LUD Literatura

Lenoba – ali prihodnost, obrnjena na glavo

Uvodnik 386. Literature

Kristina Božič

Nekje zadaj, v napol skritem kotu možganov, je podoba, ki predstavlja tako željo kot idejo zadovoljstva in veselega vznemirjenja ob življenju. Podoba človeškega bitja, ki se s slastjo preteguje. Ne, da bi odrinilo spanec, prej gre za tipanje brezmejnosti in za raztegovanje horizontov možnosti. Z užitkom, brez hitenja, z nagajivim veseljem ob obetih vsakdana. Ob obetih ustvarjanja, sobivanja, sodelovanja. Je lahko ta podoba subverzivni previs, na katerem spodrsne sodobnemu neoliberalnemu kapitalizmu?

Gledališče Glej je tudi letos organiziralo kulturno četrt Soteska. Med izmenjavami, druženji in razpravami je bil pogovor o lenobi, na katerem smo skupaj razmišljali s filozofom Tadejem Troho, avtorjem monografije Intervencije v nepovratno, z ekonomistom in filozofom Alešem Mendiževcem, ki je letos izdal knjigo Naključje in jaz, z likovno kritičarko in umetniško vodjo galerije ŠKUC Tio Čiček in umetnico Ano Čigon, ki sta obe del štiričlanske ekipe projekta Delo v nastajanju. Razmišljanja o skupnostih onkraj kapitalizma. Čeprav je začetek junija že dišal po poletju, je bil pogovor vse prej kot lenoben – prevpraševal je miselna prostranstva. Lenoba je za vsakogar nekaj malenkost drugega in hkrati prepletena s številnimi drugimi idejami o našem bivanju.

Monografijo o enem od sedmih smrtnih grehov z naslovom Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku je pred dobrim desetletjem napisal Simon Hajdina. Lenobo opiše kot odsotnost delovanja, ko bi bilo treba nekaj narediti. Umazana posoda v umivalniku, smeti, ki bi že davno morale biti zunaj v smetnjaku … to naj bi pričalo o človekovi lenobi. Ali pa morda govori o razpršeni pozornosti, o zmedenosti zaradi signalov, ki prihajajo od vsepovsod, o impulzih, ki na vsakem koraku zahtevajo našo pozornost. Tako se na koncu dneva ali tedna sesujemo sami vase – z občutkom krivde, da nismo niti naredili vsega niti se odzvali na vse; z občutkom krivde, ki je od nekdaj glavno orodje nadzora organiziranih religij in ideologij. V družbi, kjer so tradicionalne vrednote delavnost, marljivost in pridnost, te lenoba pregovorno obsodi na lakoto. A če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

Okoljski aktivisti že leta, nekateri desetletja, opozarjajo in si prizadevajo, da bi politiki sprejeli ukrepe za omilitev učinkov podnebnega segrevanja in za zaščito narave, h katerim pozivajo strokovnjaki in znanstveniki, ter da bi jih oblasti začele uresničevati. »Obljube razne, še vedno prazne«, je bilo eno zadnjih sporočil Mladih za podnebno pravičnost, ki ponekod še vedno kliče tudi z mestnih zidov.

»S svojimi praznimi besedami ste mi ukradli sanje in otroštvo. Kako si drznete!« so bile besede šolarke, ki je avgusta 2018 ob petkih nehala hoditi v šolo, da bi dosegla uvedbo političnih ukrepov na področju planetarne okoljske krize. »Mi stavkamo, ker smo naredili našo domačo nalogo, oni pa svoje niso,« se je Greta Thunberg odzvala na obtožbe – tudi politikov –, da so šolarji, ki stavkajo, leni zabušanti. Slovenska klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je v nekem intervjuju že pred pol desetletja dejala: »Bistvo je v manj – manj porabiti.« Dodala je, da jo motijo odlašanje in netočni izgovori, da bi za to potrebovali nove tehnologije. Pred dobrim letom dni pa je opozorila, da ne glede na vse več sporazumov in izjav, da dobro napredujemo, koncentracija CO2 še naprej pospešeno narašča: »Lepo vas prosim, kaj smo naredili?«

