Hiša brez knjig 2/3

Dijana Matković, protagonistka avtofikcijskega romana Zakaj ne pišem avtorice Dijane Matković, je Slovenka.

Roman, obračun z izključevalnim nacionalizmom postjugoslovanske Slovenije, je krasna študija našega časa, ki pa vendar ne vzbuja nostalgije. Nihče od nas noče spet, ali še vedno, živeti v hiši brez fasade, z balkonom brez ograje, v tej ali oni verziji razrušene družine, obupane, premagane, končno otopele, med ljudmi, ki vsak najmanjši odklon od povprečja tako ali tako izkoristijo za uprizarjanja osornosti, podlih podtonov in odkrite sovražnosti, pri čemer so bosanski starši jackpot za prezir ali prav tako zoprno pomilovanje, nihče od nas noče spet odkrivati seksualnosti z okoliškimi otroki, nihče spet štopati do Celja na Cosmoramo (kogar vseeno kdaj pograbi, da bi se vrnil, naj si ogleda kakšno fotografijo s takratnih rejvov) in po svetu naokrog divjati v do konca natrpanih pijanih pegleznih brez pasov neprestano pet minut do smrti.

Če Uroš Zupan knjigo splete iz vrhuncev poezije in nežnosti spomina, Dijana Matković načrtno in nalašč niza epizode bede in obupa ter obenem, kar je res genialna poteza romana, v metakomentarju že vnaprej razbija vsa mogoča družbena opravičila in pojasnila k situacijam. Roman postane nekakšen anti-self-help priročnik; sam si v nobenem primeru ne moreš pomagati, kriva je vedno in vselej družba, obenem pa moraš ostati še pozoren na vse načine, s katerimi se družba otepa te odgovornosti. Če postaneš za trenutek prepričan, da si lahko pomagaš sam, je družba zmagala: za tvoj poraz bo odločilno to, da si nisi pomagal sam. Čeprav je bila za to seveda kriva družba. In tako naprej.

Dijana zanko zategne še bolj. Kdor se ne strinja s tem, da je vsega kriva družba, da smo posamezniki tako ali tako povsem determinirani s statusom naših staršev, je zagotovo na pridobitni strani te nepravičnosti. Zagotovo je od nje na določen način profitiral, morda se ji mora v celoti zahvaliti za svojo situacijo. Tak posameznik je zagotovo, in tu nastopi ključni moment njenega besa, Slovenec ali pa je vsaj svoj mehki ć zagotovo že kdaj zapisal kot trdega.

Ampak Dijana Matković, protagonistka avtofikcijskega romana Zakaj ne pišem avtorice Dijane Matković, je Slovenka.

Sprašujem se, kako avtorica Matković doživlja nostalgijo ob branju Zupanovih Znamenj v kroženju. Ima dostop do iste metafizične hiše, kjer so dobrodošli vsi, ki so kdaj zaslutili svet skozi Kosovelove oči? Seveda ga ima. Nihče, ki te hiše ne bi poznal, tudi ne bi mogel napisati tako jezne knjige ob dejstvu, da ga skušajo iz nje na tisoče drobnih načinov izgnati. Šalamun, Debeljak in Zupan na sončno popoldne po dežju v hiši v Rožni dolini. Nekdo pozvoni. Pred vrati stoji Dijana. Kaj se zgodi?

Tako se sprašujem tudi, kakšna občutja prevevajo Uroša Zupana ob branju romana Zakaj ne pišem. Nekomu iz Trbovelj revščina in beda vsekakor ne moreta biti popolni neznanki. Ali morda res kdo meni, da obstajata dve različni revščini, dve različni bedi, ena za Slovence s slovenskimi starši in druga za Slovence s priseljenimi starši? Ali je res mogoče, da bi kdo iz takšnih razlik ustvarjal koherenten miselni sistem? Saj namreč v resnici obstajata dve revščini in bedi, na eni strani je tisti socialistični par, kjer so zanju odgovorne neprijateljske sile iz neke nedostopne zunanjosti, vsa družba pa vsaj na deklarativni ravni nudi in izraža polno solidarnost tudi z revežem in tistim v bedi (še bolj pomembno je, da na deklarativni ravni institucije ne smejo izražati prezira), in na drugi strani tisti kapitalistični revščina in beda, kjer je posameznik zanju odgovoren sam, in sicer – med vsem drugim, kar ti skuša naprtiti sistem – tudi prav zato, ker je otrok priseljencev.

