana izjava Mance G. Renko, umetniške direktorice festivala Fabula:

»Nekatere med nami imajo otroke, druge ne. A kar se mi zdi pomembno povedati, je predvsem to, da gre za razumsko odločitev, ki ni le dobra ali le slaba. Kompromis je, in to velik. Kompromis, ki je deležen bistveno premalo družbene teže in intelektualnega pripoznanja.«

Izjava je na družabnih omrežjih zaživela svoje življenje. Požela nekaj odobravanja in hkrati nestrinjanja staršev, ki bi težko svojo odločitev za otroke zreducirali na kompromis. Tako kot je otroke težko zreducirati na stroje za pridelavo CO₂, čeprav so, nedvomno, tudi to. In so potencial in so odgovornost. Če jim rata, je uspelo njim, če zajebejo, je odgovornost naša. Ker bi morali s spremembami začeti že včeraj.