Ukreniti in spremeniti bi bilo treba toliko, da nas že misel na to hromi. Naslovi strokovno­-mnenjskih člankov o vse bolj razširjenem brezupu ali da je letos leto hiperutrujenosti, namigujejo, da ne gre zgolj za »pomanjkljivosti« in »življenjske neuspehe« posameznikov. V individualiziranem neoliberalnem kapitalizmu, ki kot rešitev vedno ponuja zgolj več individualne potrošnje, pa vendarle večina doživlja in preživlja te stiske (o)sam(ljen)a.

Misel filozofa Tadeja Trohe, da je v sedanjem sistemu edino etično delati nič – torej izpolnjevati okvirno definicijo lenobe, je ob razumevanju prepletenosti sedanjega izkoriščevalskega in izčrpavajočega sistema kapitalizma z okoljskim sesutjem in podnebnim segrevanjem smiselna. A kaj, ko lenoba redkokdaj pomeni, da res ne delamo nič. In kaj, ko – ali morda če – za vse krize in stiske ni kriv človek sam po sebi, ampak sistem, v katerega se je rodil, se mu predal, se pustil zaplesti vanj in ki mu želi ustreči, saj mu sistem vseskozi sporoča, da bo zares dober in nagrajen, če se bo še nekoliko optimiziral – pri delu, kuhanju, pri telovadbi, hoji, pri dihanju, celo pri počitku …

Nujno in nesmiselno uničevalnost cikličnih kriz, ki jih kapitalizem potrebuje za preživetje, je pokojni ekonomist in profesor Jože Mencinger pred leti pojasnil po analogiji s povprečnim vsakdanom. Pod vplivom potrošniških vzorcev vnašamo vase pretirane količine hrane in pijače, hodimo na poslovne večerje ali druženja, kjer je vsega preveč, in nato strumno tečemo v telovadnice ali k drugim športnim aktivnostim, da bi porabili presežek kalorij, samo zato da lahko nato čez dan ali dva vse skupaj ponovimo. Zmernost kot mater modrosti je kapitalizem že davno pokopal.

Pootročevanje, ki je del sodobnosti, in vzbujanje občutkov v ljudeh, da sami ne znajo dovolj dobro presoditi, kako se obleči, kaj jesti, koliko se gibati in kdaj spati, zato je najbolje, da to prepustijo »strokovnjakom« ali tehnologiji, gre lahko zelo daleč. Aleš Mendiževec je opisal, kako je nedavno prvič zaznal, da ima čas. S prekarizacijo oziroma povečevanjem negotovosti tako zaposlitve kot preživetja nasploh je jasna ločnica med delom in prostim časom postala stvar discipline posameznika oziroma privilegijev. Mnogi, ki kot »svobodnjaki« na videz razpolagajo z vsem svojim časom, imajo »prostega časa« najmanj. Ko ga imajo, pa pride s strahom, ali odsotnost delovnih obveznosti morda ne pomeni tudi odsotnosti prihodkov, ki jih nujno potrebujejo za preživetje. Negotovost ter nezmožnost preživetja s prihodkom od dela tudi redno zaposlenih prinašata po drugi strani iskanje dodatnih, drugih ali še tretjih služb. Aleš Mendiževec samega sebe vseeno šteje med srečne in zadovoljne delavce, saj mu je delo v kulturi in založništvu v užitek. Nima izkušenj s tem, da bi se telo uprlo pod težo krivde, prevzete iz družbe, ob zahtevah po vseprisotnosti in vseodzivnosti ter ob hkratni razpršenosti pozornosti, izgubljenosti in zbeganosti glede smisla določenega početja. A pred kratkim mu je po naključju prišla v roke knjižica z nasveti za duševno zdravje, tudi za »pravilno« počivanje. V 21. stoletju optimizacije vsega mora biti optimizirana tudi pot iz izčrpanosti, izgorelosti ali duševnih stisk ter občutkov negotovosti, strahu in panike. Počivati je treba kakovostno, dobro in učinkovito … Gledanje televizije ni odsvetovano, a ne kar tako, naključno, je Mendiževec ob prebranem opisal svojo nejevero. Vse mora biti odmerjeno na strukturiran način.

