Mama ni »nekdo, ki ve«

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari. Vse bolj akutno sem se začenjala zavedati, da slovenski slehernik ni lezbična mama, da jo slehernik celo črti ali v najboljšem primeru gleda nanjo kot na eksota, in da starševstvo v istospolnem partnerstvu ne pomeni zgolj razkritja na veke vekov, temveč obenem tudi nekakšno štrlenje iz obeh skupnosti, tako LGBT kot heteroseksualne. 

Resda sva s partnerko prebirali iste nosečniške koledarčke kakor strejti, ob čemer je pri vsakem tednu pripisano navodilo za očka, kako naj ravna s sijočo nosečnico, vendar pa nikakor ne bi rekla, da sem bila v bazenu hetero staršev, ki sem jih poznala, deležna količkaj koristnih nasvetov ali navodil ali vsaj vtisov, kaj starševanje pomeni. Lahko bi torej rekla, Renata, da mi beseda fragment, ki jo izpostavljaš, vzbuja asociacije na način, kako so pričakovanja o starševstvu pred partnerkinim porodom kapljala do mene. Sanjalo se mi ni, kako bo, ko se bo sin rodil in uradno ne bom njegova mama, dokler ga ne bom posvojila, še manj se mi je sanjalo, da bo posvojitev potekala dokaj gladko, da pa bom – kdo ve, ali ne delno tudi malo zaradi tega, ker celo sama včasih pripisujem pretirano mogočnost biološki vezi med materjo in otrokom – naposled zelo negotova mama. Nikoli ne bi pomislila, da se bova s partnerko izpostavili v referendumski kampanji, da bo nadobudni režiser o nas treh posnel dokumentarec, predvsem pa ne bi nikoli pomislila, da se bova po vsem tem nesrečno razšli in bova uvedli deljeno skrbništvo. 

Hecno je, kako fragmenti, ki pronicajo iz dnevnega časopisja o tem, da bi ti želeli nekateri ljudje prepovedati dostop do poroke, do otroka, do samega poimenovanja tvoje ljubezni, oslabijo, ko si v pretežno harmonični partnerski zvezi. Moja zasebna drža navzven je bila vseskozi bojevita in še pomislila nisem, da utegne delno tudi ta naravnanost razdreti ali vsaj načeti mojo vlogo mame – joj, še zdaj nisem prepričana, ali se istovetim z njo v smislu »nekoga, ki ve«. Ko slišim besedo ›mama‹, pomislim na sina, ne na to, kakšne lastnosti mi izraz pripisuje, ne na svojo velezveličavno vednost. Pred časom mi je znanka rekla, da dokler ne skrbiš za otroka, ne moreš vedeti, kaj je brezpogojna predanost. Kakopak sem vzrojila nad traparijo, ampak nezavedno bi rekla, da mi beseda mama še zmeraj vzbuja nelagodje prav zaradi takšnih floskul, predsodkov. Pravzaprav sem rada mama, edino družbeno privzeta konotacija, ki jo ta vloga nosi s seboj, se mi upira. Ne domišljam si, da vem, kaj je najbolje za drugo bitjece, v najboljšem primeru lahko kolikor toliko zanesljivo ugibam, previjam, okopam, nahranim, oblečem, ga poskusim pogovoriti. V sanjah ne bi zreducirala vloge ne-mame na »nekoga, ki ne more vedeti«. 

Ne bi se mogla bolj strinjati z izjavo, da je »sposobnost za materinstvo nekaj, česar se ženska nauči«. Celo še več, trdim, da so lahko tiste, ki so po nekakšnem stanju stvari (izogibam se besedi narava) brezhibno pripravljene in vse prepričane v svoj materinski prav, veliko prej zgrešene ali pa vsaj zablodele v svojem istovetenju z vlogo matere, kar je ne nazadnje lahko škodljivo ne le zanje, temveč tudi za odnos z deco, za to vez, poveličevano skozi stoletja. Vloga matere je pač nenehno na tapeti kot nadvse prikladen teren za zlorabo in izkrivljanje tega, »kar bi ženska morala biti«.  

