LUD Literatura

Hiša brez knjig 3/3

Tretji del eseja

Jasmin B. Frelih

Ob branju avtobiografije Hiša velikih zgodb nekdanjega direktorja Mladinske knjige Milana Matosa bo sicer bralec ugotovil, da smo tudi za takšne plenilske načrte bržčas že prepozni.

Zupanov odnos do kapitalizma je jasen: vsake toliko časa pogleda na Bolho, da vidi, ali se je kdo slučajno odločil znebiti kakšne njegove knjige in za koliko bi jo rad prodal. Ves tehnološki napredek in zamenjava celotnega ekonomsko-političnega sistema sta zanj zvedena na neko majhno uš, ki pa občasno resda precej visoko skoči. Onkraj tega ni o ekonomskih vidikih njegove dejavnosti nobene omembe, razen redkih očitkov kolegom, da trgovanje s pravicami in posvečanje prevelike pozornosti pogodbam nekako ni v skladu z njihovim poslanstvom.

Tudi Matković je, ob vseh svojih vstavljenih analizah posledic kapitalistične ekonomije, ki preoblikujejo prav vse vidike našega družbenega življenja, naše zavesti, celo naših sanj, presenetljivo tiho o tisti najbolj osnovni funkciji, ki naj bi nam jo omogočal svobodni trg. O ponujeni možnosti dejanskega pobega iz tiste hiše. Če bi recimo prodala petdeset tisoč izvodov Zakaj ne pišem, bi bil njen stanovanjski problem (ne glede na to, kakšno pogodbo je podpisala, v avtorskem pravu obstaja bestseller klavzula) za kar nekaj let predvidoma rešen. Toda Matković v tekstu to možnost obravnava kot nekakšno loterijsko srečko, kot da se samo po sebi razume, da gre za prazno obljubo kapitalizma, ki z napihovanjem nemogočih želja iz nas ustvarja pridne potrošnike, sicer pa v resnici nikoli ne izpolni naših sanj.

S takšnim razumevanjem kapitalizma in našega odnosa do sveta, v katerem živimo, nas tako obsodi na najslabšo možno verzijo naših življenj. Kapitalizem nas obenem določa v najmanjših podrobnostih, posluževanje katerihkoli njegovih možnosti ali ugodnosti pa nam je pod častjo. V imenu političnega nestrinjanja si odrečemo še tiste malo svobode, ki nam jo reč nominalno dovoljuje. Dejstvo pa ostaja, da bi vsak avtor rad, da mu družba omogoči svobodno ustvarjanje. Pri nas to pomeni, da dokler gre takšno omogočanje preko države, preko ministrstva ali agencije, preko štipendij ali subvencij, razpisov ali honorarjev, dokler ima torej prste vmes nekdo, ki svoj blagoslov daje po logiki, ki ni strogo pridobitna, nam je to okej. Takoj ko bi se lahko kdo osamosvojil od takšnih manj transparentnih načinov preživetja, pa usahne podpora celotnega aparata. Elite v Sloveniji imajo o slovenski družbi tako slabo mnenje, da stvari, ki uživajo od njih neodvisno podporo javnosti, avtomatično ne morejo veljati za dobre. In elite vedo, o čem govorijo, saj so to družbo vzgojile same. Preden me zanese.

Milana Matosa sem spoznal v kleti Cankarjevega doma na večer, ko je Na/pol pobral nagrado za literarni prvenec, novembra 2013. Segla sva si v roko (pojma nisem imel, kdo je, predstavil naju je najbrž moj tedanji urednik Andrej Blatnik) in vprašal me je, kaj študiram. Ko sem povedal, da primerjalno književnost in zgodovino, se je nasmejal in rekel: a, štofa torej ne bo zmanjkalo. Za mano se je postavila Nina Zagoričnik, ki sem jo tudi spoznal tisti večer, in me povabila na pogovor na Val 202. Nekdo me je prišel fotografirat, rekel je, da je z Lady, zato sem se v lečo zazrl z beločnicami. Gospod Matos je bil že na poti. Dobil sem vtis, da gre za nekoga pomembnega pri Mladinski knjigi. Dobrodušen, oster, zvit. Takrat že star človek. Čeprav mi ni nihče pojasnil, kdo je to pravzaprav bil, sem si srečanje zapomnil.

