Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem

Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij.

Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmonijiPreberi

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Enaindvajsetega marca smo v KUD-u France Prešeren praznovali poezijo. Lepota KUD-ovega tradicionalnega bralnega maratona v čast Unescovega dne poezije je v tem, da ta samotna dejavnost intelektualnih elit enkrat letno sestopi s svojega slonokoščenega stolpa in na široko odpre svoja vrata upokojenkam Iskre Semič, uradnikom upravnih enot, temačnim srednješolcem, lastnikom servisov za popravilo koles, frizerkam in kar je sorodnega življa. Ker se nikdar ne ve, kdaj je morda zadnjič, smo se tudi tokrat zbrali v zadovoljivem številu, pripravljeni  nekaj ur svojega življenja žrtvovati na oltarju besedne umetnosti.Preberi