V prvem fragmentu omenjaš »neposrednost, izgovarjanje mišljenega in občutenega v ključnih situacijah«, kar se tudi meni  zdi v resnici bistveno za to, da se človek (mama) ne poistoveti do kraja z družbeno pogojeno vlogo mame in je zmožen izstopiti iz poganjanja škodljivega mita o materinstvu. Nekoč, ko se še nisem imenovala mama, sem se precej bala mlajših otrok. Zdelo se mi je, da me njihov svet ne zanima, še manj moj njih, predvsem pa se mi je zdelo, da kakor psički zavohajo, kdaj nisi zares pri stvari, kdaj se pretvarjaš, glumiš zanimanje. Spominjam se, kako sem bila nervozna, ko sem se odpravljala na izlet z bivšim fantom in njegovim triletnim sinom, pa mi je starejši rekel, naj bom samo takšna, kot sem, in bo vse krasno. Potem sem se ves dan trudila biti čimbolj naravna, kaj pa vem, čim manj glumit, in se je pogovor z malim, s katerim sva skupaj sedela na zadnjem sedežu avtomobila, razvijal v res zanimivo smer. Razlagal mi je o celovečerni risanki Wall-E, ki si jo je ogledal, o robotku v distopičnem svetu, ki si najde prijateljico, in ko sem ga vprašala, kaj je robotek jedel, je suvereno odvrnil: »Hranil se je s sončno energijo.« Takrat se mi je zazdelo, da morda svet triletnikov skriva veliko bolj vedre ideje kot nekdaj naš, in zdi se mi, da sem začutila nekaj podobnega resničnemu čudenju. Doumela sem, da sem bila najbrž ves ta čas bolj živčna pred starši kot pred otroci, saj si stežka zapomnim rojstne dneve novih ljudi in še manj znam prepoznati, koliko so stari in zakaj bi morali že ali ne bi smeli še znati tega ali onega, razvojna psihologija in to. Nikoli pa nisem podvomila v to, da bom s svojim otrokom, z otrokom, za katerega se bom kot lezbijka morala odločiti premišljeno in nadvse zavestno, veliko bolj sproščena. Če sem kdaj podvomila v to, ali me starševstvo sploh zanima, pa nikdar nisem podvomila v to, da me zanima, kaj si misli o svetu in našem tukajšnjem početju moje dete. Letos, ko so časi zame dokaj nepopustljivo težki, tudi iskreno povem svojemu potomcu, ko sem malce utrujena ali žalostna, pa to krasno sprejema. Kakopak ga ne obremenjujem po nepotrebnem, samo zdi se mi fer, da ne blefiram. Kljub temu mu ob ločitvi nisem pretirano razlagala razlogov, ostala sva pri tem, da kakor ima dve mamici, bo imel odslej tudi dva domka. Mislim, da razume.  

Ko ravno omenjaš mačizem: ugotovila sem, da izključno ženske skupnosti nikakor niso nujno nemačistične. Celo v lezbičnih logih se mi je že zgodilo (ne sicer v najožjem krogu), da sem naletela na mačistično obravnavo »mladega mesovja«, imela priliko opazovati serijsko varanje in hvalisanje z osvajalskimi podvigi, posebej še zaničljivo natolcevanje o kakšni ženi, ki da naj kar doma ostaja, ker potrebuje njena partnerka oddih od hišnega pripora, neredko pa sem slišala tudi za pripetljaj, ko so katero izmed punc proti njeni volji prešlatali – skratka, hočem reči, da kot feminizem ni omejen na ženske, niti mačizem nikakor ni izključno moška domena, in včasih me frajarjenje v vlogi lezbičnih osvajačic razbesni precej bolj kot sam moški mačizem, ki ga – na žalost – dostikrat pričakujem. Mislim, da so tudi pričakovanja, ki jih družba goji v zvezi z lezbičnim materinstvom, v veliki meri povezana s seksizmi, saj od vzgojiteljic do staršev na igriščih dostikrat kdo samoumevno pribije, da ni nič čudnega, če je otrok malo razvajen, saj da ima navsezadnje dve mami, ki pa ja ne znata postavljati meja, saj naj bi bila to očitno bolj domena očetov. To se mi zdi pravzaprav bizarno reduciranje žensk, mater, če hočeš, na vlogo božajočih in vsega hudega vajenih, popustljivih in skorajda trapastih cankarjanskih navzočnosti, ki jih vsak moški potomec kakopak lahko prinaša naokoli po mili volji. In ta stereotip edinca dveh mamic mi, po resnici povedano, že prav preseda, ker nanj niso imuni nikjer, ne ostali starši, ne strokovno usposobljeni izobraževalni delavci, ne ljudje, ki z otroki nimajo radi opravka ali si svojih ne želijo. Od kod ideja, da ženske ne bi znale postavljati jasnih meja dovoljenega, ne vem, je pa vsekakor povezano obenem z malikovanjem mitične ženskosti in zaničevanjem odločevalskih sposobnosti sodobnih mater. Nadležno. Če moj otrok noče posojati igrač, je to gotovo zato, ker ima dve mamici in je zato zmeraj na prvem mestu, če pa otrok hetero staršev tuli, da je vse na igrišču njegovo, je to normalna razvojna faza. 