Skoraj deset let pozneje sem njegove spomine na kariero v Mladinski knjigi prebral domala na dušek. Med branjem sem stiskal pest in kar vzklikal: končno! Končno sem prišel do teksta, ki materialnih procesov ne zavija v mistifikacijo, nad njimi ne viha nosu, se ne pretvarja, da nimajo z našo dejavnostjo nič skupnega, in ga je napisal nekdo, ki tudi sam nad našo dejavnostjo ne viha nosu, ki spoštuje delo avtorjev, prevajalcev, urednikov, jim priznava in pušča prvenstvo v presežnih sferah, obenem pa mora sam skrbeti še za to, da na nogah obstane podporni sistem njihove dejavnosti. Svoje naloge se ne loteva z oholostjo, obskurno dramatičnostjo ali cenenim pokroviteljstvom, temveč preprosto z entuziazmom inteligentnega človeka, ki se nenehno sooča z zanimivimi problemi.

Milan Matos je v sedemdesetih pri Mladinski knjigi vodil Svet knjige. Knjižni klub po licenci nemške založniške hiše Bertelsmann (ki je danes lastnik največjega med Big 5 založniki, Penguin Random House, ki bi nedavno skorajda pohrustal tudi založbo Simon & Schuster, pa jim je varuh konkurence v Washingtonu, D. C., to preprečil) je bil za slovenski prostor novost, ki se je izkazala za veliko uspešnico. Vsi Slovenci, starejši od tridesetih let, Svet knjige dobro poznajo. Za mlajše: ideja je, da se včlaniš v klub, se s tem obvežeš, da boš vsako četrtletje kupil eno knjigo, zaradi te svoje zaveze pa imaš vse knjige iz kataloga na voljo malo ceneje. Če se ne odločiš za nakup nobene knjige, ti avtomatsko po povzetju pošljejo vsako sezono izbrano knjigo četrtletja.

Nostalgija: listanje po katalogu, obisk knjigarne Sveta knjige v Kranju pred uro v glasbeni šoli, platnice knjig, ki so vžgane v mojo zavest, Arséne Lupin, Intimni dotik, Dinotopija, ta otroku tako intrigantna ideja, da moja mama vsak letni čas preprosto mora – mora! – kupiti eno knjigo, sicer … otroška domišljija ne pozna meja, vsekakor pa nekaj hujšega kot zvonjenje poštarja. Da živim v svetu, kjer so vse stvari za denar – smučarski sejmi, indijančki iz Mlečne, obisk Gardalanda – na voljo po izbiri, kupovanje knjig pa je, polnim knjižnicam navkljub, obveza. In da imam srečo, da živim v takšnem svetu, ravno jaz, ki tako rad berem!

Dall E x Jasmin

Matosov podjetniški podvig znotraj Mladinske knjige je torej pomembno vplival na kulturno življenje naroda, njegove težave pa so bile veliko bolj praktične narave. Na neki točki je bilo v Svet knjige vpisanih dvesto tisoč Slovencev (!). Torej je moral nekdo voditi evidenco, kdo je že kupil kakšno knjigo v četrtletju, kdo jo je že plačal, komu je treba ob koncu četrtletja poslati knjigo četrtletja in tako naprej. Danes, ko smo tik pred tem, da bo no-code revolucija omogočila komunikacijo s strojem in pojasnjevanje svojih potreb še takšnemu logičnemu analfabetu, se zdi težko predstavljivo, da tedaj računalnikov sploh še ni bilo in so morali vso to maso podatkov urejati na roke, s kartončki in škatlami.

