Materinstvo onkraj družinske sreče

Ena glavnih premen zbirke Švercam lubenice, druge pesniške knjige Ane Makuc, je v literaturi zadnje čase močno prisotno vprašanje materinstva. Prepleta se z različnimi vprašanji družbenega položaja žensk, predvsem v navezavi na izkoriščevalske odnose z moškimi in utesnjujočo realnost gospodinjskega življenja.

Makuc o materinstvu ne piše na (družbeno) pričakovan način, ki bi v ospredje postavljal materinsko srečo ali občutek izpolnjenosti ob rojstvu (prvega) otroka. Ravno obratno, zlasti naslovni cikel »Švercam lubenice 1–7« osvetljuje občutke odtujenosti od lastnega telesa nosečnice. Pred nami se razgrinjajo frustracije ženske, ki se sooča s kopico fizioloških in psiholoških sprememb in se sprašuje o lastni subjektivnosti v telesu, kjer domuje še eno živo bitje: »Strah me je tega, kar raste v meni. // Bojim se, da me bo pojedlo, presekalo na pol.« Tako je nosečnost predstavljena (tudi) kot zatekanje gležnjev, prekomerno potenje, materinstvo pa (tudi) kot socialna osama. Iz naslovnega cikla izstopa zadnja pesem, ki da poudarek na reprodukcijo kot domeno žensk. V verzih »prihajaš iz vagine – / ne od boga, / ne iz rebra moškega« avtorica po eni strani zavrača religiozne naracije, ki moškega postavljajo kot primarno božjo stvaritev, in neposredno izpodbija biblijsko zgodbo o stvarjenju Eve iz Adamovega rebra, ki žensko definira kot derivat moškega, po drugi pa vprašanje ženske izrazito vrne v sfero telesnosti in primata reproduktivne vloge, kar nasprotuje kritičnemu in s feminizmom podloženemu pogledu preostalih pesmi ne le tega cikla, temveč celotne zbirke.

Od naslovnega cikla se močno razlikujejo pesmi »Gospa Dalloway« in »Ženska v belem 1« ter »2«. Prva že na samem začetku zbirke predstavi brezskrbno alternativo materinstvu, ko je v osredju subjektkinega življenja zgolj realizacija lastnih potreb in želja. Drugi dve, »Ženska v belem 1« in »2«, pa skozi poosebitev Emily Dickinson (ki, mimogrede, nikdar ni imela otrok) v ospredje postavita pesnjenje kot strast in neizogibno nujo, ki ni vezana na reproduktivno, čustveno ali gospodinjsko delo. Te pesmi, ki so postavljene na začetek, skupaj s ciklom »Švercam lubenice« natančno prikažejo kompleksnost položaja ženske, ki si prizadeva za avtonomijo in udejanjanje lastnih ambicij, hkrati pa se odloči za materinstvo in je s tem prisiljena skleniti nekatere kompromise, ki ji jih pred tem ni bilo treba. Materinstvo tako ni prikazano kot blaženo stanje in srečna podreditev potrebam otroka, temveč kot preplet dveh realnosti – ženske kot avtonomne subjektke in ženske kot matere, ki se je avtonomiji deloma odrekla in vsaj za določen čas obstaja samo za otroka. Izrazito naturalistična in pripovedna poezija avtorice poleg natančnega popisa določenih trenutkov ali spominov dopušča tudi izraz sentimenta, ki mestoma precej opisne pesmi stke z intimno izkušnjo izgube, strahu, frustracij in drobnih zadovoljstev. Pesmi, ki temeljijo na izkustvu subjektke, so v zbirki tudi najmočnejše, saj stvarnost povežejo z živeto realnostjo in jo tako predstavijo v vsej njeni kompleksnosti.

