Najboljši vseh možnih svetov, drugič

Tina Bilban

Moja zadnja kolumna na elektronskem portalu LUD Literatura je bila objavljena pred enim letom. Se je pa njena teza, da živimo v najboljšem vseh možnih svetov, izposojena pri Leibnizu in pretresena v trenutnem kontekstu, odtlej kar precej sprehajala z mano. Če je bila takrat, davnega junija 2020, kolumna še napisana kot bolj kot ne splošen uvid, je premislek, v kakšnem svetu živimo, iz meseca v mesec postajal bolj partikularen. Nekako se zdi, da glavnega hudičevega advokata proti tezi o najboljšem vseh možnih svetov igra svet sam.

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Jeseni 2020 in spomladi 2021 smo ponovili vajo. »Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje.« je svet ponavljal za Beckettom in Žižkom. Samo da je zvenel dosti manj poskočno in optimistično kot Beckett in Žižek skupaj.

Vzporedno z naraščanjem števila okuženih je padala kultura dialoga; nevednost in ignoranca pa sta naenkrat postali vrednoti št. 1. Kaj boš z zdravjem in kulturo, če si lahko neveden plus ponosen na to. Ne zdi se ravno kot podoba najboljšega vseh možnih svetov.

A pravzaprav se trudim pri svoji tezi vztrajati. Ne v smislu v vsaki situaciji je nekaj dobrega ali kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Pravzaprav se mi zdita obe krilatici v večini situacij precej topoumni, če ne celo škodljivi.

Bolj v smislu: to dobite za vaš denar. Do sem smo se potrudili, zdaj se bo treba pa še naprej. Če bi pač radi, da podoba najboljšega vseh možnih svetov vsaj malo bolje izgleda. V svetu, v katerem živimo, marsikaj šepa – šepa komunikacija, šepa skrb za drugega, šepa skrb za okolje, šepa odnos do znanja, izobraževanja in kulture.

Ampak nič kaj bolje ni bilo včeraj, če včeraj sploh lahko ločimo od danes. Ne nazadnje je vse to, kar danes poganja iz družbe, kot potencial, če ne kar kot precej veliko seme, obstajalo že včeraj.

Predvsem pa ni bilo nič kaj bolje predvčerajšnjim.

 

*

 

V lanskem letu je v slovenski knjižni prostor vstopila knjiga Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta. Knjiga, ki predstavlja skupno delo skupine avtoric, ilustratork, urednikov in strokovnih sodelavk, se po eni strani navezuje na monografijo Pozabljena polovica, ki je v sodelovanju SAZU in založbe Tuma predstavila študije portretov 129 žensk iz 19. in 20. stoletja na Slovenskem, po drugi strani pa na projekte tipa Zgodbe za lahko noč za uporniške punce, ki mladim bralkam (in včasih tudi bralcem) v kontekstu gibanja #metoo predstavljajo vzornice iz bolj ali manj odmaknjene zgodovine.

Knjiga nam je z zgodbo ob svojem izidu pokazala, v kakšnem času živimo. Najprej z akcijo založbe, ki je pod vtisom duha petkovih protivladnih protestov na kolesih naslovnico s kolesarkami v zadnjem trenutku zamenjala z naslovnico z ženskimi profili, odrezanimi od pasu navzdol. V nadaljevanju pa tudi z medijskimi odmevi na knjigo, ki so obširno govorili o naslovnici (kaj je boljšega kot škandal, za opis katerega ni treba knjige niti odpreti?), o vsebini knjige pa precej manj.

Nam pa notranjost knjige, čeprav z razmeroma kratkimi pobliski v življenja 50 žensk, precej pove tako o predvčerajšnjem svetu kot o svetu, v katerem živimo danes. Zgodbe o ženskah, ki so se res res potrudile, da se jih je v sočasni družbi vsaj malo slišalo, niso postavljene prav daleč nazaj. Večinoma gre za sodobnice naših babic, prababic ali praprababic (46 izmed 50 predstavljenih žensk je bilo rojenih med leti 1854 in 1920). Ženske pred njimi v našem prostoru, lahko sklepamo, sploh niso imele priložnosti, da bi oddale svoj glas, da bi se njihova misel slišala in/ali ohranila. 50 nepozabnih žensk pa je, če so se res izkazale, že lahko študiralo, a ne česarkoli in ne kjerkoli. Lahko so delale, a ne za enako plačilo kot moški, ne kjerkoli, sploh pa ne po poroki. Lahko so pisale in objavljale, a znova ne kjerkoli in o čemerkoli, predvsem pa se o njihovih delih ni kaj dosti govorilo.

Gre za pionirke, ki so rinile z glavo skozi zid, študirale, pisale, potovale … tudi ko se ni dalo. Pa so pokazale, da pravzaprav se, čeprav včasih za nagravžno visoko ceno. In tudi tako smo prišli do sveta, v katerem živimo danes.

50 predstavljenih posameznic je konec koncev sooblikovalo svet, v katerem so Nepozabne izšle; svet, v katerem so bile njihove zgodbe izbrskane in izpostavljene, ne le skozi besedila, temveč tudi skozi 50 izjemnih celostranskih portretov desetih slovenskih ilustratork, ki jim je večplastnost izpostavljenih posameznic in njihove zoperstavljenosti svetu nemalokrat uspelo ujeti še bolje kot samim besedilom. Svet, v katerem je možno, predvsem pa (še vedno) potrebno, da takšne knjige izhajajo.

 

*

 

Zaradi takih zgodb in zaradi takih knjig se zdi govoriti o starih dobrih časih, ko sicer še ni bilo telefonov, tekoče vode v pipah in centralnega ogrevanja, je bilo pa življenje toliko bolj brezskrbno, če nič drugega ignorantsko. Ampak saj ignoranca je trajno – v sezoni pomlad/poletje 2021 pa še prav posebej – v modi.

In ob takih knjigah se zavemo, da res res nimamo časa, da bi bili zadovoljni s svetom, v katerem živimo (ali ste vedeli, da smo, tudi na to nas spomnijo Nepozabne, prvo redno profesorico na Fakulteti za arhitekturo dobili leta 2014?). Pa čeprav se mi zdi še vedno legitimno, da ga razumemo kot najboljšega vseh možnih svetov. Tudi najboljši vseh možnih svetov se lahko na trenutke (ali pa na kar precej trenutkov, če ga gledamo z določenega mesta ali pa že malo utrujeni ali pa …) kaže kot razmeroma beden.

Takrat človeka tako kot Voltairovega Kandida ali pa avtorico tegale prispevka prime, da bi pač obdeloval svoj vrt. Ampak potem smo že pri bramorjih in polžih, ki pač prilezejo od nikoder, in pri vprašanju, kako za vraga na lastnem vrtu zagotoviti dovolj donosa za solidno samooskrbo. Predvsem pa, če se že sprijaznimo, da z bananami in čokolado ne bo nič, kaj narediti s kavo? Ker kakšen pa je to svet brez kave?

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preobrazba dvoma

    Andrej Blatnik

    V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

  • A Gringo like me

    Klemen Kordež

    Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

  • Od Alcott preko Beauvoir do …?

    Aljaž Krivec

    Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Izdelava: Pika vejica