Uspeh Sveta knjige je zaposlenim v Mladinski naložil toliko dela, da si je Matos zaželel računalnika, ki bi bil sposoben podatke obdelovati vsaj malo hitreje. V socialističnem sistemu pa je bila pot do računalnika vse prej kot lahka (Matos je, povedano po domače, desni karakter, ki pa dnevno politiko v knjigi omeji na le nekaj omemb, svoje osti rajši uperja v komedije socialistične ekonomije, pa nato v tragikomedije tranzicijske). Obstajal je nekakšen svêt, ki je odrejal količino tuje valute, ki so jo lahko za svoje potrebe pridobila podjetja iz celotne Jugoslavije. IBM-ov računalnik, ki si ga je zaželel Matos za Mladinsko, je stal več, kot so smela pridobiti dolarjev vsa jugoslovanska podjetja. Opis njegove rešitve, ki si jo upa sploh prvič obelodaniti v spominih, izdanih dobrih petindvajset let po propadu globalnega socializma, je dober oris iznajdljivosti podjetništva v teh sivinah med različnimi ekonomskimi sistemi.

Pri Bertelsmannu kupijo nov računalnik, starega nam pošljejo gratis (kar je edini možen način uvoza nove tehnologije v Jugoslavijo), Mladinska pa ga odplača z ustnim dogovorom za razliko v ceni tiska tiskarne za Bežigradom, ki je v njeni lasti. Vse bolj ali manj daleč od legalnega, in Matos bo še trepetal, ko se bo zamenjala uprava, ki o vsem skupaj ne bo vedela nič, a Mladinska na ta način postane eno prvih podjetij v Sloveniji, ki se lahko pri prodaji pohvalijo z informacijskim sistemom. (Hej, tudi Bezos je začel s knjigami.)

Spomini se v drugi polovici prevesijo v pravi pravcati tranzicijski triler, ki bi ga lahko mirne vesti opisali tudi kot Matosov »obračun z nevidno [in malo manj nevidno] kapitalistično bando«. Pomanjkljiva in nejasna zakonodaja, improvizacija različnih sistemskih struktur na prehodu v nov sistem, igralci, ki v takšnem okolju preigravajo vse znane in še neznane različice gospodarskega kriminala v kapitalizmu, sprijetost politike, kapitala in sodstva, vse to povzroči, da traja lastninjenje Mladinske knjige okroglih ducat let, da se delnice Mladinske knjige vmes znajdejo v Dadasovem ilegalno napihnjenem balonu, da se agencija za privatizacijo izkaže za talca skladov, da imovina Mladinske premami tudi NLB, da se naenkrat pojavita dve upravi, ki v časopisih druga drugo obtožujeta kriminala, da je na skupščinah potrebna prisotnost varnostnikov, da se dolgo desetletje potencial Mladinske izčrpava v pravnih bitkah, ki jih mora na koncu direktorju Matosu in notranjim delničarjem v prid razsojati ustavno sodišče. Tudi končno svobodna Mladinska, po teh bojih nezaupljiva do liberalcev, poišče lastništvo pri Zvonu, bojda bolj preudarnem skladu, ki pa se prav tako pred finančno krizo zadolži čez vsako mero in s svojim dolgom ogrozi obstoj podjetja. Nič krivi Matos se umakne pred novo generacijo menedžerjev, ki z njegovo zapuščino ravnajo v duhu novih časov. S knjigo poravna račune vsaj pred zgodovino (Blatnik pa v nedavni kolumni zapiše, da razen kratkega zapisa v Delu knjiga ni doživela omembe vrednega odziva; še en beden simptom družbe).

Danes je dobrih osemdeset odstotkov delnic Mladinske knjige v lasti DUTB, državne Družbe za upravljanje terjatev bank, in to je nekaj, kar bi Milan Matos, ki se je kot direktor vsa devetdeseta boril, da podjetje ne bi pristalo v rokah države, štel za poraz. Ideološka vprašanja o zasebnem ali državnem lastništvu na stran, dejstvo je, da je bila ustvarjena imovina podjetja v zasebni iniciativi lastnika zastavljena kot jamstvo za enormne kredite, ki niso imeli z Mladinsko knjigo in njeno dejavnostjo ničesar skupnega, država in nekoč zdravo podjetje pa morata zdaj pokrivati luknje nelegitimnega in naivnega pohlepa.

