Besedi na sledi

Pesniška knjiga Drevo, ki ga pišemo nihče Lukasa Debeljaka je dolgostavčna in večglasna pesnitev, ki zavestno vztraja v raztegnjenem času. Njena osrednja gesta ni pripovedovanje, temveč postopno nalaganje jezika, v katerem se prepletata govor in pisava kot dva zgodovinsko in izkustveno različna načina pomnjenja. Že sam poskus pisanja o tej pesnitvi odpira temeljno napetost, saj delo ravno pisavo postavlja pod vprašaj in jo razume kot zagaten, nikoli nevtralen medij. V tem smislu se pesnitev lastni zadregi izmika predvsem takrat, ko se njena beseda vrača k izrekanju, k zvočnosti in telesnosti govora. Bralka je tako ves čas hkrati priča procesu zapisovanja in procesu izgubljanja: beseda je utelešena, a hkrati že posredovana, že oddaljena od prvotnega trenutka govora.

Knjigo, ki jo sestavlja ena sama dolga pesnitev, je mogoče brati kot meditacijo o nastanku pisave in njenem vplivu na način, kako se svet sploh kaže kot razumljiv in obvladljiv. Pesnitev se zgodovine pisave ne loteva dokumentaristično, temveč jo razpira kot proces, v katerem se pomen hkrati proizvaja in odmika. V tem je njena poetika blizu Derridajevemu razumevanju pisave kot sledi, ki nikoli ne zagotavlja prisotnosti, temveč jo vedno že nadomešča. Pisava pri Debeljaku ni orodje stabilizacije pomena, ampak prostor izgube, zamika in pozabe; kar se zapiše, je obenem rešeno in nepopravljivo oddaljeno od izvornega izreka.

Skozi pesnitev se razvija misel o spremembi kot odmiku od sveta, ki ga pisava oblikuje kot popredmetenega in fiksiranega. Bralka se skozi tok dolgih stavkov giblje skozi čas in prostor, pri čemer spremlja razvoj pisave kot tehnologije in miselnega okvira. To potovanje ni linearno, temveč krožno in fragmentarno, zaznamovano z občutkom dolgega trajanja. V pesnitev nas vpeljeta otroška glasova, ki ne delujeta kot klasična pripovedna lika, temveč kot nosilca čutnega, predrefleksivnega zaznavanja sveta. Njuno izhodišče je umeščeno v nekakšen predčas in predprostor, kjer pisava še ne obstaja in kjer sporazumevanje poteka skozi govorico, utelešeno v telesu govorca in vezano na trenutek: »in dvojica torej ve, da ne zaseda negibno nekega nečitljivega konstrukta, ki bi se kazal kot moten in tog, okostenel in senčen, temveč bistveno nasprotno: je ta njuna nečitljivost, v kateri sta drug drugega našla, sestavljena in plastična, kot možgan, medij, kakor je telo«.

Prav ta poudarek na govoru kot minljivi, a živi praksi postavlja pesnitev v dialog s teorijami spomina, ki tega razumejo kot proces, ne kot nespremenljiv arhiv. Nekakšna »knjiga pozabe«, ki se v pesnitvi postopoma izrisuje, ni nasprotje spomina, temveč njegov pogoj: le skozi izgubo in izmikanje lahko beseda sploh pridobi težo. Večglasnost pesnitve – na več mestih namreč beremo zapis, ki je zapisan kot dialog med različnimi glasovi – dodatno razkraja idejo enotnega lirskega subjekta in s tem tudi avtorstva; beseda se ne izreka iz enega središča, temveč kroži med glasovi, časi in plastmi zgodovine. Pri tem se posamezni glasovi prepletajo in dopolnjujejo, ne da bi katerikoli prevzel monopol nad pomenom. Glas otroka, glas zgodovine, citati drugih pesnikov in samocitati se v toku pesnitve zlivajo, mešajo in odmevajo drug v drugem, ustvarjajoč občutek kolektivnega spomina in kulturnega dialoga, kjer je pomen vedno odvisen od konteksta in pozicije, s katere ga zaznamo. Tako vsaka beseda deluje kot sled nečesa predhodnega, obenem pa odpira prostor za interpretacijo, zamik in preobrazbo; subjekt, ki bi ga želeli identificirati kot lastnika besede, se razprši, saj je govorico mogoče razumeti le kot proces, ki se dogaja v skupnosti glasov, časov in izkušenj.

Če se še malo ustavim pri uporabi dobesednih in prirejenih citatov drugih avtorjev, ki so v zbirki natančno opremljeni tudi z navedbo strani. To vzpostavi posebno napetost med tokom pesnitve in njenim paratekstom. Med branjem se citati zlijejo z dolgostavčno strukturo in delujejo kot nevidni del istega glasovnega toka; kljub temu da so citati grafično ločeni od preostalega besedila, bralka pogosto težko razloči, kje se konča avtorjev glas in kje se začne tuj. Hkrati pa natančna označitev omogoča, da se vsak citat vpiše v literarno zgodovino in se identificira kot del kulturnega spomina. Pesnitev tako deluje na dveh ravneh: v izkušnji branja se beseda zlije in izgubi svoj individualni izvor, v paratekstu pa se ponovno vzpostavi avtorstvo. Ta dvojnost razkriva ambivalentno naravo pisave kot prostora kroženja in izgube, hkrati pa kot prostora nadzora in arhiviranja. Avtor ne skriva svoje izposoje, temveč jo razgali, kar bi lahko brali tudi kot gesto priznanja dolga jeziku.

Ta logika se dosledno izpelje v zaključku pesnitve, kjer Debeljak citira lastne verze z njenega začetka. Samocitiranje ne deluje kot krožno ponavljanje z razliko: verz, ki se je sprva pojavil kot izhodišče, se ob koncu bere drugače. Obremenjen je namreč z vsem, kar se je v pesnitvi vmes zgodilo. Hkrati je tudi ta samocitat označen in umeščen v paratekst, tako da se avtorjev glas arhivira enako kot tuji. S tem se odpove izvirnosti in potrdi misel, da pisava ne pripada nikomur, niti tistemu, ki jo je zapisal. Ponavljanje z razliko tako uresničuje osrednjo tezo knjige: da je vsak zapis, četudi lastni, vedno že sled nečesa drugega, vedno že vpleten v širšo zgodovino jezika.

Dolgi stavki in razpotegnjena sintaksa tako ne delujejo kot ovira, temveč kot natančno umerjena forma, ki sledi predmetu svoje refleksije. Vztrajanje v toku jezika, brez razčlenjevanja na aforistične enote ali izpostavljene vrhove, omogoča, da se pomen ne ustavlja, temveč se kopiči, izmika in prehaja. Pesnitev se s tem upira fragmentaciji in citatnosti kot samostojnima estetskima učinkoma; posamezni verzi nimajo avtonomne teže, temveč obstajajo le znotraj širšega gibanja besedila. Drevo, ki ga pišemo nihče se tako uresniči kot celota, kot procesualno mišljenje jezika, ki nenehno preverja lastne pogoje možnosti. Pisava v tej pesnitvi ni sklep ali razlaga, temveč odprto polje, v katerem se zgodovina, spomin in govorica srečujejo brez dokončne sinteze – kot trajajoče vprašanje, ki se ne zapre, temveč ostaja v obtoku.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 417.