Eden od odzivov generacije, ki je prelom iz Jugoslavije v Slovenijo doživela na odrasli koži in pravzaprav nima izgovora za kameleonstvo nacionalizma, ki jo je nenadoma vso prevzel, na Dijanin roman je: »Ah, pa saj Dijano poznamo iz Ljubljane, s faksa, iz uredništev, in vendar malo pretirava, saj ni bilo tako hudo, saj ni v resnici doživela nič kaj takšnega, s tekstom pač daje duška svojim zameram in ranjenim ambicijam.«

Kar je sicer lahko tudi mogoče, vendar to ne spremeni dejstva, da obtožbe protagonistke Dijane Matković s ceneno psihologizacijo njene avtorice niso na ta način z ničimer naslovljene. Protagonistka Dijana Matković je namreč literarni lik s specifičnim načinom razumevanja svoje preteklosti, ki obstaja izključno znotraj romana Zakaj ne pišem in ki z Dijanino preteklostjo, vsaj kar se bralca tiče, nima v resnici nič skupnega. In če si sposodimo eno od strategij romana: v trenutku, ko bo Dijana na očitke, ki jih postavlja roman, odgovarjala s svojim življenjem, svojo samopodobo, bo bralec zmagal: avtorica bi se lahko odločila tudi za drugačno perspektivo o problemih svojega literarnega lika.

Ampak se ni, in izpostavljeni problemi, na primer tokenizem (kot bi naši ameriški sopotniki rekli prebojnim predstavnikom manjšinskih identitet, ki naj bi svojim manjšinam sporočali, da so stvari bolj v redu, kot so v resnici) in problematična uporaba besede na č v slovenskem javnem prostoru (tudi če se naslov romana, predstave, filma v javni rabi ponovi tisočkrat, bo beseda v veliki večini drugih kontekstov ostala žaljiva, in tistemu, ki ve, da se nanj ne nanaša, njeno uporabo odsvetujem), si zaslužijo javno razpravo ne glede na to, zakaj se je avtorica odločila za neko perspektivo.

Da se mi kot občasnemu sopotniku avtoričine kariere roman zdi najšibkejši na mestih, kjer avtoričino identifikacijo z njenim literarnim likom doživljam kot premočno, je najbrž neizogibna lastnost vse avtofikcije. Dokler je avtorica Dijana razžaljeni mastermind, ki polaga spomine (naj bodo fiktivni ali ne), izgovore družbe in razbijanje teh izgovorov v hladno postreženo mrežo teksta, ob kateri bo zavrelo v glavi vsakega nacionalista, beremo enkraten tekst, ki nam obenem ostri naše zamere do družbe in miri slepo jezo in nas tako na trd, občasno mučen, precejkrat boleč način poučuje, kako svojemu gnevu zagotoviti brezprizivnost kliničnega argumenta; v trenutku pa, ko jo premaga zunajliterarna resničnost in skuša povrh obračunati še s kakšno epizodo iz lastnega profesionalnega življenja, ko se zor romana nenadoma prevesi iz nepreverljivega v nekam znano, se bralec na rahlo neprijeten način znajde sredi nekega specifičnega konflikta, pri katerem vedno vztraja nekakšen sum o tem, da se je kakšna stvar v interesu argumenta vendarle tudi zamolčala. Kdo ve, kako roman doživljajo ljudje, ki so v življenju avtorice še bolj prisotni.

