Odnosi za 21. stoletje

Nedavno me je na telefonu pričakal sms epskih razsežnosti in že po tem, že po pridevniku epski vam je lahko jasno, da obstaja natanko ena oseba v življenju slehernika, ki lahko tak sms pošlje: mama, kajpa. Mama s skrbmi, ki mamam pritičejo. Mama, ki je lahko ›globoko prizadeta‹ ob dejstvu, da še nimaš otroka in družine, kljub temu, da si ›že dovolj stara‹. Najprej sem se začela na glas krohotati (uboga mama!). Takoj zatem sem pomislila, da bi lahko zgolj okoli tega sms-a napletla najmanj poglavje romana (glej prejšnji oklepaj).

Ker sta prvemu sms-u sledila še dva z izrazito podobno vsebino (in z bonusom: s seznamom zapovedi, kakšen moški zame NI ustrezen), sem, namesto da bi šla z njo v spopad, odvrnila z vprašanjem: »Zakaj se ti zdi tako pomembno, da imam moža in otroka?« 

Z zanimanjem sem čakala na odgovor. Mama, dosledna v svojem dramatičnem slogu, me je v nevednosti pustila do naslednjega dne, ko je v telefon priletelo naslednje sporočilo: »Zaradi ciljev. Predvsem na stara leta.«

Če bi šla mami, ki da je ›že zelo stara‹ (v resnici zgolj malce čez 60) razlagat, da razen tega, da sem živa in pišem, nimam nikakršnih ciljev, pa še živost in pisanje sta nekakšna ne-cilja, bi jo vnovič prizadela. Prizadela zgolj s svojim obstojem, kar je, spet, način, kako lahko prizadeneš samo svojo mamo. Tega res nisem hotela. Hotela sem jo razveseliti, zato sem zadevo pustila ob strani in ji v uteho napisala, da se lahko počasi veseliva prihoda moje naslednje knjige. Glede na to, da mi ni odgovorila, sklepam, da je bila uteha bolj klavrna.

Moj lahkoten odnos do maminih želja in celo zapovedi (ki so obenem identične zahtevam družbe), se seveda ni oblikoval od danes na jutri. Morala sem postati ›dovolj stara‹, da bi na podlagi lastnih izkušenj z odnosi in intimo ter z opazovanjem, kako se odnosov lotevajo drugi, razmejila, kaj je zame pomembno in kaj je za odmet. Ob tem sem iz prvega črtala omenjena pričakovanja družbe (oziroma, natančneje: detektiram, kje bi jih še lahko na svojo škodo in škodo bližnjih nevede ponotranjila), svoje ugotovitve pa shranjujem v mapo, ki je odprta za nova doganjanja ali celo radikalne preobrate v mišljenju.

Naj za začetek nemara povem, česa v tej mapi spoznanj ni – tistih vsebin, ki jih poraja javni govor o odnosih. V javnosti namreč obstajata, strogo gledano, dva načina govora o odnosih. Eden sodi v domeno t.i. revij za ženske, kjer izvemo za ›50 načinov, kako ga vzburiti‹ ali pa se lahko priučimo psihologije za popoldansko rabo, podane s strani dr. milivojevićev tega sveta. Drugi način govora o odnosih sodi v politiko, ki v 21. stoletju še vedno regulira, kaj naj bi spadalo pod domeno ›normalnih in družbeno sprejemljivih odnosov‹ – kot da bi katerokoli sporazumno medčloveško razmerje imelo karkoli s kom, ki se v tem odnosu ne nahaja. Kot nekakšen izrodek med obema tipoma govora se najde še kak bizaren kolumnist, ki si za osnovo vzame Freuda in iz njega potegne najslabše, ga dobesedno preoblikuje v grotesko, potem pa s tem, kot kaki pubeci na fantovščini ob treh zjutraj s tičem, nasilno maha naokoli.

Iz tega je najbrž jasno, da me noben izmed navednih tipov govora o odnosih v intimnem smislu ne more zanimati, saj je vsem skupno to, da nimajo ničesar, ampak res prav ničesar opraviti z realnostjo 21. stoletja. S tisto realnostjo, v kateri se znajdemo ob vsakokratnem poizkusu razumevanja drug drugega in ustvarjanja pristne intime. Če slednje sploh sodi med naša prizadevanja in odnos ni zgolj polnjenje praznine z balastom in beg pred osamljenostjo. Naj povem z anekdoto: ko sem pred leti končevala odnos s tedanjim partnerjem, me je prosil, naj tega ne storim, ker si ne želi biti »nekoč star 40 in sam za kakšnim šankom«. Ob tej njegovi izjavi sem vedela, da je odločitev za konec zveze zelo pravilna.

