LUD Literatura

Zakaj ne pišem kritik

Decembrska kolumna

Ana Schnabl

Naslov je seveda lažniv: svojo zadnjo književno kritiko ali, bolje, recenzijo, sem napisala konec novembra, v Dnevniku pa je izšla prvo sredo v decembru. Če koga zanima: izrekla sem se o Ćrticah Tine Perić (Goga, 2024) (4 zvezdice). Isti medij je moje recenzije slovenskih proznih stvaritev enkrat na mesec objavljal skoraj leto in pol in čisto vse sem napisala z veliko težavo. Malce resda zato, ker sem imela dovolj drugega »popoldanskega dela«, s katerim sem dopolnjevala nizko plačo, a k bledici mojih vsakokratnih kritiških prizadevanj je najintenzivneje prispevalo nekaj drugega. Tisti faktor X, ki mi preprečuje biti literarna kritičarka in zaradi katerega sem – po svoji kritični oceni – postala najslabša kritičarka v državi.

Je ta faktor res misteriozen? Je res X?

Ne. Samo napetost stopnjujem. Vseeno pa moram ta faktor razložiti z zgodbo.

Ko sem pričela pisati kritike – nekje okrog zadnjega letnika fakultete –, nisem kaj dosti brala. Prepričana sem, da povprečna knjižna blogerka prebere več domačih in tujih knjižnih izdaj, kot sem jih na začetku svoje »kritiške poti« prebrala jaz. Poleg obveznega čtiva, o katerem naj bi se v tej ali oni reviji ali časopisu izrekla, sem posegla po še kakšni neobvezni knjigi na mesec. Od sprostitve v samoto, kar branje vselej je, me je začelo v tistem življenjskem obdobju odvračati življenje s sostanovalci – praviloma s fanti. Dokler sem še živela pri starših, v nečem kot svoji sobi, sem z branjem prijateljevala bolj kot z ljudmi iz mesa in krvi, v hipu, ko so stene moje sobe sprhnele, pa se je moj fokus preusmeril na, no, meso in kri. Ne morem trditi, da sem bila v potopitev v odnose prisiljena, drži le, da si jih nisem ravno izbrala. Ha.

V mojem življenju takrat torej ni bilo veliko knjig in moje razmerje z njimi je bilo trhlo – tako trhlo, da sem si lahko zamišljala, da pri tistih redkih, o katerih se za to ali ono revijo ali časopis izrekam, vsakokrat uravnoteženo in celo pravično poročam o njihovi literarni vrednosti. Študij komparativistike me je za nameček opremil še z »znanstvenimi« orodji za analizo in interpretacijo književnih del, kar je mojim besedilom pridalo nadih verodostojnosti in me, zlasti pred samo seboj, povišalo v nekakšno posredovalko resnice.

V teh dneh sem prebrala nekaj tedanjih besedil in ugotovila, da se jih večina res pametno in dobro bere; zvenela sem kot nekdo, ki o literaturi nekaj ve in od literature zato tudi (upravičeno) nekaj (določenega) pričakuje. Toda ko sem si v spomin trudoma priklicala vse, kar sem med branjem obravnavanih del resnično doživljala, sem morala opaziti, da sem iz svojega kritiškega besedila izrezala-abstrahirala-izbrisala svojo dejansko bralsko izkušnjo. Ta izbris mi je naložila doktrina kritiškega pisanja, njena večna, a hkrati vselej spodletela gonja po objektivnosti.

Spodletela? Da. Nihče mi namreč ne more reči, da ne ve, kaj bo ali ne bo zadogajalo na primer Bogataju, Radaljac, Kuretu, Rusu, Šoster. Ko se kritiška besedila pričnejo zlagati v opus, iz tega opusa – krmežljavo, a vendar – pogleda srček kritika ali kritičarke. Njegova ali njena odzadnja ideologija, njegove ali njene preference, njegov ali njen užitek. (Iz mojih kritiških besedil srček ni mogel zares pokukati, saj a) se s pisanjem daljših kritik nisem ukvarjala dovolj dolgo; in b) v knjige, kot rečeno, takrat nisem bila dovolj zaljubljena.)

Moje razmerje do knjig je za vedno spremenila – in naposled utrdila – selitev v stanovanje v Kamniku, v katerem sem prvič zaživela čisto sama. Pred menoj se je iznenada razgrnil čas, ki sem mu lahko rekla moj; zopet sem bila lahko sama natanko takrat, ko sem želela, in natanko tako, kakor sem želela, in kaj hitro se mi je pokazalo, da je ravno samota, zapolnjena s knjigami, vselej najlepša, najbolj osmišljena. Branje romanov, zbirk kratke proze, zbirk esejev, socioloških in zgodovinskih študij ter raznovrstnih žanrskih del je postalo izrazito osebna zadeva – iskanje vednosti, znanja, izkušenj, utehe, prepoznanja. Knjige nenadoma niso bile več zgolj predmet v mojem življenju, marveč podaljšek življenja samega. Pogosto mi rabijo kot nadomestek za druženje, nočne izhode, odprtja teh ali onih razstav, koncerte in literarne dogodke. Ne vem, ali to zveni žalostno ali ne. Vem pa, da je tudi v najbolj dolgočasnih knjigah vedno nekaj zame, pa čeprav samo drobec tega nekaj – pa čeprav samo ljubi mi mir.

Kako naj torej neosebno, kvaziobjektivno pišem o nečem, kar doživljam kot tako osebno? Kako naj svoja čustva in privatne razmisleke, ki mi jih poraja branje, upravičim z literarnoteoretskimi orodji? Kako naj se pretvarjam, da ni v vsakem kritiškem zapisu vedno toliko in toliko (preveč!) mojega okusa, moje odzadnje ideologije, mojih preferenc, moje travme, mojih odporov, mojih želja, mojih razočaranj, mojih besov, moje naveličanosti, moje poze, mojih sramu in krivde, mojega trenutnega počutja, mojega stresa, odmevov in vtisov prejšnjih dni, tednov, mesecev in let, mojih porogljivosti in smisla za humor, simpatije ali antipatije do avtorice ali avtorja, moje najčrnejše teme, mojega vznemirjenja, veselja? No? Kako? Bi se morala za abstrakcijo svojega resničnega doživljanja preprosto bolj potruditi? Ampak – kaj pa, če se mi ne zdi vredno? Kaj pa, če o knjigah nočem več pisati in govoriti kot domnevna posredovalka obče resnice, marveč le še kot jaz?

Verjamem, da mnogi pametni ljudje to razumejo kot poraz, kot izraz nekakšne intelektualne lenobe. In res, lena sem postala, meni preprosto ni več do abstrakcije, kaj šele do mimikrije. Knjige, ki sem jih vzljubila, želim obdržati blizu, ob sebi, knjige, ki mi ne ugajajo, pa naj ostanejo na drugem bregu. Čisto nič ne bom naredila za to, da bi si jih približala. Kaj šele za to, da bi jih približala komu drugemu. Za kaj takega je v meni čisto preveč faktorja X – čisto preveč slabovidne strasti.

 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

JAK RS

O avtorju. Ana Schnabl (1985) je pisateljica in urednica. Za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, njegov srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman, Mojstrovina (2020), je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.