Ampak nočem več ravnati, kot je običajno.

Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

To je poezija revolucionarne jasnosti o temeljih naprednega razvoja.

Če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

Kapitalizem nas obenem določa v najmanjših podrobnostih, posluževanje katerihkoli njegovih možnosti ali ugodnosti pa nam je pod častjo.

Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo.

Vsak Slovenec, starejši od tridesetih let, lahko vidi to hišo, to pohištvo, te ploščice, te preproge, lahko vonja ta vonj in skorajda začuti hrapavost sten na konicah prstov.

Ideja, da bi moralo nekaj biti, nekaj več od tega, kar nam je dostopno, šele proizvede vtis, da nimamo ničesar in da živimo v praznini.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.