Pank vsakdanjega življenja

Črpati iz vsakdanjih besedil, birokratskih obrazcev ali uradnih zapisov in jih oblikovati v verze, ustvarjati dvom o izvirnosti in predelovati jezik na način, da izvorno besedilo pove nekaj novega. Našteto so že dobro poznani in vsaj od dadaizma dalje uveljavljeni umetniški pristopi, uporablja pa jih tudi Gal Grobovšek v pesniški knjigi Džez pank. Zbirko, ki jo poleg predelav že obstoječih stvarnih besedil sestavljajo tudi ročni zapisi, opremljeni s QR kodo, ki vodi do posnetka branja, črno-bele fotografije vsakdanjika in pretežno v gorenjskem narečju zapisane pesmi, zaznamuje zlasti sestavljanje teh posameznih elementov v celoto.

Ready-made pesmi z ustvarjanjem novih poudarkov v obstoječih besedilih po eni strani posegajo v izvorni tekst, mu v novem kontekstu (pesniške knjige) podelijo drugačen pomen, hkrati pa delujejo tudi kot ključni steber zbirke. Grobovšek namreč transkribira naključne pogovore v javnem prostoru, ob tem pa črpa tudi iz reklamnih tekstov, letakov, navodil za uporabo, uradnih listov in priročnikov. S prepisovanjem, v pesmi »standard 1974« denimo iz Knjige za vsako ženo (Orbital Progres, 1974), mestoma uspešno ponazori določen idejni svet, življenjski standard oseb srednjega sloja z vikendicami, in v tem z natančno odmerjenimi verznimi prelomi ustvari humorno distanco do zapisanega. Podobno učinkujejo tudi pesmi, ki so v celoti sestavljene iz zapisov naključnih pogovorov v javnosti, kot je denimo pesem »kava«: »da so hišo / kr na nežo napisal / … / kj pa poročena / z enim tm u lublan / pač je rom / ane / lej / sej / kukrkol.« Nekoliko manj pa so posrečene pesmi, ki besedila, iz katerega črpajo, morda ne izkoristijo dovolj in onkraj delno humornega preobrata prehitro podležejo banalnosti. Kljub temu ready-made pesmi v odnosu do preostalih, zlasti prvoosebnih, ustvarjajo kontrast: če lahko pesmi, ki črpajo iz drugih besedil, razumemo predvsem kot skupke idej, pravil in norm zunanjega sveta, se preostanek bere kot odziv ali izrekanje individuuma.

Te pesmi zaznamuje predvsem sarkastičen humor, preko katerega se vzpostavi distanca tako do zunanjega sveta kot do pesniškega subjekta, njegovih življenjskih okoliščin in krajevne zaznamovanosti. To je še posebej razvidno v pesmi »gorenc«, ko avtor zapiše: »pr ns doma / prtičke režemo na pou // ne ker / smo šparouni / ampak zato / ker nkol / ceuga ne porabš / in je // škoda // še pou / dobrga / stran vržt.« Ob narečni zaznamovanosti pesmi v prvi osebi se jezik zbirke zelo približa pogovornemu. Po eni strani to krepi kontrast s preostankom pesniške knjige, hkrati pa ob izrazito proznem slogu prostega verza poglablja težnjo po dostopnosti besedila bralki. Slogovna in jezikovna preprostost sta nekaterim pesmim, denimo že omenjeni »gorenc«, v prid, saj scela podpirata vsebino, spet drugod, zlasti v krajših pesmih, pa bi morda koristila večja raba pesniških sredstev. Ta bi, vsaj na ravni jezika, pesmi mestoma potegnila iz monotonosti preproste anekdotičnosti.

Gal Grobovšek: Džez pank (Literarno društvo IA, 2024)

Jezikovna preprostost hkrati podpira tudi robatost povečini zelo vsakdanjih izkustev negotovosti, cimrskih odnosov, iskanja službe oziroma dela in moralnega mačka po prepiti noči. Grobovšek tako na nobeni točki ne podleže pretenziji, da piše o čem presežnem, niti ne izpostavlja trenutkov, ki bi bili sami po sebi močno čustveno zaznamovani. Osebna izkustva so tako prenesena neposredno, jim pa pogosto umanjka kontekst: kaj je zares tisto, kar lirskemu subjektu vzbuja slabo vest in negotovost, torej tisto, kar doživeto čustvo umesti v kontekst prostora in časa, s tem pa prepreči izoliranost izkustva? Hkrati pa se lirski subjekt, kot je naznanjeno v pesmi »joško jorass«: »u pesmi si upam / bit arogantn in trdit / dab biu u debati / ena na ena / bl prepričliu in / bl podkovan z dejstvi // u realnosti sm slovenc«, ne jemlje pretirano resno. Izbrana pesem je tudi primer nekoliko intrigantnejšega dvoumja, ki se vzpostavi z naslovom z manjšo alteracijo imena in priimka slovenskega desničarskega domoljuba, »bojevnika za slovensko mejo v Istri«, kot so ga označili na spletni strani nacionalističnega združenja Hervardi.

Glede na siceršnjo narativnost pesmi se sežetek pesniške knjige pričakovano zgodi v zadnji pesmi »bigznis« – eni daljših –, v kateri lirski subjekt kot v nekakšnem internem monologu našteje vse negotovosti in nervozo, ki ga navdajajo, samogovor pa prekine z intervencijo prijateljskih spodbud in z nekakšno ponovno prizemljenostjo v trenutku. Ob tem se porodi vprašanje, ali bi bilo dodatno kontekstualiziranje tegob v vseh primerih smiselno, sploh kadar se val negotovosti scela razreši že samo ob povratku v telesno izkustvo trenutnega časa in prostora.

Bolj kot vsebinsko – pesmi se namreč mestoma precej nepovezano raztezajo od zelo intimnih doživetij negotovosti do kritik malomeščanstva in salonske levice ter majhnih vsakdanjih doživetij – zbirko povezuje njena grafična podoba, pod katero se prav tako podpisuje Grobovšek. Ročno izpisane številke strani in nekatere pesmi, v celoti črno potiskane strani, ročni pripisi k tipkanim pesmim, fotografije in skenirane strani iz knjig in dokumentov se pojavljajo po celotni knjigi. Skupaj z dostopom do posnetkov branja izbranih pesmi ponuja Džez pank celostno avdiovizualno izkušnjo.