V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Mulci berejo – motivacije zmanjka predvsem odraslim.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.

Praznični december: razmislek o času, ki bi ga pravzaprav morali podariti namesto vseh teh daril, ki jih že imamo, a so konec koncev samo nadomestek za tisto pravo darilo v obliki časa.

Beroče občestvo Slovenije je letos prav na prvi dan največjega praznika knjige, knjižnega sejma, oplazil ledeni piš izsledkov raziskave Knjiga in bralci VI. Podatki so bili šokantni, pretresljivi, iztreznjujoči in kar je še senzacionalističnih pridevnikov.

Danes je izjemno pomembno to, da je kritik aktiven in si tudi sam ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti priložnosti, namesto da se razgleda, kje se kritike (že) obljavljajo, in se le pomuja priti zraven.

Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.