Najljubši letni čas?

Tina Bilban

Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti. Nanja je vedno dobro imeti vnaprej pripravljen odgovor, ker sicer, vsaj v primeru otroške porote, sledi doooolga debata (no, razen če si slednje želimo):

Najljubša barva?

Temno zelena.

Najljubša žival?

Vidra.

Najljubši letni čas?

Ta je pa težka. Poletje zaradi počitnic. Zima zaradi snega. Pomlad, ker so temperature vsaj par dni ravno prave. Jesen, ker je, ko zunaj piha in dežuje, idealno za posedanje na kavču z deko čez noge, čajem/kavo v eni in knjigo v drugi roki in ker november, ko mineta Liffe in SKS, vsako leto postane moj skorajda najljubši mesec, čeprav sam po sebi, glede na to, da je včasih vendarle treba tudi iz hiše, ni ravno najbolj prijazen med vsemi meseci.

Letošnji november je tam do treh četrtin tekel, kot se zagre. Liffe je letos (vsaj delno) spet tekel v dvoranah, in v nasprotju z nekaterimi sočasnimi ogledovalci filmov, ki očitno prisegajo na stiskanje med projekcijami, me ni niti malo motilo, da sta stola levo in desno od mene vseskozi prazna. Zadnja leta mi uspeva, da ni v nizu filmov niti enega pravega razočaranja; sprašujem se, ali gre to pripisati staranju in vedno bolj konservativnim izbiram ali temu, da imava s Simonom Popkom (vedno bolj?) soroden okus. Morda obojemu. Dejstvo je, da z Wesom Andersonom in zmerno obsedenostjo z iranskimi in skandinavskimi filmi človek težko zgreši.

Tam po 22. 11. pa je november postal zmerno dolgočasen, ničesar ni bilo, kar bi človek res res komaj čakal. Stran Slovenskega knjižnega sejma je sicer letos bolj pregledna kot lani, predvsem pa razveseli nabor v studiu posnetih prireditev, pogovorov o knjigah in okoli njih, ki bodo morda takole našle celo več poslušalcev/gledalcev kot pa v sejemskem vrvežu v živo. Glavni čar fenomena sejma pa tako bolj kot ne zdrsne med prsti.

Morda nam tak manko pomaga razumeti, kaj je res v redu, brez česa november postane en dolg deževen mesec. Predvsem če se ta manko zapolni, dokler stvari še pogrešamo.

Tale tekst jadikovanja nad zadnjo tretjino novembra pišem predvsem s pozicije bralke in nakupovalke knjig. Slovenski knjižni sejem, ki prinaša konglomerat vsega, kar je pri nas sploh povezano s knjigo, mi je vendarle vsako leto predstavljal predvsem priložnost za pohajanje med knjigami. Za postopanje od mize do mize, od naslova do naslova, za prijemanje v roke, polaganje nazaj, ali pa ne, v slednjem primeru pa za težkanje v naročju, prenašanje do blagajne, zlaganje v kovček (ker z vrečkami že nekaj let ni več šlo). Vse je ponavadi potekalo v nekakšni zamaknjenosti, tako da se, za nazaj in, upam, tudi za naprej, opravičujem vsem, ki so me na sejmu opazili, me ogovorili, mi mahali, vpili za mano, jaz pa nič, totalna ignoranca. V času knjižnega sejma sem naenkrat (bolje) razumela hitro modo, pasti sodobnega potrošništva in vse, kar paše zraven, ker sem vsako leto ugotavljala, da sta dva moderna klasika boljša kot en sam moderni klasik in da je včasih smiselno kupiti kaj tudi na zalogo, za takrat, ko ti bo, ali pa ne nazadnje tvojim mulcem, ravno prav …

