Neskončna mora, iz katere se ne da zbuditi

Če se je v Večerni zori (Hiša poezije, 2023) Matjaža Zorca izrisala predvsem podoba zbirokratizirane, hinavske in psihopatske družbe, je novejša zbirka Lastna hvala se po blatu vala obrnjena predvsem v posameznika znotraj še vedno iste družbe. Primerjava med zbirkama je sicer na dlani že ob prvem listanju: pred nami se razgrnejo dvobesedni verzi, ki se navpično spuščajo po straneh in tvorijo pesmi brez velikih začetnic in ločil. Namesto končnega ločila je tako kot v predhodni tudi v novejši zbirki postavljena zvezdica, ki prej kot zaključek zaznamuje obrat iz ene v drugo pesem. Takšna postavitev niti ne dopušča drugega kot drvenje skozi knjigo po vertikali navzdol. Ob tem toliko bolj izstopajo občasne upočasnitve, predvsem ob koncu posameznih pesmi, kar na makroravni ustvari vtis valovanja. Redukcija verza na dve, v zelo redkih primerih pa največ tri besede je lahko tvegana, saj mora posamezna beseda nositi toliko večjo težo in lahko podleže banalnosti. V tem primeru banalizacijo preprečuje konsistentno vztrajanje pri takšnem zapisu, ki zlasti v pospešenih delih deluje kot dolg eruptivni sunek.

Podoben učinek je dosežen tudi znotraj posameznih pesmi, ko se zaradi stroge ekonomičnosti verzov in hitrega tempa kot nočna mora disleksične bralke posamezne besede med seboj zlijejo in spet razvežejo. Med branjem posameznih pesmi pravzaprav sledimo povsem sproščenemu razvoju misli, ko se ponekod verzi zložijo v navaden stavek, ki ga kmalu za tem že dohiti naslednja misel. Zorec jezikovnega registra ne zamejuje, v pesmih organsko združuje pogovornost, izraze, ki jih prej pričakujemo v strokovnem čtivu, in ne nazadnje tudi zdaj že prepoznavno zorčevske vulgarizme (»nedojebanosti / nedojebljivosti / nenaddojebljivosti«).

Skladno z omenjenim drvenjem skozi zbirko tudi posamezni tematski ali motivni sklopi niso posebej razmejeni. Te prepoznamo v posameznih pesmih, a pogosto so predvsem nastavljeni, lahko jih prepoznamo, ne doživijo pa jasnejšega razvoja, saj jih že dohitijo naslednji. Pojavijo se denimo nasprotovanje individualizmu ali povzdigovanju posameznikov v izjemneže, zdolgočasenost poezije, nezainteresiranost in raziskovanje različnih (moralnih) leg brez popreproščenega obsojanja. Lirski glas se z vso silo upira glavnemu toku življenja v trenutnem času poznega kapitalizma, in zdi se, da mora, zato da se otrese vse navlake, imenovane socializacija, najprej ponižati: »resnica / neponovljivosti / vsi načini / živetja / so tako / strašno / istovetni / dolgočasni / in / ničvredni / da lahko / v tem / svojem / brezveznem / zapečku / samo / tiho zrem / in / sem to / izgubljano / življenje.« Hkrati se, izrekanju o telesnem in bivanjskem gnusu navkljub, slednjega ne prestraši, a ob tem ne moremo govoriti o sprijaznjenosti. Družbo razume kot »bivanjski pajzl / ob katerem / se še / poezija / razmaskira / zamaskira / v / onomatopoetično / jecljanje / toliko / bolj / kolikor / je lepa / in / sublimna / in / vsa / petično / poetična«. Verzi, ki neusmiljeno hitro padajo po straneh, vselej vzbujajo občutek, da se nahajamo v prostoru neprekinjene groze, da je vse nekako srhljivo ali pa vsaj nagravžno.

Matjaž Zorec: Lastna hvala se po blatu vala

Ob tem ali kljub temu pa lahko prepoznamo tudi svetlejše momente hrepenenja in ljubezni. Pravzaprav lahko ob zbirki Lastna hvala se po blatu vala govorimo o jasnem medsebojnem prepletanju bede individualne eksistence z občedružbenim stanjem, o tem, kako se eno vtisne v drugo; če so vse družbene silnice usmerjene v individualizacijo in razgradnjo skupnosti, je skoraj logičen prvi odziv posameznice anksioznost in prezir. A ostati pri tej povezavi bi bilo preveč preprosto. Zorec ne pristane na eni, ultimativno resnični in univerzalni moralni drži, temveč jo ves čas s prelivanjem različnih (skrajnih) leg izziva.

V zbirki ni moč zaznati zgolj anksiozne individualne eksistence, ki je logična posledica duha časa, temveč tudi zametke potencialnih izhodov ali vsaj načinov, da se posameznica, da se skupnost, izvleče iz obstoječega stanja: »temu / polifonemu / obstoju / po tej / besedi / je treba / dati / besedo / ubesediti / njen zakon / skoz katerega / naj se ta / vseprisotna / jalovost / posuši / in razprši.« Takšen zapis sicer ne eksplicira tarče kritike, kar pomeni, da jo ves čas zgolj slutimo. Bolj kot o kritiki, ki nujno potrebuje jasno prepoznaven predmet obravnave, je o Zorčevi zbirki možno razmišljati preko že zdavnaj zlizane sintagme »literatura odpira prostor«. Vsekakor ne v negativnem smislu; nastavki predpesemskih vsebin, ki jih lahko lovimo iz ene v drugo pesem, so skupaj z intrigantnim žmohtom jezika dovolj, da ob branju dopuščajo neprestano bralsko intervencijo in vzporeden gost tok misli. Lastna hvala se po blatu vala tako kot njena predhodnica Večerna zora pravzaprav vabi k razmisleku in predvsem strastni razpravi.