Ali potrebuje avtofikcija za popolno učinkovitost torej bralca neznanca? Ali pa je to forma, ki nas uči novih perspektiv na rabo javnega spomina? Morda je avtofikcijski roman nadaljevanje plesa digitalnih konstrukcij samih sebe na spletnih medijih, poskus, kako svoji identiteti (sploh če je ta hibridna, fluidna, pod napadom sodobnosti ali preteklosti) zagotoviti zgodbo. Morda je avtofikcijski roman eden pripravnejših načinov spopada z diktatom pozabe, ki omogoča brezhibno delovanje kapitalističnih procesov, spontani odziv ustvarjalnega človeka na degradirana področja zgodovine in identitete, kjer pripadnost privzame obliko pozitivnega ekonomskega razmerja, izključenost pa je izenačena z revščino. Morda je to razlog, da Uroš Zupan ne zmore napisati poglavja o pesmi samostojne Slovenije. Ker v kapitalizmu reven človek, kar naj bi bila romantična paradigma čistega umetnika, pisatelja, pesnika, družbi ne pripada na noben način, njegov izraz tudi ne more graditi skupne hiše; nihče pa se med pesniki še ni tako ponižal, da bi zapel himno edinemu načinu, kako v resnici pripada skupnosti: svojemu mesečnemu dohodku.

Roman opazi svoj problem že na uvodni strani: protagonistka Dijana in njen prijatelj se pogovarjata o tem, kdo ona je. Pa kdo sploh si ti? Prijatelj ji reče: nisi ne priseljenka, ampak tudi Slovenka nisi. Iz tega praznega mesta, kjer bi morala stati Dijanina identiteta, je zgrajen roman; spominjanje, samorefleksija, refleksija, kritika, poziv k razredni zavesti. Ampak nikjer in na nikakršen način ni pravzaprav pojasnjen drugi del te trditve. Dijana ni Slovenka? Kako ne? Seveda je. Kot je morda paradoksalen naslov romana Zakaj ne pišem, ki na to vprašanje odgovori z gosto popisanimi dvestopetdesetimi stranmi, je bistven tudi notranji konflikt romana, odgovor na implicirano vprašanje »Zakaj nisem Slovenka?«, ki predstavlja vsebino teh dvestopetdesetih strani, katerih odgovor je, na vsaki strani: pa poglej kako prekleto in globoko Slovenka sem. Nobena kritika, ugovor ali zagovor romana ne morejo mimo dejstva, da se protagonistki Dijani v slovenski družbi njena slovenskost na mnoge načine odreka.

Dall E x Jasmin

Kot ne moremo mimo dejstva, da je družba, v kateri se nekaterim odreka pripadnost, to pa te ljudi tako prizadene, da morajo svojo pripadnost dokazovati s podvigi, ki segajo vse od literarnih maščevanj do umetniških autodafejev, družba, ki je še vedno globoko prežeta z nacionalizmom. Na primeru Slovenije je morda specifično tudi to, da se tista hiša v Rožni dolini prav presneto čudovito svetlika. Je lahko izključevalni nacionalizem kdaj lepa, nežna stvar? Tu moramo najbrž ločiti dve stvari: dosežek in pripadnost. Nekje obstaja neka skupnost ljudi, in samo dejstvo, da tičijo skupaj in ne pustijo nikogar zraven, samo po sebi ne more biti dokaz nekakšne kakovosti. Tičijo pač skupaj, kaj pa je to takega, svet je velik in strašen, posameznik pa lahek plen. Kadar pa kakšen posameznik iz te skupnosti ljudi, ki v času in prostoru tičijo skupaj, izkaže neko kakovost, s tem obžari celotno skupnost, ki si prične na neki točki kakovost posameznika kar lastiti, češ, glej, kakšno kakovost smo zmožni izkazati mi.