Lanski virtualni sejem sem tako pričakala z dolgim seznamom knjig, ki jih nujno potrebujem, skakala od ene spletne strani do druge in na koncu končala s spodobnim kupčkom, v katerem niso manjkali ne Golob, Petrovec, Svetel, Svetina in Videmšek ne St Aubyn, Bardugo, Knausgård, Prilepin, Pilkey in Ricard. Z nakupi je torej nekako še šlo. Tisto, kar mi je zaradi sejma zmanjkalo, kot sem potem ugotavljala celo leto, je bila širina, horizont izdaj  ̶  vse tisto, česar ne ujamem preko nagrad in literarnih kritik, s sledenjem priljubljenim zbirkam, založbam, avtorjem in urednikom; vse tisto, za kar pogosto sicer vem, da obstaja, ampak me, dokler knjige na sejmu ne vzamem v roke  ̶  ne vem, morda pa zaradi vse zamaknjenosti, ki je lahko tudi zgolj posledica slabe cirkulacije zraka v kleteh Cankarjevega doma  ̶ , sploh ne prešine, kako v redu je. In sedaj še bolje razumem kolege, ki živijo v tujini in, če ne drugega za svoj pomladek, kupujejo slovenske knjige na spletu, pri tem pa jamrajo, da ne vejo, kam se obrniti, da ne bodo omejeni na eno samo založbo oziroma v najboljšem primeru na šopek knjig izbranih založb, ki neredko poskakujejo po ekranu brez občutka za specifične bralske okuse. Sejem v živo, pa čeprav vsako leto hierarhično strukturiran s spuščanjem v globine (literarne aluzije se ponujajo kar same), je bralcem omogočil širino pogleda. Na spletnem sejmu, kot je na spletu navadno navada, se je ta široki pregled izmaknil, tam si bil brez nakupovalnega listka nekako izgubljen.

Tako je bilo lani. Letos sem sicer uživala v sejemskih dogodkih in, verjetno celo prvič, ker je bila letos med nominirankami prav res top knjiga leta, glasovala za naj knjigo. Tistega, kar mi je vsako leto naredilo sejem, pa je ostalo bore malo. Moji sejemski nakupi so se letos skrčili na en sam naslov, kar se po mojem ni zgodilo vse od začetka srednje šole. Kar seveda ne pomeni, da moja nočna omarica ni polna knjig in da letos pod smreko ne bo kvadrastih paketov; nekaj jih čaka na december še od začetka oktobra, ko sem tovorila nakupe s festivala Tinta, drugi potujejo po pošti iz bolj ali manj daljnih dežel. Zagotovo pa obstajajo knjige, ki bi se kakšnega drugačnega novembra preselile k nam domov, sedaj pa jih ob manku živega sejma sem bodisi ne bo nikoli bodisi se nam bodo pridružile kasneje v letu. Po drugi strani pa se mi zdi, da obstaja tudi kupček knjig, ki bi v primeru živega sejma še vse zadihane prihitele na sejem, zdaj pa jih bomo videli šele v času zadnjih silvestrskih daril – ali pa še to ne; no, tudi teh, zaradi jasnih razlogov, ni med mojimi letošnjimi sejemskimi nakupi.

Letos sem se tako namesto na Slovenski knjižni sejem po nakupih odpravila v trgovino s pohištvom in mesnimi/veganskimi kroglicami. Sicer po nove knjižne omarice, ampak isto pa vseeno ni. Zato sem pred tem skočila še v Konzorcij, kar se mi je zdelo pač še najboljši približek sejma, in ugotovila, da je naša največja knjigarna sicer kot vedno fajn, da pa na celi črti ignorira dejstvo, da sočasno v virtualnem svetu poteka Slovenski knjižni sejem. Tako v fizičnih prodajalnah Mladinske knjige trgovine npr. ne morete do 10-odstotnega sejemskega popusta, ki ga sicer za knjige Mladinske knjige založbe in Cankarjeve založbe lahko dobite v spletni trgovini. Saj si predstavljam nekaj razlogov za tako odločitev, ki (nekako) stojijo, ampak prav dober se mi ne zdi pa nobeden.

Iz knjigarne sem sicer odšla z novo knjigo, in opazila vsaj eno, ki jo sicer nujno potrebujem, ampak kdaj drugič, a tega nakupa pač ne štejem med sejemske, ker je imel z duhom sejma prav toliko skupnega kot kupovanje omaric v barvi beljenega hrasta uro kasneje.

Tako mi zvečer ni preostalo drugega, kot da v čast poznega novembra z deko čez noge, kavo v eni in knjigo v drugi roki spremljam sejemske prireditve preko spleta in hrepenim po naslednjem živem sejmu.

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Knjižni prehodi

    Andrej Blatnik

    Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

  • Nova kri

    Esad Babačić

    Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

  • Ljudje, ki objemajo drevesa, se mi ne zdijo nori

    Lara Gobec

    Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

Izdelava: Pika vejica