Ob tem je zares fascinantno, kako so mnogi posvojili in razvili veselje do programov za zbiranje – in financializacijo – njihovih osebnih podatkov, ki zanje štejejo korake ali merijo razdalje in energijo, ki naj bi jo pri določenih aktivnostih porabili. Nič ni prepuščeno naključju, vse je izmerjeno, nadzorovano, zabeleženo in vse naj bi vedeli, a vse manj občutimo, razumemo in zaupamo tako sebi kot drug drugemu.

Socialni psiholog Devon Price v knjigi Lenoba ne obstaja (Laziness Does Not Exist) koncept lenobe z vso družbeno­-obsojajočo prtljago, ki jo nosi, poveže s kapitalističnim sistemom, ki ljudem vseskozi sporoča, da bi lahko naredili več in da bi tudi morali – več na delovnem mestu, več telovadnih vaj, več bi se morali posvečati skrbi zase in več bi se morali promovirati. Iz tega sporočila, da bi morali biti bolj produktivni in bolj optimalni, izhajajo naša nesrečnost in nezadovoljstva. Vzbujanje lažne krivde zaradi »lenobe« temelji na treh sistemskih sporočilih: vredni smo toliko, kot smo produktivni, vedno bi lahko naredili še kaj več, zato ne moremo zaupati lastnim občutkom in omejitvam. Na ta način kapitalistični sistem doseže, da se neprestano optimiziramo v svoji produktivnosti in učinkovitosti. Price prepozna ta vzorec sistemskega nadzora tudi na družabnih omrežjih, kjer se zahteva neprestano prisotnost in odzivnost ter da hkrati živimo življenja, ki dosegajo nemogoče, lažne ideale po standardih prav teh omrežij. Avtor vidi razloge, zakaj ljudje ne opravijo nalog ali se vedejo »leno« oziroma samouničujoče, v razlastitvi delavk in delavcev ter osiromašenju posameznikove moči in nadzora nad lastnim življenjem. Normalizacijo preobremenjenosti in prevelikega obsega dela in nalog, četudi si te v prisilnem ritmu sistema nalagamo in izbiramo sami, opiše kot vsedružbeno zdravstveno krizo.

A da bi izstopili iz nje, bi bila potrebna sprememba sistema, ki se jo lahko doseže le skupno, kolektivno in organizirano. In tu se ideja lenobe ponovno poveže z okoljsko­-podnebno krizo ter zahtevami po spremembi sistema – v celoti. Kot pravijo podnebni protestniki in anarhistične, antikapitalistične skupine: ne zgolj kozmetične, ampak sistemske spremembe.

Pri tem ni treba vreči v koš niti razmisleka, da je lahko prav lenoba gonilo napredka in izumov – kako si delo olajšati ali ga pospešiti. V kapitalizmu je težava v tem, da večina, delavci in delavke pa še posebej, to občuti kot zgolj še večjo razlastitev, podjarmljenje in dodatno izkoriščanje, saj gre razlika, ki jo izum prinese, v celoti ali v veliki meri kapitalistom. Napredek v informacijskih tehnologijah in programskih modelih obdelave množice podatkov naj bi obetal, da bo tudi delo ustvarjalnih poklicev kmalu postalo odvečno – hitreje in ceneje ga bodo znali opraviti računalniški programi. Ta grožnja temelji na poskusu, da bi se ljudi popolnoma odtujilo od užitka in svobode, ki jo daje ustvarjalnost. Hkrati je dokaz popolnega nerazumevanja, v čem je dragocenost umetnosti in kulture. Sistem morda sporoča, da ljudi ne bo več potreboval, ob čemer bi se lahko zastavilo vprašanje, ali bo lenoba tako izgubila svojo subverzivnost in postala nepomembna. Lahko tehnološki napredek in izumi, ki so pripravljeni vse opraviti namesto nas – tudi misliti –, lenobi odvzamejo njeno subverzivno moč?

