Vrnitev

Nekaj mesecev sem že tu, v hiši, ki je pred mojim prihodom, pred mojim pričetkom pogovarjanja z njo, pred temeljitim čiščenjem in obnavljanjem, s čimer sem želela očistiti in prenoviti tudi vse tisto, kar se je v njej nekoč hudega dogajalo, dolgo samevala. Še vedno nisem povsem predelala, kako sem spet v epicentru vsega, česar me je bilo kot otroka groza. Nazaj pod hribom, ki meče senco na vinograde, iz katerih prihaja kislo vino, med štirimi ulicami rodnega kraja, ki se ob reki razraščajo kot ožilje kakega manjšega glodavca, podgane, morda. Spet med istimi, a še bolj utrujenimi ljudmi, kot so bili tedaj, ko sem jih videla nazadnje. Tu, kamor so me pošiljali anonimni komentatorji – »Vrni se, od koder si prišla!« – ko sem s kakim besedilom pohodila njihovo nevralgično točko.

Tehtam, do kolikšne mere sem umik na vas izbrala sama in koliko me je vrnitev doletela. Jasna mi je človeška nagnjenost k ustvarjanju narativnega smisla, to je zgodb, s katerimi negujemo iluzijo o svobodni volji in kreiranju lastnih življenj. Zgodb, s katerimi vse trenutke, ki so predhajali, in okoliščine, ki so jih spremljale ter nas naposled pripeljale do sedanjega trenutka, reduciramo na površinskost tipa ›sem natanko tam, kjer moram biti‹ – še huje je, da o tej banalnosti menimo, da ima duhovne razsežnosti. Da smo na nekakšni ›poti‹, ustvarjeni samo za nas. Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo. Včasih v boljših, drugič v slabših okoliščinah. Toda da bi preživeli, sami sebi in, v potrditev, še drugim, o svojem življenju pripovedujemo zgodbe – kot bi tkali odejo, s katero se ponoči pokrijemo, da lahko zaspimo. Tako sem se jaz vrnila v rodni kraj, da bi lahko v miru pisala. To je moja naracija, moja osmislitev.

Onkraj naracije so dejstva, s katerimi se živi teže.

Dejstvo je, da mesta nisem toliko zapustila, kolikor mi je z nemogočimi stroški bivanja – v kombinaciji z nedonosnostjo področja ukvarjanja – vrata zaprlo, me potisnilo nazaj na obrobje. Z mesti je tako, da ne potrebujejo nikakršne ograje ali obzidja, da bi iz svojega središča izločala nezaželeno populacijo, torej tisto s šibko kupno močjo. Prepreka je nevidna, a učinkovita: visoke najemnine in stroški bivanja bodo sami opravili nalogo vratarja.

Dejstvo je, da je iz družbenega razreda, v katerega si se rodil (v mojem primeru gre za razred, zaznamovan s priseljenstvom, delavstvom, revščino, neizobraženostjo in vsemi psihopatologijami, ki iz tega sledijo), praktično nemogoče izstopiti, čemur botrujejo številni dejavniki, začenši s posameznikovo nagnjenostjo k poustvarjanju domačega okolja oziroma nezmožnost preseka z njim. Naj povem drugače: tudi če koga iz takšnega okolja niz neverjetnih dogodkov, vztrajnost, talent in tako dalje pripeljejo do redke priložnosti, s katero bi lahko svoje življenje predrugačil, se potegnil iz mizerije konstantnih preživitvenih nastavitev delovanja, je verjetnost, da bo priložnost zapopadel, izrazito majhna. Izkustvo ontološke inferiornosti onemogoča funkcioniranje v spremenjenih okoliščinah, zaradi česar tak človek ob še tako dobri priložnosti praviloma neslavno propade.

Dejstvo je, da me moja nesposobnost potlačevanja videnega znotraj toksičnih, nespodbudnih ali preprosto nesmiselnih delovnih okolij, s kakršnimi sem se v mestu srečevala, s tem pa nezmožnost sklepanja kompromisov, nista mogla pripeljati nikamor drugam, kot do takšnega ali drugačnega izhoda iz sveta, o katerem sem, ko ga še nisem poznala, mislila, da je resničen in da vanj sodim. In ko sem vzorec delovanja – nesmiselno reproduciranje istega v kontekstu podganje dirke, kjer ni prostora za nadarjenost, inovacijo, skupno dobro – pričela prepoznavati na sistemski ravni, nisem več zdržala. Prenehala sem se vključevati. Nehala sem proizvajati. Enostavno nehala sem. Odnehanje pa je, za človeka brez zaledja, dovolj za hitro drsenje proti dnu. Ne greš se več? Ne verjameš več? Tam so vrata. – To je, če dobro prisluhnemo, mantra t.i. svobodnega trga, ki da je v svojem jedru menda etičen.

Dejstvo je, da ne sodim niti v svet, iz katerega sem že kot najstnica zbežala in v katerega sem se leta kasneje vrnila. V rodni kraj nisem sodila med odraščanjem niti vanj ne sodim danes, ko znam, bolje, kot tedaj, razbrati, zakaj me trgovke in bančne uslužbenke sumničavo gledajo.

