Poletno branje

Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen

Ena redkih Márquezovih knjig, ki mi jih nekako še ni uspelo prebrati, čeprav sem jo že večkrat začela. Avtor je o tem delu dejal, da je »pesem o samotnosti oblasti«. In res se zdi, da se je Márquez v tej knjigi o krutosti, samopašnosti nekega (skorajda »arhetipskega«) južnoameriškega diktatorja najbolj približal jeziku poezije: razvidno je, da je v tem delu veliko poudarka na jeziku, ki je »dolg«, valovit, poln okljukov, digresij, ki v svoj tok zaobjame različne vsebine takšne in drugačne stvarnosti.

Marguerite Yourcenar: Opus nigrum

Že Hadrijanovi spomini so me pred leti navdušili s precizno, detajlirano in stilsko dovršeno pripovedjo, vselej sem zato hotela prebrati še Opus nigrum, ki je prav tako zgodovinsko obarvana zgodba. Njen glavni junak je Zenon, filozof, alkimist in znanstvenik, rojen v Brugesu v času renesanse. Roman odpira in obravnava različne burne zgodovinske dogodke, od začetka kapitalistične ekonomije do verskih uporov, protireformacije, pojava kuge itd. Kar zveni kot (še ena) zanimiva kombinacija, preplet fikcije in zgodovine.

Toni Morrison: Salomonova pesem

Toni Morrison je gotovo ena izmed najbolj izjemnih ter izrazno močnih afroameriških avtoric. Njena dela se postavljajo na stališče zatiranih, govorijo o njihovi bolečini, neskončnem trpljenju, ampak hkrati tudi o drobcih upanja, kar seveda vedno počnejo na literarno inovativen način. Salomonova pesem, ki pripoveduje zgodbo o odraščanju prvega afroameriškega dečka, rojenega v bolnišnici, je delo, ki mi je doslej pobegnilo z »bralnih« seznamov, zdaj pa je končno čas, da ga vzamem nazaj v roke.

Dambudzo Marechera: House of Hunger

Glede na opise in zapise, ki se ponujajo o tej knjigi, lahko sklepam, da gre za zelo intrigantno delo, ki so ga mnogi (ob izidu) označili za vulgarno, obsceno, nasilno, brutalno. Krajši roman kombinira avtobiografske popise iz Rodezije, ki pogosto tematizirajo nasilje v tistem času in prostoru, nekaj manjših ekskurzov pa popisuje avtorjev eksil v Veliki Britaniji. Slog knjige je opisan kot kaotičen in grotesken, kar se sklada s vsebino. Vsekakor branje, ki pritegne.

Doris Lessing: Generalka za pekel

Gre za delo s precej fragmentirano, razsrediščeno naracijo, z nezanesljivim pripovedovalcem, ki je pravzaprav brodolomec brez spomina o tem, kdo je. Doris Lessing je delo opisala kot »fikcijo notranjega prostora«. Po nekaj prebranih straneh lahko zaslutimo učinkovito upodobitev tesnobe, pripoved, prepredena s halucinacijami, vzbuja vznemirjenje, bralke_ci se začnemo vpraševati o konceptih (fiksne) identitete, o najbolj nelagodnih aspektih posameznikove eksistence.