Waleški pisatelj Tristan Cross je po sili ekonomskih razmer pred leti postal programer. V kolumni za The Guardian je opisal svojo nejevero glede manka domišljije sedanjih razvijalcev programov, ki analizirajo in na novo sestavljajo ter kombinirajo množico podatkov in rezultatov človeškega ustvarjanja, zbranih na svetovnem medmrežju. Da nam programerski promotorji ponujajo, naj si zamislimo, da imamo lahko domišljajo s pomočjo »nove umetne inteligence«, govori o ubornosti njihove domišljije, je opozoril. In nadaljeval, da v kapitalističnem sistemu domišljija najglasnejših in najbogatejših »tehnoloških podjetnikov« ne seže dlje od prevajanja vsega v blago in dobičke. Človeka pa kot ustvarjalno žival vendarle pomembno določa prav njegovo veselje do dela in ustvarjanja, do razmišljanja in zamišljanja ter raziskovanja na videz in v danem trenutku morda nepomembnih reči, ki pa bodo morda nekoč nekje vseeno pomagale ali olajšale življenje sočloveku. In v tem je topla milina, mehkoba in brbotavo vznemirjenje tega, da smo ljudje in da nas določa človečnost.

Odmik od kapitalističnega sistema in njegova sprememba bosta nujno zahtevala tudi popolno preobrnitev vrednot, ki poganjajo sodobni globalizem kapitala. In tu se morda velja zgledovati po znanstvenikih in izumiteljih v robotiki, ki rešitve iščejo v svetu narave in živali – pa naj gre za snov, ki gekonu pomaga plezati po stropu in lahko nadomesti kirurške šive po operaciji na najobčutljivejših tkivih, ali za telesni ustroj geparda pri dizajniranju protez.

Če bo vse treba obrniti na glavo, nam je morda lahko v simpatičen ter koristen navdih žival, ki ji je ta položaj – in pogled, obrnjen na glavo – del vsakdana. Lenivci in lenivke večino časa preživijo obešeni z vej z glavo navzdol. V tem položaju samice kotijo mladiče, ki zlezejo na njihov trebuh, kjer na varnem, mehkem in toplem odraščajo. Njihova telesa, pokrita s kožuhom, so samostojen, edinstven in še ne docela raziskan ekosistem, kjer bivajo alge in glive, ki jih prihajajo jest drugi žužki in bakterije. Zaradi svojega pretežno neaktivnega življenjskega sloga se je njihov metabolizem tekom evolucije tako upočasnil, da se spustijo na tla zgolj enkrat na teden – tedaj so sicer najbolj ranljivi in najlažje dosegljivi plenilcem, a hkrati dajo iz sebe prebavljeno listje in poslastice hibiskusovih cvetov. Radi plavajo – in plavajo hitro –, a v tem ne pretiravajo. Njihova evolucija, piše Jessica Scott z inštituta Smithsonian, je šla v smeri, da porabijo manj energije in se manj premikajo. Preživijo s približno stotimi kalorijami na dan, s čimer so vodilni med živimi bitji pri ohran­janju energije.

Pablo Neruda je v pesmi »Oda lenobi« opisal dan, ko mu delo ni šlo od rok in pero ni hotelo pustiti sledi na listu papirja. Šel je pohajat po obali, kjer je stik z morjem megleno bleščavo ostrega sonca pustil daleč zadaj. Včasih sta lenoba in brezdelnost najboljši zdravili zoper lenobo misli. Čilskega pesnika so ob koncu dneva objeli utrujenost, spanec – in pesem. Zaradi njegove »lenobe« je preživela tudi vsaj ena čebela. To bi moralo biti za vsakogar za en dan več kot dovolj.

 

386. številko Literature lahko naročite tu.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Apologija prostega teka

    Sašo Puljarević

    Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

  • Hiša brez knjig 2/3

    Jasmin B. Frelih

    Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo.

  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.