Moja pozicija – tista, ki sem jo izbrala ali pa me je, verjetneje, doletela – je pozicija osebe, ki je vmes. Tiste, ki gleda iz notranjosti dvojnega, ruskega okna: v prostor, v katerem se v danem trenutku nahaja, ter onkraj njega. In ker nisem ne tu ne tam, ker nisem nikjer, sem povsod. Od tu lahko gledam bolje, vidim bolje. Vsaj tako bi si želela verjeti.

Božični večer je. Kliče me sestra iz Anglije, v skrbeh, ker da sem ›danes sama‹. Kmalu ugotovi: »Kako zanimivo, jaz sem klicala, da bi tolažila tebe, pa ti tolažiš mene.«

»Seveda,« odvrnem. »Ti si med ljudmi.«

Kdo si in kam si namenjen, kaj je tvoja resnična poklicanost, tvoje poslanstvo? Kaj te dela srečnega? Te floskule, ta kič, na katerega naletiš že, če svetu čisto malo odškrneš vrata, ne služi temu, za kar se izdaja, ne proizvaja resnic in smislov, temveč nas usmerja k ozko odmerjeni učinkovitosti in parcialni koristnosti za tiste, ki sistem poganjajo – v zameno za zasužnjeno življenje. Ta kvazi-poduhovljeni kič je  predvsem v službi zakrivanja resnice. Zakriva dejstvo, da je iskanje osebne osmislitve namenjeno revežem, delavcem – dobro situiranim je dovoljeno zgolj živeti.

Z vaško nepremičnino, četudi sem povečini brez prebite pare, imam privilegij, podoben privilegiju dobro situiranih – izborjen prostor na svetu, ki ni pogojen s tem, kar ustvarim. Na svetu sem lahko, ne da bi svetu za svoj obstoj kaj dolgovala. Še več – ker se ne grem več, mi ni treba nikjer pokimati, nikjer odkimati, nikomur seči v roko. Ničesar se mi ni treba iti. In se ne grem. Ne grem se krožkov skupnega imenovalca, ne grem se ›pozitivna naravnanost‹, ne grem se ›samouresničevanje‹, ne grem se ›dajmo, še malo, zategnimo mišice‹, ne grem se ›izkoristiti je treba potenciale‹ in še najmanj se grem ›včasih je treba kaj storiti samo zato, da so plačane položnice‹. Enostavno se ne grem več. Spim. In ždim. In rimam. Predvsem rimam. Najbrž zato, ker so ob meni in meni podobnih samo rime bolj odvečne. Najbrž zato, ker svetu dol visi za rime prav toliko, kot meni dol visi za svet, v katerem si vreden zgolj toliko, kot lahko proizvedeš in zapraviš.

Januar. Pisateljskemu kolegu naročim pisanje eseja za Antologijo svetlobe (to urednikovanje je redek angažma, vezan na zunanje, ki sem ga po selitvi ohranila). Že nekaj dni kasneje pošlje sestavek s preprosto tezo – ›sreča je, ko ne razmišljamo‹ – ki jo udejanji v dveh prizorih, pri čemer eden izmed njiju govori o poti na eksotične otoke, na dopust, in ko sedi na ladji, piše moj kolega, ne razmišlja o ničemer in nič ga ne tišči. Morda je to sreča, razmišlja.

»Esej, ki si ga poslal,« mu rečem, »je napisan iz privilegirane pozicije.«

»Kaj pa je narobe s privilegijem,« ugovarja. »A če pišem iz privilegija, je to samo po sebi slabo?« reče.

»S privilegijem samim po sebi ni nujno kaj narobe,« odvrnem. »Toda naj tvoj privilegij v eseje ne pošilja razglednic z dopustov.«

Razočaral me je, pisateljski kolega. S tem, da z izvajanjem naloge, ki jo ima v družbi malomeščanska literatura – utrjevanje ideje o nespremenljivosti in kontinutiteti domačnega – predstavlja del problema, ne rešitve. S tem, da se v pisanju ustavlja na pol koraka. S tem, da se na pol koraka ustavlja tudi v življenju.

»Saj izhod ne obstaja, svoboda ne obstaja, tega ni,« mi pravi, ko artikuliram težavo, ki jo imam z njim.

Nekoč sem navijala zanj, potem pa … potem sem pričela brati bolje, gledati bolje in v skladu s tem postajati vse bolj radikalna, vse bolj brezkompromisna.