Danes ima Svet knjige petdeset tisoč članov. Najbolj prodajana knjiga, za katero so prosto dostopni podatki, je Belo se pere na devetdeset avtorice Bronje Žakelj, ki se je v štirih letih prodala v 18.500 izvodih. Knjige še nisem prebral (mami je bila zelo všeč), ampak kolikor razumem, gre tudi tu za spomine na neke druge čase. Avtor uspešnice Življenje v sivi coni, mladi zdravnik David Zupančič, v intervjuju odgovori, da službe zdravnika ne bo pustil, ker v Sloveniji za uspešnico šteje deset tisoč prodanih izvodov, on pa s petimi do desetimi odstotki od prodaje ne more živeti (pri ceni knjige 25 evrov in petih odstotkih od prodaje govorimo o 12.500 evrih, ostalih 200.000 pa gre, ko se pokrijejo stroški uredništva, tiska in trženja – čeprav je tudi tu levji delež že naredil David sam s svojimi 30.000 sledilci na Instagramu –, naravnost v golt neke banke, pri kateri je desetletje tega nasankal Zvon). Vsaj Tadej Golob menda, upajmo, uspe preživeti s svojimi pripovedmi o tem, kako jo kapitalisti pri nas mirno odnesejo z umorom.

V Hiši velikih zgodb se Matos na neki točki, soočen s statistiko grozljivega upada branja pri slovenskem prebivalstvu, vpraša, pa kako ti ljudje duhovno in intelektualno rastejo, s čim hranijo svojo zvedavost, kje poiščejo oporo, kadar so soočeni z na prvi pogled nepremostljivimi problemi? V skladu s tem mene zanima, kdo je najbolj odgovoren za uničenje povpraševanja, ko gre za slovensko knjigo? Bi bila slovenska družba danes kaj bolj bralsko razpoložena, če bi lahko največja slovenska založba v devetdesetih, namesto da je bila samo še en debel žeton v igri tranzicijskega kopičenja, vse svoje sile vložila v vzgojo naslednje generacije bralcev in profesionalcev na področju knjige?

Mladinska knjiga je zdaj v rokah države, menda zato, da bi se zaščitilo korpus avtorskih pravic slovenske literature zadnjih sedemdesetih let, ampak podjetje si po Matosovi zaslugi lasti še eno obsežno zbirko podatkov o slovenski družbi, iz katere bi lahko pozoren bralec (ali pač dobro napisan algoritem) razbral celotno zgodovino odnosa, ki ga imajo Slovenci do knjige. Ameriške založbe se združujejo v vedno večje sklope, da bi lahko držale stik z resničnim monopolistom na področju prodaje knjig, Amazonom. Ključna prednost spletnega giganta je obširno in podrobno poznavanje svojih kupcev in njihovih navad. Vsaka založba pozna le svojo prodajo, Amazon pozna prodajo vseh založb, pozna vse segmente trga, pozna okus, razpoložljive prihodke in potrebe kupcev. Založnik s takšnimi podatki iz dobre knjige precej laže ustvari uspešnico, za nišno ponudbo lahko izračuna dokaj točno naklado in z maksimalno izkoriščenimi potenciali svojih zaposlenih tako precej laže financira tudi petične želje urednikov in razvijanje ter usposabljanje novega talenta, tako na avtorski kot na založniški strani.

Že slišim Zupanovo sopihanje: nesnaga! in škrtanje z zobmi Matković: kapitalizem! Toda kako ne razumeta, da je vse to preusmerjanje pozornosti z naše dejanske, trenutne resničnosti samo potuha kapitalistom in tistim profesionalcem, ki so z rednim dohodkom vsekakor docela vpeti v kapitalistične gospodarske strukture, da lahko mirno lenarijo? Država subvencionira slovensko knjigo po celotni verigi od avtorja prek založbe do knjižnice, z znižanim DDV jo subvencionira tudi kupcu, ljudi pa slovenska knjiga vseeno zanima vedno manj.