Hecno, Renata, da omenjaš ravno mačko, saj najin otrok odrašča s štirimi – dvema samčkoma in dvema samičkama, sama pa sem od nekdaj oboževala ta samosvoja, zenovska bitja. Najine mačke sicer niso nikoli skotile mladičev, pa vendar si domišljam, da poznam njihov modus operandi. Pogosto sem tudi poslušala o mačjih mamah, ki spodijo svoj zarod od hiše, saj jim hodi v zelje, ko gre za hrano, zavetje in nego, ki jo ponuja skrbnik. Osebno sem prepričana, da mačk kot svojstvenih osebnosti ni mogoče metati v isti koš, ko gre za materinjenje, in ne vidim razloga, da bi to počeli z ljudmi. In tudi se mi dozdeva, da je primerjava materinstva pri mački in noseči študentki, ki jo izpostavlja tvoja zgodba, pravzaprav nekakšen absurd. »Najraje« vidim, ko se v družbi razvije debata o homoseksualnosti in kakšen dežurni znalec reče, da je živ dokaz, da to ni naravno, ta, da pri živalih tega ni, če pa so vendarle homoseksualne, pa so nekakšna suha veja. Prvič, to je v dobi YouTuba povsem retardirana izjava, saj dá že površen klik vedeti, da pri velikanskem številu vrst beležimo homoseksualnost, celo zvestobo istim partnerjem za vse življenje, drugič pa sem užaljena in nekako zgrožena, da tovrstne izjave najdejo mesto celo v političnih kontekstih, v katerih nas na ta način primerja z živalskim carstvom, kjer je ta primerjava po mojem absolutno zgrešena. Jaz tudi ne grem iskat podobnosti v bojevitosti štajerske varde in v paritvenih obredih opičnjakov, za božjo voljo! Pa bi jih našla! Skratka, primerjave z delfini in njihovimi ljubezenskimi razmerji me na neki način žalijo. 

Zgodbe o mačji mami sicer nisem brala, in morda je tozadevno povsem nedolžna, vendar pa bi se kljub vsemu želela kar se da distancirati od debate o »naravnem«. O tem sem že pisala v kolumni o lingvističnih zagatah in rabi slovničnih spolov, a še zmeraj me pogreje, ko se vsakič znova razprave spletajo okoli te poveličevane naravnosti. Sorodnica me je pred rojstvom sina vprašala, ali mi ne bo nič sitno »skrbeti za tujega otroka«. Kako neverjetno prevzetno od nje, da méni, da so otroci, ki jih je rodila, njeni, ostali pa tuji. Spomni me na Svetlanino Desetnico, ko zavrne rodno družino, češ da zanjo ni prostora v takšnem svetu, »kjer se le svojo kri spozna«. Podpišem stokrat! Za moje pojme je zmaga, če iz otroka uspeš z lastnim trudom ali kljub napakam izvleči tisto, kar ga naposled naredi za samostojnega in suverenega, nikakor pa ne, če si ga prisvojiš ali celo podrediš za vse življenje, ker je pač produkt tvoje DNK.