Pogosto razmišljam o tem, kakšne vloge so nam v medčloveških odnosih sploh na voljo in se počutim strašno ujeto. Pomislite: živimo v stoletju, v katerem raziskujemo možnosti življenja na drugih planetih, raziskujemo nastanek vesolja, obenem pa se, vsaj v večinskem delu zahodne civilizacije, še vedno nismo pomaknili naprej od ideje, da je najboljša (ali celo edina) možna ureditev odnosov doživljenjski zakonski stan z otroki – v hetero ali gej različici. Vzorec je v obeh primerih enako konservativen, le spoli ali spolne usmerjenosti so drugačni. In tako je še vedno kljub dejstvu, da nam praksa in njej pripadajoča statistika kar naprej kažeta, da nismo najbolje narejeni za dolgo življenje z eno osebo, da nas zakonski način življenja povečini uspava ali dela osamljene, zaradi česar se več kot polovica parov loči, zelo redka pa so tista razmerja, ki ne vsebujejo prešuštva. Ob tem pare, ki praznujujo denimo petdesetletnico poroke, obravnavamo kot eksces – vabimo jih na televizijo in jih široko odprtih oči sprašujemo ›kaj je njihova skrivnost‹. Presenečeni, da sploh obstajajo.

Bržkone je to naše čudenje nad njimi povezano tudi z dejstvom, da naše izobraževanje ne predvideva nikakršnega premisleka o odnosih (ko še enkrat pomislim – približno si predstavljam, kako bi bilo tako izobraževanje pri nas videti, zato je nemara bolje, da ga nimamo). O tej ›skrivnosti odnosov‹, ne le dolgotrajnih, ampak odnosov nasploh, vemo zelo malo. Učili so nas, kako je sestavljeno človeško okostje, kako je videti notranjost žabe, kakšna je vloga kisika za življenje in tako dalje, nihče pa nam ni razložil, kaj sploh pomeni bivati z drugimi. Za to najtežjo nalogo, ki nas v življenju doleti, je predvideno, da se je naučimo s posnemanjem (od ljudi, ki prav tako ne vedo, kaj delajo) ter sami skozi izkušnje in s pomočjo intuicije, če nam je je dobra narava kaj dala.

Ob ideji ljubezni, ki naj bi, da bi bila vredna svojega imena, trajala vse življenje ali pa naj bi vsaj šlo za večletno ›resno vezo‹ (oh the horror! Zvezan in ob tem še resen!), imam številne pomisleke. Namreč: po kakšni logiki je dolgotrajnost zagotovilo za karkoli vsebinskega ali pomenljivega? Naučila sem se, da ima vse, kar obstaja, svoj rok trajanja: nekateri odnosi nas bodo morda res spremljali in bogatili vse življenje, toda nič manj dragoceno ni srečanje z neznancem ali neznanko, s katerim si morda izmenjaš zgolj nekaj stavkov, a so bili natanko to, kar si v tistem trenutku potreboval. Pogosto ne da bi se tega zavedal. In če čutim, da je nekaj stavkov, naj bodo še tako dobrodejni, vse, kar si imam z nekom izmenjati, ne silim k nadaljevanju odnosa.

Pomisleke mi zbuja, kot je do zdaj najbrž razvidno, tudi ideja pripadnosti zgolj eni osebi, moje težave ob tem pa je kar dobro razjasnil Slavoj Žižek, ko je s pomočjo kvantne fizike razložil, kaj pomeni ljubiti eno osebo:

 »Vesolje je pozitivno nabita praznina,« pravi v videoposnetku na YouTubu. »Posamične reči se pojavijo, ko je ravnovesje praznine porušeno.« Samo dejstvo, da nekaj obstaja, pravi Žižek, nakazuje, da je šlo nekaj hudo narobe. »Mar ni ljubezen natanko takšno kozmično neravnovesje?« se vpraša. Kajti ljubezen ne pravi ›vse vas ljubim‹. Ne – iz vsega stvarstva izbereš zgolj eno osebo, kar je po Žižku izrazito nasilen akt. »Če rečemo: rad te imam bolj kot karkoli drugega, pridemo do tega, da je ljubezen, v strogem pomenu besede, zlo.«

Ko torej svoje življenje predamo eni sami osebi, ko vso svojo energijo, fokus, želje in tako dalje projeciramo in uresničujemo zgolj skozi eno osebo, sami sebe (in to osebo in obenem še druge osebe, ki bi se v našem življenju lahko pojavile) oropamo za doživetje ljubezni do vsega, kar je. Kar je bržkone največja ekstaza, ki si jo v smislu tega, kar je človeški izkušnji dosegljivo, lahko zamislimo. Oropamo se za mnoštvo čudovitih, presunljivih odnosov, ki se nahajajo med binarno razdelitvijo na tujec in življenjski partner.