Književnost je postala družbeno irelevantna, v sodobnih ljubljanskih stanovanjih sploh ni več knjižnih polic, knjige Cankarjeve založbe hodijo zdaj ven polne tiskarskih škratov in s kakšnim pozabljenim rodilnikom, razmnožile so se vsakovrstne literarne nagrade, ki v celoti nadomeščajo kakršnokoli pozornost javnosti, literarni horizont slovenske družbe se je skrčil na tistih nekaj minornih zasebnih sovraštev, ki jih bežno vznemirijo samo še volitve, sicer pa lagodno preigravajo prozorne konstelacije odnosov ob delitvi kupčka, ki ga za Slovensko Knjigo v njihovo smer vsako leto zakotali slovenski narod. Kdaj za vraga bo kdo v zameno za tolikšno količino financiranja zahteval rezultate?

Rezultate. Kakor imajo slovenske elite prezirljiv odnos do slovenske družbe, tudi družba nič ne zaostaja s svojim prezirom do elit. Na Noči Idiotov v pokojnem Rogu se je leta 2010 zbralo 300 ljudi, od znanih nas je prišel pogledat samo Šalamun, ki si je kar mel roke in blagroval Praha in Pandurja, da smo spodnesli tepih pod okostenelo ljubljansko poezijo. Prisoten sem bil na nabito polnih Mladih rimah v Menzi pri koritu, kjer ni bilo enega znanega obraza, poezija pa se je brala pozno v noč in vsake toliko se je kakšna pesem zbranim zazdela celo odlična. Beletrinini Prozni mnogoboji v kavarni SEM so prinesli na kup urednike na preži za svežim talentom, mlado pisavo pa zabelili s pisavo starejših odrinjencev, na veliko zabavo množične publike. Bil pa sem tudi na literarnih večerih uveljavljenih avtorjev (tudi nato na svojih, ko sem se, menda, uveljavil), kjer ni bilo v občinstvu skorajda nikogar. Pravzaprav se ne spomnim, da bi bil od tedaj na kakšnem avtorskem branju, kjer bi množico na kup zbrala prav samo prisotnost slovenskega avtorja. V Švicariji na vileniškem branju se je sicer v dvorani zbralo lepo število ljudi, ampak ob avtorjih in organizatorjih festivala, ob kritikih in spremljevalnem osebju ni bilo polnokrvnih gostov niti deset.

Možnih vzrokov za to nezaupanje med uveljavljenimi in bralsko publiko je najbrž veliko, sam bom tu na glas razmišljal o nekaterih. Med slovenskim pisateljem in slovenskim bralcem dialog v resnici ne obstaja; slovenski pisatelj ne ve, kaj bralec od njega pričakuje, bralec pa nima nobenega načina, kako to pisatelju sporočiti. Pisateljevo pravo občinstvo so založba in subvencija in komisije za status in štipendije. Bralec pa o resničnosti sveta okrog sebe izve preko ameriških televizijskih serij, in ne od slovenskih avtorjev. Ker je posttranzicijska resničnost Slovenije tako ali tako nekaj, o čemer se v olikani družbi ne govori na glas, to stanje, kjer pisatelj piše stvari, ki se nikogar ne tičejo, bralcev pa ne zanimajo stvari, ki se tičejo njih samih, očitno vsem ustreza. Knjige se napišejo, uredijo, lektorirajo, izdajo, se prodajo knjižnicam, se recenzirajo v medijih, morda povzročijo polemiko ali dve na družabnih omrežjih, morda poberejo kakšno nagrado ali nominacijo … samo berejo se ne.