Prej pa sem omenila, da imam celo sama včasih manjvrednosti kompleks ali raje predsodek, ko vendarle podležem vseprisotnim mnenjem v družbi in se sprašujem, ali sem res drugi starš. Dobrodošel bi bil kakšen priročnik, vsekakor, saj se težko poistovetim z očeti, ki se na dnevni bazi počutijo podobno odrinjene, kadar je otrok bolj povezan z mamo, ki ga je dojila, ne nazadnje pa v večini primerov z njim tudi že precej bolj zgodaj vzpostavila pristen fizični stik. Moja pozicija, ki je dostikrat primerjana z očetovsko, je v mojih lastnih očeh vendarle povsem drugačna. Nikakor se ne istovetim z očeti, niti niso družbena pričakovanja podobna, ko gre zame ali pa zanje. Po eni strani me bega, ker to s fizičnim stikom – tako doživljam – drži, po drugi strani pa sem diskriminirana v tem smislu, da se od mene nekoliko seksistično pričakuje tradicionalno bolj materinske kot očetovske lastnosti, obenem pa se mi pripisuje očetovska odrinjenost. Sem torej po mnenju mnogih v vlogi nekakšne »rezerve«, kar me muči in jezi, in tudi moj omenjeni kompleks – vse bolj se ga uspem vsaj kratkoročno zlosati, hvala nebu, vsaj ko sem sama s sinom! – se mi zdi glede na družbeno klimo povsem razumljiv, četudi odveč.  

Omenjaš – pri zgodbi o mački – nenačrtovano nosečnost. No, o tem pa res ne vem ničesar, in mislim, da je v tem tudi nekakšno olajšanje. Naj so moje tegobe v starševstvu, povezane s položajem, ko moram svoje materinstvo nekako dokazovati s posvojitvijo svojega otroka, še tako zagatne, mi vsaj ni bilo treba nikdar skrbeti o tem, da bi me ta reč doletela nepričakovano. In mislim, da se izmed vrst homofobov, ki bi mi (kakor so nekateri zapisali v komentarjih k oddaji Epilog, v kateri sva se z ženo izpostavili med kampanjo za novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) privoščili, da mi otroka vzamejo (sic!), malokdo zaveda, kako zelo zavestna je v mojem primeru odločitev in zaveza o odgovornosti, kako zelo se nisem kar spotaknila ob nekoga in kako zelo si moraš v najinem primeru želeti in priznati, da boš za svojega otroka resnično poskrbel. Omenjaš slabo vest biološke matere, ker si otroka ni zares želela. No, vsaj o tem ne morem vedeti ničesar, in tega sem vesela. 

Niti jaz ne vem za nobeno materinstvo, ki »se ne bi bodlo z materinskim mitom«, spominjam pa se pripetljaja, do katerega je prišlo med pesniško delavnico, ko sem, še pred materinstvom, pomislila, da lirski subjekt kakopak nisem nujno jaz, in napisala – resda dokaj kilavo v smislu poezije – pesem o materi samohranilki, ki da vsa neprespana čaka čaka čaka, da bi otrok vendarle kinknil. Je osamljena in izmozgana. Mentor na delavnici je vzrojil, da naj ne pišem o stvareh, ki jih ne poznam, saj da ima sam otroke in da »ni tako«, medtem ko se je ena od udeleženk, mama, nemudoma lahko poistovetila z lirskim subjektom, čeprav ni samohranilka. Vseeno mi je za tisto pesem, ki sem jo zblefirala, a hočem reči, kako različno lahko delujejo zaveze, kakršna materinstvo vsekakor je, na različne ljudi v različnih vlogah, ne nujno moške in ženske. Izkušnja starševstva je prav tako heterogena kakor naši značaji, in obenem prav tako heteronormativno zaznamovana kakor (še danes) dojemanje tega, kdo je pravi starš. Od zlobnih mačeh v pravljicah do ljudi, ki mi na prvo žogo s povsem iskrenim frisom rečejo: »Aja, se pravi je v resnici tvoja partnerka njegova mama,« me spremlja družbeni predsodek, da se v tem svetu »le svojo kri spozna«.