»Seveda ni svobode in ni izhoda,« mu pravim. »Kot tudi ni varnosti in ni stabilnosti, za katera svobodo žrtvuješ. Toda bistveno je, proti čemu se napotiš.«

Da trpim za agorafobijo, je sklepala prijateljica, ko je prebrala moj zapis o poti z vasi v mesto, na kateri sem, po več tednih tišine v izolaciji, najprej naletela na osebek z verbalno drisko, človeka, čigar gola eksistenca je utelešeno nasilje in estetski zločin, pred katerim pa – ker sva si delila prevoz – nisem mogla ubežati, zato sem se odzvala z napadom panike. Prijateljica je sklepala napak: da bi šlo za agorafobijo, bi se morala bati odprtih prostorov, pa ne gre za to. Bojim se ljudi, ki prostore naseljujejo, a tudi to ni najbolj natančno, saj se ne bojim ljudi nasploh, temveč samo nasilnih, podlih, topih. Tisto, kar me straši, je odsotnost razuma pri posameznikih (ki se zelo radi povezujejo v skupine), ki niso v stiku ne s sabo ne s tem, kar se okoli njih dogaja. Pri čemer se jih ne bojim samo, ko se odpravim mednje.

Dolge noči med novembrom in februarjem na vasi: strah me je scenarija, po katerem to njihovo brezrazumsko vdre v moj svet, potem ko ugotovi, da se ne skladamo, ko detektira, kaj si o njih mislim, ko locira zadnje zavetišče zdravega razuma, v katerega sem pribežala. Odsotnost razuma, z njo pa nenaden vdor nasilja, ki me izloči iz dominantne enačbe sveta, ki ni po moji meri, temveč po meri tope večine, tu je moj strah.

Tolažim se z mislijo, da nikogar ne zanimam. Moja mala molitev, četudi ne vem, komu je namenjena, vsebuje eno samo prošnjo: da bi me svet pustil pri miru.

Nekaj se mi dogaja po tridesetem letu. Ljudi vidim bolj izčiščene, sijejo kot golo rezilo, zapišem v nastajajočem romanu. Ko jih pogledam, vidim bolečino, še pogosteje pa tisto, česar ni, pretrgan stik in sivino, ki napoveduje še temnejše tone prihodnosti človeškega obstoja.

Odprt, prazen prostor? Nobenih težav. Nasprotno. Odprta praznina je tisto, po čemer hrepenim.

Želim se spočiti. Želim brati na balkonu toliko časa, hoditi v hrib toliko časa, brkljati po zemlji toliko časa, dokler ne odpade vse odvečno, kar sem skozi mestna leta, verjetneje pa že prej, nabrala. Začenši s strahom, z veliko strahu. Na vasi sem sama, zato sama poskrbim za vse, tudi za strah. To znam, to obvladam. Ustvarjati zgodbe iz nič. »Tega je zmožen samo človek,« mi reče sestra. »Recimo, konj si ne bo sam nekaj nakvačkal, potem pa odskočil – buuuaaa, kaj je to??« Ampak sestra ni videla konjev, ki sta za tem, ko je šel nekdo nad njiju s sekiro, o čemer so v veselje zgroženih množic vsaj mesec dni poročali mediji, okrevala na Veterinarski fakulteti, v bližini mojega nekdanjega domovanja. Dva sta bila, lepa, z dlako, ki se je ob premikanju slokih mišic svetila na soncu, graciozni bitji – z globokimi urezninami na obrazu. Če si se približal, in enkrat sem se, šla sem vse do ograje, sta živčno trznila in se odmaknila na skrajni drugi konec. Po tem, kar sta doživela, sta tudi konja postala mojstra napletanja zgodb ›iz nič‹.

Pomlad je. Moja drevesa popkajo. Kar rine pod zemljo, se hkrati odpira navzgor.

»Ne daj se, Dijana, tudi v mojih rovtah smo ženske take, da se ne damo,« mi pravi znanka. Obča mesta so iz teflona, na njih se, razen drugo obče mesto, nič ne prime. Nobeno resnično čustvo, nobena misel, nobena pesem, noben Nihče v nastajanju. Dam se v branje, v tradicijo. Dam se v lastno sobo z vrati, ki dobro tesnijo. Dam se pod strešno okno (strašno okno!), skozi katero ob jasnih nočeh sveti vse malo in veliko vpeto v voz. Sem razpoka, skozi katero segajo Danilo, Virginia, Aleš, Boštjan, Felix, Marko, Thomas, Sylvia, Oscar, Gregor – vsi, ki zunanjega sveta niso marali, ker ga niso potrebovali. Ali pa je bilo bolj res narobe. Dam se v izhod na balkon, obrnjen proti reki, dovolj visok, da mi ni treba v svate, dovolj nizek, da mi poštar čez ograjo poda paket. Dva poštarja sta v mojem kraju, motor, s katerim rineta po klancu navkreber, pa samo eden. Prvi nikoli nič ne reče, kar je dobro, drugi me prijazno nagovori po imenu, kar je lepo. »Dijana, evo ti knjigica za praznike,« mi reče.

Zadnje čase me vsi kličejo po imenu, morda zato, ker sem ga dala na voljo komurkoli, ki bi hotel z njim kaj početi.

Odvijam folijo pravkar prispele knjigice, odstranjujem odvečno, berem, berem, berem.

Ode Rade, pišejo.

Zdaj lahko pričneva s spoznavanjem, pomislim.

Postajam utripajoče jedrce, križišče, čez katero potujejo številna sonca.

Vsa se daj, Ines.

Tole se je komaj dobro pričelo.

––