Dall E x Jasmin

Kako naj takšno stanje presežemo z nostalgijo? O, nekoč smo pa imeli literarni večer v Cankarjevem domu, kjer je Veno Taufer bral svoje Žeblje in je bilo v občinstvu pet tisoč ljudi. Takšen stavek se človeku, ki je star petindvajset let, sliši, kot bi po ribežnu drgnil z zajemalko. Nekakšen šunder pač. Velikani pisane besede v socializmu so postali velikani znotraj kompleksnih sil tedanje ureditve in družbo so naslavljali v specifičnih snovnih in duhovnih okoliščinah: danes so drugačne tako sile kot okoliščine, zato nas izgovarjanje na prejšnje ne more prepričati. O, Dane Zajc je bil v KUD-u France Prešeren na odru vedno tako pijan, da nas je bilo strah, da bo padel in se ubil, o temna zvezda modernizma, o genij … aha, Tomaž Šalamun je pa v New Yorku spoznal Castellija in Galassija, pah, kaj si pa ta misli, niti na njegov pogreb ne grem. Medtem pa se prostori KUD-a France Prešeren (»kulturno-umetniško društvo z neprofitno programsko politiko«) prodajo nekomu, ki menda ni tako neprofiten, dokler se končno ne zaprejo. Se pravi, kapital degradira našo družbeno resničnost, mi pa smemo to naslavljati le v abstraktu, saj bi si s sprijaznjenjem, soočenjem, spopadom z našo realnostjo menda umazali roke. Zgaran in reven. Lačen, a brezmadežen.

Naj skušamo torej takšno stanje res preseči z razrednim bojem? Iskreno, ključni problem pri premisi razrednega boja, kot si ga je zamislila Matković (ali kot si sam zamišljam, da si ga je), je ta, da ljudje, ki sestavljajo, kar naj bi se razumelo pod pojmom »delavski razred«, po pravici nimajo kaj čutiti kakršnekoli solidarnosti z nekom, čigar referenca je v kateremkoli trenutku Virginia Woolf. Matković je lahko solidarna z delavskim razredom in prav je, da je, ampak njen pravi razred, naš razred, moj razred, smo ljudje, katerih zmerno do pretežno nadpovprečen intelekt jih je opremil z vsemi zunanjimi »markerji« višjega srednjega razreda (fakulteta, tuji jezik, bolj ali manj izbran okus), razen s tistim ključnim notranjim porokom članstva v njem: z omembe vredno lastnino. In nato se človek vpraša, pa kako lahko sine nekega tišlarja vozi BMW-ja, se na Ibizi valja po kokainu in živi v centru Ljubljane, če pa nima čez petdeset IQ-ja, medtem ko jaz, ki lahko citiram Miltona v stari angleščini in na bežen pogled ločim med zgodnjim in poznim Picassom, zmrzujem v neki luknji s sedemnajstimi sostanovalci, kot bi živel v sirotišnici. In se nato odloči za odgovor: to je stoprocentno zato, ker moji starši niso Slovenci in ker so zato, ker niso Slovenci, revni.

Okej. Prav. Ampak kaj naj storimo? Razredna zavest med delavci, ki s svojim delom plačajo status in štipendijo, subvencijo založniku in knjižnicam, in umetniki, ki bodo na njihov račun razvijali svojo fake-it-til-you-make-it mimikrijo višjega srednjega razreda, dokler se ne bodo ali umaknili ali razočarano obesili ali molče zažrli v kakšno bolj profitabilno družbeno strukturo? Uspeh je v takšnih okoliščinah tako ali tako prepovedan, saj sam po sebi vrže preostro luč na generacije ljudi, ki povsem v redu shajajo z nenehnim asimptotičnim subvencioniranjem uspeha, vse dokler do njega dejansko ne pride. Če bi namreč prišlo, bi se porušilo toliko predpostavk, toliko antagonističnih ravnovesij, toliko v duhu zgrajenih nostalgičnih domovanj, toliko »uspešnih« karier, da je vsekakor skoraj za vse bolje, da se to ne zgodi.

Ampak dejstvo je, da ljudje ne berejo. Obstaja ogromen podporni sistem za slovensko knjigo, v katerem pa manjka ključen deležnik: bralec. Največja slovenska založba je v državni lasti; če jo daš v roke zasebniku, jo oropa in zapufa, če ostane pod okriljem države, pa daš urednikom proste roke. Ker jih pokriva politika, je tudi vsaka njihova nizka strast lahko povzdignjena v projekt, saj učinki tovrstnih projektov niso merljivi. Dokler se nekdo na stolčku zahahlja in dokler se nekdo na prostem za trenutek zazre v prazno, je reč uspela.