Ker – kdo je v resnici naš bližnji? V eni izmed svojih sijajnih kolumn Andrej Nikolaidis na to vprašanje odgovori s pomočjo Jezusovih naukov. Jezus je namreč, kot vemo, svojim učencem pripovedoval o človeku, ki so ga pretepli razbojniki, zaradi česar je skoraj mrtev ležal ob poti. Dve osebi sta šli mimo in mu nista pomagali. Potem je prišel Samaritanec in ga rešil.

»Tedaj je Jezus vprašal: kdo izmed njih je človeku, ki so ga ujeli razbojniki, bližnji? Učenec: Ta, ki se ga je usmilil.«

Zgodba pa se tu ne konča. Ključna zahteva krščanstva, to je ljubezen do bližnjega, ne predpostavlja, da svojo ljubezen čuvaš samo za tiste znotraj svoje skupnosti, za tiste, s katerimi si, tako Nikolaidis, povezan s krvjo, kulturo in vero. Misel, da ljubimo zgolj sebi enake – to je »redukcija, ki jo opazimo pri verskih fanatikih«. Nauk dobrega Samaritanca pravi nekaj drugega, pravi, da je naš bližnji tisti, ki se ga usmilimo. Skozi akt usmiljenja šele postane bližnji. In zato – bližnji je lahko kdorkoli. Ali celo: vsak je bližnji.

Takšno držo, kjer bližnji predstavlja tistega, ki smo se mu približali, ne pa onega, ki nam je enak, je s čisto malo domišljije moč aplicirati tudi na odnose, ki so bolj kot z usmiljenjem povezani z radovednostjo v odnosu do drugih, in že se nam odpre cel nov svet možnosti spoznavanja ljudi. Toda ta drža zahteva nekaj poguma, slasti po življenju in želje po odkrivanju novega. Vse to vsekakor ni bilo neznano Henryju Millerju – kot v romanu Seksus nekdo reče glavnemu junaku, ki predstavlja Millerjev alter ego: »Pa še nekaj je pri tebi, kar mi tudi noče v glavo: zmeraj presodiš, da je zanimiv tip, ki ga večina med nami še opazila ne bi.« 

Ko se odpreš navzven, se znajdeš na precej nejasnem terenu, kjer reči niso vnaprej določene. A so zato toliko bolj vznemirljive in zanimive – žive. Sama za precej odnosov v svojem življenju ne vem natanko, ›kaj so‹. Toda obenem prav zaradi tega predstavljajo jedro radovednosti in gonilo življenjske energije. Hkrati si domišljam, da se z mojo odprtostjo model odnosov, kot sta si jih v poskusu ohranjanja premoženja in regulacije državljanov zamislili Cerkev in Država, samouniči. Četudi se včasih zdi, da se v političnem smislu pomikamo v vse hujšo konsertativnost, bi rada poudarila tole: za zdaj ni videti, da bi me zaradi mojega načina življenja kdo kamenjal, kot me tudi nihče ni mladoletno potisnil v dogovorjen zakon ali celo prodal najboljšemu snubcu. Ker ne živim na vasi, se lahko izognem tudi radovednim pogledom sosedov, ki se, navadno zaradi pomanjkanja zanimivosti v svojem odnosu, obešajo v tuje perilo. Hočem reči: povsem svobodni smo, da živimo, kakor nam drago.

Ob nepristajanju na vloge, ki ti jih je vnaprej odredila družba, vstopiš tudi v nestanovitnost, zaradi česar moraš stabilnost in občutek varnosti iskati pri sebi, ne v drugih ljudeh. Recimo v Združenih državah branja in pisanja, ki predstavljajo moj premični dom. Kadar potrebuješ izpolnitev, jo najdeš v lepem: v umetnosti, v naravi ali pač ob misli na vse lepe ljudi, ki si jim odprl vrata v svoje življenje, pri čemer si prizadevaš, da teh istih ljudi ne bi utesnjeval s pričakovanji. V tem primežu bi najbrž šlo le še za eno v nizu nesvobod in ujetosti. 

In to je bolj ali manj vse, se mi zdi. Vse, kar je za zdaj ključnega v moji mapi spoznanj na področju medčloveških odnosov, katere vsebina postaja vse bolj preprosta in prepišna.

»Ključ je v odvzemanju, ne v dodajanju,« mi je pred leti, ko tega še nisem najbolje razumela, rekel prijatelj, ki to – nič ne de – več ni.

Toda: razloži to preprostost mami, če moreš.

¶

Prijazno bitje (tudi testna bralka te kolumne) me je opozorilo, da se je v času mojega pisanja na Airbeletrini pojavilo besedilo Katje Perat, ki prav tako navaja Žižkovo formulacijo »ljubezen je zlo«. Kaj naj rečem: ena ni nobena. Dva velja.