Zmagovalka

Ubogi Sašo Puljarević. Človek se je pred mojimi solzavimi teksti skril v redno službo, kjer me kot urednik založbe, ki konkurira založbi, ki izdaja moje knjige, verjetno čedalje slabše sliši, jaz pa preprosto ne odneham. Že spet ga bom vpletla v svojo kolumno in že spet bom malce – a res zgolj malce – solzava.

Sašo Puljarević je na moje povabilo namreč vodil pogovor z menoj ob splavitvi (lepše: launchu) Septembra. Ocenjujem, da je najin pogovor uspel, saj sva se prebila skozi različne lege: bila sva resnobna, kritična, na trenutke malce zmedena in robata ter neženirana in duhovita. Prav humor mi med nastopi v živo veliko pomeni – ne le zato, ker je smeh znamenje, da sem občinstvo uspela zapeljati, pridobiti na svojo stran, temveč zlasti zato, ker mi smeh in krohot vzbujata upanje, da si prostor delim z ljudmi, ki si še želijo živeti.

Prvo solzico na stran. Pogovor ob splavitvi Septembra je po moji oceni uspel tudi zaradi zadnje minute, ko me je voditelj Sašo Puljarević vprašal, zakaj se tako rada zavzamem za druge akterke in akterje na literarni sceni – zanj, za Pio Prezelj, za svoje intervjuvance, ki jih potiskam v različna občila … nekaj takega. Odgovor sem si izposodila pri spornem Winstonu Churchillu, ki je nekoč izjavil ali zapisal – nisem več prepričana, kaj –, da morajo biti zmagovalci velikodušni. »Jaz pa se počutim kot zmagovalka,« sem dodala in s tem pristavkom požela salve smeha, aplavz, celo navijaški vzklik. Kakšen moment, pravi mic drop!

Zmagovalka, torej. Toda – v čem pa sem zmagala? V kateri tekmi? V tekmi s samo seboj?

Seveda, veliko energije vlagam v regulacijo svojih nizkih strasti, predvsem napuha in nepotrpežljivosti. A hkrati so dogodki zadnjega leta – dogodki, ki sem jih izzvala bodisi sama bodisi ob pomoči drugih, ter dogodki, ki jih ne more izzvati nihče – poskrbeli, da lahko govorim o prebitku svoje družbene moči in ugleda, s čimer imam v mislih prebitek tako teže kot dosega svojega glasu in z njima, jasno, prebitek družbene odgovornosti. Ravno zato, ker so ti prebitki simbolne narave, so v svetu nizkih tarifnih razredov, v katerega sodim, izjemno pomembni. (Izjemno pomembna tolažba, bi rekla na dan, ko sem znova globoko v minusu.)

Nagrmadili so se približno takole: najprej sem lansko pomlad prejela povabilo k pisanju za The Guardian, nato konec leta povabilo k pisanju za pričujoči portal. Moja aprilska kolumna za omenjeni britanski medij je bila najbolj bran opinion piece dneva (in to na dan, ko so objavili tudi mnenjski tekst Naomi Klein!), zaradi česar so kolumno natisnili tudi v tiskani izdaji, jaz pa sem za objavi pokasirala lepo število dodatkov na osnovni honorar. Temu je v začetku junija sledilo povabilo k pisanju mesečnih, torej rednih prispevkov za The Guardian, na katerega sem se odzvala po mesecu in pol premisleka. Še prej, čisto na začetku leta, me je razveselil e-mail, ki je že obrodil en rdeče bleščeč se sadež, to jesen sta mi polaskali še omemba v New York Review of Books in »telefonski klic mojega življenja«, ki je nasledil avgustovski izid Septembra. Ta izid, ta roman, ljubezen, ki jo roman prejema … me lahko najmanj pogrejejo in največ ponesejo še zdaj.

S tovrstnimi simbolnimi prebitki bi lahko ravnala, kot je na slovenski književni sceni običajno. Kot klena kapitalistka bi jih spravila v svoj žep, se z njimi pred drugimi pisateljicami in pisatelji zgolj glasno postavljala in jih, te druge, po principu »tuja izguba – moj dobiček« na njihovih poteh posredno ali neposredno ovirala (glej: zajedljive in opravljive pripombe na račun literarnih darov, pameti, persone, domnevnih privilegijev, porajanje govoric, trashanje literarne vrednosti ali družbenega pomena književnih del, žalitve, poniževanje ipd.). Ob tem bi za nameček izvedla še salto, po katerem bi, s prebitkom v žepu, postala trša, zahtevnejša, bolj zavistna, skratka bolj mrka in neprijetna oseba. Ker ne želim dajati vtisa, da s prstom kažem le na svoje cehovske kolegice in kolege, moram preoblikovati začetno poved tega odstavka: s simbolnimi prebitki bi še zmeraj lahko ravnala, kot je na slovenski književni sceni običajno.

Ampak z njimi nočem več ravnati, kot je običajno. Nočem biti agentka kapitalizma oziroma ideologij, ki ga animirajo, ideologij, ki se ne izražajo le v naših političnih prepričanjih in pogledih na družbeno stvarnost, marveč v vsaki naši gesti in v vsakem čustvu. Vem, da njihovih klic ne bom nikdar v celoti odpravila, a to še ne pomeni, da mi nanje ni treba biti pozorna in se jim kdaj aktivno, zavestno upreti. Svoja dejanja si želim, kolikor je le mogoče, uskladiti s svojimi vrednotami; ne slepim se, vem, da moja dejanja in moje vrednote pogosto vlečejo vsaksebi. Ravno tako se zavedam, da ti razkoraki ne veljajo le zame. Izgubila sem nekaj privilegijev naivnosti in arogance.

A čeprav moj drobceni upor učinkuje v skupnosti, nanjo drobceno vpliva, gre, ironično, za zaseben projekt: ne žene me toliko želja postati dobra oseba oziroma biti kot takšna prepoznana, kot pa želja, da se ne bi postarala v osebo, s katero mi bo težko živeti. Umirati kot Margaret Thatcher, za katero družba in sovplivanje nista obstajala – grozljivo. Umirati kot poraženka – raje bi, da ne.

(À propos: v mojih očeh ni zmagovalec niti Winston, tisti drugi britanski premier.)

Občutek uspeha, ki sem ga v tem besedilu preimenovala v občutje zmage, je seveda kratke sape. Že danes mi lahko povsem poide, in kaj bom potem?

Obrnila se bom vase, obdelovala bom izključno svoj vrt. Energijo bom akumulirala in jo verjetno konzervirala. Če bom spet kaj »prebila«, se bom zopet za koga zavzela. Če ne bom »prebila« ničesar, pa se bo, vem, kdo drug zavzel zame. To se je namreč že zgodilo. To me je, med drugim, tudi naredilo – zmagovalko. Za velikodušnost pa se, no, trudim čisto po lastni izbiri.