Kako pa naj zagotovimo, da bo državna podpora slovenski knjigi omogočala živ dialog med avtorji in bralci? Kako naj zagotovimo, da bo eden od ključnih stebrov državne podpore slovenski knjigi povečanje tako števila bralcev kot povečanje števila ur, ki jih bralci namenijo slovenski knjigi? Najbolj efikasen način bi bila vsekakor ukinitev interneta, družabnih omrežij, pretočnih servisov in podobnih jajc, ki tako ali tako samo še zlorabljajo naše možgane za strmenje v reklame (še deset let tega je bilo na internetu možno izvedeti kaj, za kar kdo ni hotel, da izveš, danes je to nemogoče, uporabniška izkušnja pa, z vsemi adblocki sveta, še najbolj spominja na listanje po katalogu – ne Sveta knjige, temveč Quelle). Ker pa nas je zloraba naših možganov prepričala, da zahteva po čem takšnem ni realistična, naj vas vprašam: čigava naloga je, da bralca prepriča, naj bere?

Je to naloga profesionalnega avtorja, ki tam nekje pod minimalcem sestavlja svoje dnevne urnike tako, da mu bo v naslednjih dveh letih uspelo vsak delovnik napisati kvaliteten sklop tisočih besed v slovenskem jeziku, kar zahteva zdravo telo in bistro psiho, nato pa mora še izvajati akrobacije na družabnih omrežjih, ostati ljudski in vsaj na videz neuveljavljen, ostati nezainteresiran za materialne vidike svojega dela, zamolčati vse svoje ambicije in želje, ostati intelektualen na najširši in najbolj nespotakljiv način zadržanega momljanja vedno z največjo množico, stoično prenašati vsakovrstne žaljivke in obrekovanja in celo pehanja v norišnico, pa bog ne daj kdaj od koga zahtevati kakovost, vse lahko, samo sposobnosti ne, nato pa, če se mu slučajno pripeti, da je narodu za en sam samcat trenutek všeč, brez enega samega nasveta in brez enega samega vpogleda v dejansko stanje stvari, odplesati piruetni ples z javnostjo, ki jo bo prepričal, da pa je knjiga navsezadnje res ena orng fajna reč, pa pri tem spet bog ne daj kaj tudi zaslužiti?

Ali je to naloga urednika, ki zaposlen pri založbi prejema mesečno plačo za … kaj, pravzaprav? Da iz tistega kupa tekstov avtorjev, ki se jim zdi redna prehrana nekaj privlačnega, vsako leto izbere par naslovov, za katere oceni, da bodo najlaže prejeli subvencijo, nato avtorje malo draži s pogodbami, a bo ali ne bo, da se slučajno ne navadijo luksuza prihodnosti (s tem jih vendar zgolj navaja na situacijo pri prošnji za kredit), nato pa tekst na hitro prelista, vrže v spell-check, preden ga odda lektorju in nanj pozabi, dokler ne prejme kakšne nagrade, kar takoj povzroči nejevoljo, saj je s tisto žirijo skregan?

