Govor jenja, bit išče pot

Tretja samostojna pesniška zbirka pesnice Ane Porenta zaTišje v ospredje postavlja vprašanja minljivosti, medgeneracijskih odnosov, pesnjenja in (so)bivanja z drugimi ter naravo. Avtorica posamezne pesmi gradi predvsem na drobnih prizorih, vezanih zlasti na svet narave: gozdni rob, domači vrt, nabrežje reke, premikanje oblakov … Te podobe so prikazane zelo plastično, a zato nič manj čutno nazorno. Skoznje se vzpostavi senzibilna lirska subjektka, ki z natančnostjo in predanostjo opazuje in doživlja svet v sebi in okoli sebe.

Kopičenje podob je v nekaterih pesmih precej uspešno, denimo v pesmi, ki v začetku preko opisa narave oriše povsem vsakdanje minevanje časa skozi spreminjajočo se svetlobo večera, v nadaljevanju pa skozi glas iz radia spomni na preteklost: »Iz sosednje države radijski valovi / prinašajo nevtralni govor. / Včasih smo ga razumeli, / zdaj pa so meje povzročile / njegovo prevajanje.« Podobno je denimo tudi v pesmi, ki s prepletom pričevanj žensk treh generacij prikaže negotovost minljivosti, ki ni nujno vezana zgolj na starost: »Več desetletij nazaj sem se / od stare mame naučila, / da je starost žalost. / Ampak ne vem, kdaj se začne: že pri mojih letih ali šele pri maminih? // O tem govorim s svojo hčerko. Med srkanjem čaja iz družinskih skodelic mi pravi: / Jaz sem že zdaj takšna.« Drugače je v pesmih, ki so v celoti sestavljene iz bolj ali manj povezanih utrinkov. Te pesmi sicer uspešno prenesejo splošen sentiment trenutka, jim pa umanjka neki sežetek, poanta ali navezava na nekaj onkraj čutno zaznavne okolice oziroma telesnega doživljanja. Te pesmi, ki bolj kot ne zgolj kopičijo izbrane podobe, obtičijo v neoprijemljivi posameznosti.

Jezik zbirke je precej preprost, ritem pesmi v prostem verzu narekujejo verzni prelomi in naštevanja. Pri tem morda izstopajo zgolj poosebitve narave, ko se meja med lirsko subjektko kot opazovalko zunanjega sveta in podobami narave z zlivanjem nekoliko zabriše. Ob tem se še toliko bolj izrazi vloga narave v doživljanju lirske subjektke, saj z zlivanjem poudari moč njenega vpliva: »Moja najdaljša korenina / razriva kamnite kvadre.«

Čeprav je zbirka členjena na pet sklopov, se posamezne teme in motivi med seboj kontinuirano prepletajo. Na močno povezanost posameznih sklopov nakazujejo že njihova poimenovanja: »dvoGovor«, »talJenja«, »praBit«, »žarIšče« in »stranPot«. Če preberemo zgolj izstopajoče besede, označene z veliko začetnico, se izpiše poved, ki zaokroži bistvo zbirke: Govor jenja, bit išče pot. Lirska subjektka se preko lastnega staranja in staranja svojih že odraslih otrok ter smrti znancev sooča z minljivostjo, kar v zbirki pride do izraza ob opazovanju spreminjajočega se zunanjega sveta: prehoda iz noči v dan, od močnega vetra podrti smreki, odblesku sonca v pajčevini. Subjektka se vrača k podobam iz mladosti in išče načine, kako vztrajati. Vsebinsko močne pesmi zbirke pa so tiste, v katerih se pesnica brez obteženosti s sramom in z nekakšno radovednostjo loteva težjih čustvenih leg in tako po eni strani priznava nelagodna občutja, a jim dopušča, da, tako kot vse ostalo, tudi ona minejo. Pomembno, če ne ključno vlogo pri vztrajanju in iskanju bistva igra prav poezija oziroma, natančneje, pisanje poezije. Ta v trenutkih, ko se zdi, da se svet krči, preko jezika nudi prostor širitve: »Ni dovolj biti človek. […] Iz škripanja, veriženja, deformacije izvleči nov jezik – / čudežni jezik, ki se bo osamosvojil. // Iščem ga v podtalju, na svodu, čez meje.« Išče jezik, ki ga ne najde vedno, tako je pomemben del cikla o pesnjenju tematiziranje (ne)zmožnosti pisanja, ki jo lirska subjektka doživlja povsem telesno: »Moj otrdeli jezik se je začel tajati« in »Vsakič, ko se vzravnam, / se mi zavrti. / Besede mi piskajo v sluhovodu«.

Ana Porenta: zaTišje

Precej domiselnemu poimenovanju sklopov navkljub pa se med branjem odpira vprašanje smiselnosti členitve: če sta cikla »dvoGovor« in »talJenja« posebej zaznamovana vsak s svojo izstopajočo temo, prvi z minljivostjo in medgeneracijskimi odnosi, drugi s tematiziranjem (ne)zmožnosti pesnjenja, se preostanek tematik med sklopi precej zliva. Poleg tega se zdi, da vračanje nekaterih tem zlasti zaradi močnega vztrajanja pri podobah iz narave privede do odvečnih ponavljanj. V nasprotju s pesmimi, ki se močno naslanjajo na zaznavo zunanjega (naravnega) sveta, stojijo tiste pesmi, ki neposredno in brez metafor prenašajo doživljanje nekega trenutka. Na primer pesmi o smrti psa, ki jih ne zaznamujejo niti močne impresije zunanjosti niti ekspresionistične podobe, ki bi spremenile pogled na zunanji svet: »Mrtvega psa moraš / oviti v vreče za smeti, / v črno odetega naložiti / v prtljažnik, / ga peljati na veterino, / kjer ga položiš / na gomilo zavitih trupelc / v zmrzovalnik, / prav na vrh.« Izogibanje veriženju impresij ali sicer močno prisotnih poosebitev skozi naravo se zdi v pesmih, ki obravnavajo trenutke, ki so težki sami po sebi, ustrezno. Doživeta izkušnja je že dovolj težka, da zgolj pripoved zmore prenesti občutenje trenutka.

ZaTišje je po svoje mogoče razumeti kot zbirko, ki preko napaberkovanih utrinkov in doživetij izrisuje celovitost lirske subjektke med različnimi razpoloženjskimi legami: žalostjo in izgubo, spokojnostjo in vznemirjenostjo, srečo in malodušjem. Kar pa zbirko naštetim pomanjkljivostim navkljub poveže v koherentno celoto, je umirjen vitalizem, ki lirsko subjektko žene skozi različne življenjske okoliščine.