Ana Makuc: Švercam lubenice (Sophia, 2024)

Podobno kot v pesniškem prvencu Ljubica Rolanda Barthesa (KUD Apokalipsa, 2015) Makuc tudi v novi zbirki pri upovedovanju tujih izkustev uporablja tehniko dramatičnega monologa. Tako se v Švercam lubenice srečamo tudi s pesmimi, ki so pisane iz tuje pespektive. Eden bolj posrečenih primerov takšnega upovedovanja tuje zgodbe je pesem »Podmornica« z referenco na švedskega izumitelja Petra Madsena, ki je leta 2018 v podmornici ubil raziskovalno novinarko Kim Wall. V pesmi se izmenjujeta perspektivi morilca in žrtve, pri čemer je zlasti v zadnjem verzu subjekt govora ambivalenten: »Tako zelo sem sproščen, da / čutim, kako / mi/ji / počivajo kosti.« Pesniški glas je v tem primeru torej kompleksen in vključuje niz raznovrstnih upodobitev ter različne čustvene in/ali družbene pozicije. Nekoliko vprašljiv pa je isti postopek v pesmih, kot sta »Duh begunke z dojenčkom« in »Deport or game«, ki se osredotočata na izkušnjo begunstva. Avtorica se sicer scela ogne senzacionalizmu ali posplošenemu pisanju o že tako težkih doživetjih beguncev, ni pa jasno, zakaj skozi poosebitev sploh povzema tako nedostopna občutja in izkustva. To deluje kot nepotrebna in neprepričljiva tematska širitev ter poraja vprašanje, ki ga je v navezavi na vojno fotografijo v delu Pogled na bolečino drugih (2003; prev. Seta Knop, Sophia, 2006) zastavila že Susan Sontag: ali je pogled na trpljenje drugega moralna dolžnost ali pa tvega, da postane pasivno voajerstvo?

Še ena vzporednica s prvencem avtorice se kaže v tem, da so tudi v novejšo zbirko poleg simpatetičnih (ki se vživljajo v drugo_ega) vključeni tudi revizionistični dramatični monologi, ki rabijo predvsem slikanju nove perspektive na že ustaljene predstave o zgodovinskih ali literarnih osebnostih. Tako v pesmi »Urška« beremo predelavo Prešernovega »Povodnega moža«. Perspektiva je tokrat obrnjena: o prvih srečanjih s šarmantnim moškim, ki se čez čas izkaže za manipulativnega nasilneža, pripoveduje Urška. Pesmi na ta način sicer uspe prikazati poanto o dominantno moškem narativu, ki je tekom zgodovine popačil ali v celoti izbrisal izkušnje žensk, vendar se zaradi natančnega opisovanja, ki mu umanjka nekaj sentimenta, hitro razvleče in poruši dramaturški lok pesmi. Narativni moment je bolj uspešen v pesmi »Delo iz ljubezni«, ki prikaže vsakdan gospodinje, povsem zapolnjen z gospodinjskimi opravili in skrbjo za otroke, medtem ko ima mož službi in družini navkljub še zmeraj čas zase. Kot celota pa ta in preostale pesmi, ki natančno popisujejo realnost žensk, ujetih v izkoriščevalska razmerja z moškimi, puščajo mešane občutke. Po svoje namreč zgolj reproducirajo tisto, kar že poznamo: patriarhalno nasilje in še vedno aktualno temo neplačanega gospodinjskega dela. Avtorica v to ne posega, zgolj prikazuje. Na ta način pa se, vsaj v nekaterih pesmih, tudi vloga ženske delno zreducira na mesto žrtve, ki nima možnosti avtonomnega odločanja.

Celostno gledano je najmočnejši del zbirke prav cikel »Švercam lubenice«, ki pa bi morda bolje prišel do izraza kot enota, ki je ne sekajo druge pesmi. Kljub temu je zbirka jasno zastavljena in mestoma skozi feministično perspektivo zelo uspešno predstavi različne družbene ter z njimi povezane psihološke lege žensk(e). Predvsem pa z razširitvijo na različne izkušnje več kot ene posameznice kliče k solidarnosti.