V tržnem sistemu je urednik človek, ki mora na eni strani poskrbeti, da avtorjevo delo zaživi svoje življenje na kar najbolj kakovosten način, tako na vsebinski, slovnični kot na oblikovni ravni, na drugi strani pa mora vložiti vse svoje sile, da avtorjevo delo pride do svojega občinstva. Urednik je resda plačan za svoj okus, ampak ne, kot si sicer rad domišlja, za okus pri izbiri dela, temveč za okus in visoke standarde pri vsebinskem, slovničnem in oblikovnem urejanju dela. Urednik ni izbirnik. Zagotavljanje občinstva pa ima kaj opraviti z okusom samo v primeru, da je urednik tako profilirana osebnost, da že samo njegov izbor v program avtomatsko zagotovi pet tisoč prodanih in prebranih izvodov. To pa je za slovenske razmere znanstvena fantastika, torej je delo vsakega slovenskega urednika, da se pobriga za svoje občinstvo, da postane glavni navijač svojih avtorjev in njihovih del, da sedi s tržniki in prečesava podatke o svojih bralcih, svojih kupcih, da skuša razumeti, kaj pričakujejo, česa si želijo, za kaj sploh še ne vedo, da si želijo, da o živi materiji povpraševanja javnosti informira tudi avtorja, in ne zgolj zato, da bi se skupaj usedla in zmanipulirala svoje občinstvo v nakup knjige (čeprav lahko tudi to), temveč da bi avtor svojo snov, svoj izraz, lahko pretvoril v obliko, ki bi bralcu postavljala najmanj preprek na nepotrebnih mestih. Okus urednika ni zasebna, temveč je javna kategorija, in njegova edina služba je, da poskrbi za uspešen dialog med avtorjem in bralcem.

Tako bi se pač problema lotil jaz, če bi živel na nekem drugem svetu, v nekem drugem življenju. Toda ne. Živim na svetu, kjer javna sredstva spodbujajo zasebna sovraštva, ker je antagonizem očitno edino dovolj učinkovito družbeno vezivo za kontinuiteto posttranzicije. V tej luči lahko uzremo rahljanje vezi med avtorjem in bralcem in prehod iz Hiše velikih zgodb v hišo brez knjig kot zagotovilo, da se to ne bo nikoli spremenilo.

Otrok, ki bo odraščal v hiši brez knjig, je namreč že v osnovi pohabljen. Njegov besedni zaklad bo okrnjen, njegovo okno v svet bo tista mastna šipa na telefonu, kjer mu bo možgane zlorabljalo profesionalno programiranje pozornosti, njegova zavest ne bo nikoli poznala moči proste osredotočenosti misli, in ko se bo znašel sredi družbe, ki ga bo hotela izžeti, pretentati, pokvariti, omadeževati, prevarati, zlomiti, prinesti naokrog, opehariti, uničiti, naplahtati, onemogočiti, ponižati, zrušiti, izgnati, poteptati, ukaniti, raztrgati, izkoristiti, preslepiti, izčrpati, umazati, onesposobiti, zdrobiti, pobiti, ogoljufati, premamiti, dotolči, potolči, izpodriniti, nategniti, zdelati, poraziti, očrniti, zavesti, razbiti, oslabiti, zmleti, prizadeti, osiromašiti, zapeljati, obrati, oblatiti, spraviti v obup, oskubiti, izmučiti, zavreči, premagati, onečastiti, imeti za norca, vleči za nos, osušiti, ustaviti, opetnajstiti, zmečkati, prekrižati, izbrisati, streti in ugonobiti, ne bo imel niti najmanjšega pojma, da obstajajo tudi drugačni svetovi, druge hiše, in da ima zaveznike vedno na dosegu roke, glasove, ujete v večnosti izraza, ki od njega nočejo nič drugega kot ščepec pozornosti, pa bodo takoj vrgli na ogenj, si pomeli roke in pričeli povzdigovati podobe in občutja, vredne človeške izkušnje, kar bi ga znova in znova lahko opomnilo, da nam tudi od resničnosti ne bi bilo treba pričakovati nič manj.

Esej je bil prvič objavljen v 383. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.

O avtorju. Jasmin B. Frelih (1986, Kranj) je avtor treh romanov, Ledeni možje (Beletrina, 2023), Piksli (Beletrina, 2021), Na/pol (Cankarjeva založba, 2013), zbirke kratkih zgodb Ideoluzije (LUD Literatura, 2015) in zbirke esejev Bleda svoboda (Cankarjeva založba, 2018). Prejel je nagrado Evropske unije za književnost, nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado Marjana … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najljubši letni čas?

    Tina Bilban

    Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

  • Ukrep

    Primož Čučnik

    Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj … →

  • Poezija zatiranih ali angažirana literatura?

    Rok Plavčak

    To je poezija revolucionarne jasnosti o temeljih naprednega razvoja.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.