Težave nastanejo, kadar prišleka (bodisi priseljenca bodisi novorojenca) ti družbeni procesi pretentajo in se mu začne dozdevati, da mora svojo pripadnost šele dokazati z izkazano kakovostjo, ali kadar ga zapelje še hujša naivnost, da bo namreč z izkazano kakovostjo dokazal tudi svojo pripadnost. Kadar torej ponotranji zor, s katerim ga motri izključujoča okolica. Saj so vsi ti procesi v resnici samo načini, kako družba od svojih članov terja članarino, kako zahteva trdo delo na nenehnem robu izbrisa iz javnega blagoslova, kako obljublja sprejetje in pripadnost in kako to obljubo že takoj naslednji trenutek spet odteguje, kako poklanja milost in togo obsodbo zavrženosti brez jasne logike in brez obrazložitve kot najbolj izkušen čustveni manipulator na svetu. Vse to je družbam povsem naravno. Tako si pač v svojih jedrih zagotavljajo večno miganje namesto spanja resignacije ali otopelega udobja.

Naša huda napaka pa je, kadar tem čustvenim igram podelimo materialni značaj. Dijana Matković, protagonistka avtofikcijskega romana Zakaj ne pišem avtorice Dijane Matković, je Slovenka. Ampak kaj ji to pomaga, če si ne more privoščiti najemnine? In kaj jo v resnici bolj skrbi? Ali bi jo s polnim bančnim računom tudi tako grizel vsak izraz slovenskega šovinizma ali bi jo v trenutku pričele skrbeti bolj vzvišene stvari? Ali bi v Sloveniji kaj laže shajala s svojo revščino, če bi bili njeni starši sveže odpuščena peta generacija trboveljskih rudarjev? Tu v resnici ne razvijam argumenta, temveč postavljam vprašanja. Koliko je vredna dobrodošlica v tisto hišo v Rožni dolini, kjer se lahko do obisti naužiješ intelekta in prostega duha in se dodobra ogreješ ob prasketanju plamena srčike neke skupnosti, če pa je še tako vrhunska štipendija po vrhu konkretnega honorarja (kar oboje zahteva veliko dela in pride morda, ob izdatni naklonjenosti fortune, enkrat na tri leta) komaj dovolj za eno leto samostojnega bivanja na toplem?

Zdi se, da je protagonistko Dijano izključevalni nacionalizem tako razbesnel, da se je pravzaprav ujela v zanko, ki jo je zategovala okrog tistih, ki se niso strinjali, da je za vse kriva družba. Če bi se le rodila kot Slovenka in se ji ne bi bilo treba ukvarjati z izključevanjem in šovinizmi in seksizmi in vso to navlako, s katero je sposobna človeku zagreniti življenje naša družba, bi imela zdaj že v lasti hišo s fasado in ograjo na balkonu, njena literatura pa bi jo bila zmožna preživeti. Ampak saj se je rodila kot Slovenka. Ampak saj z uredniškim delom in honorarji s partnerjem lahko plačata najemnino v Ljubljani. Ampak saj bo nekoč menda podedovala tisto hišo v Novem mestu in jo teoretično lahko celo oblekla v fasado in po vseh balkonih našvasala ograje.

Ampak še vedno bo živela v načrtno antagonistični družbi, ki iz naših šibkosti kuje svoj dobiček, še vedno bo tarča vse te nesnage, ki jo drug po drugem zlivamo iz razočaranja nad lastnimi življenji, še vedno bo živela v režimu materialnega mikromenedžmenta, ki bo vsekakor ostal lajtmotiv slovenske družbe tudi v dobi podnebnega zloma in renoviranih oskrbovalnih verig, in še vedno bo njeno edino pravo zatočišče, kot tudi vseh nas, neka hiša z nekimi pesniki, za katero ni nihče prepričan, ali je res sploh kdaj obstajala ali se nam vsem samo tako zdi.

Da bi nas iz takšnega stanja mogel pripeljati razredni boj, kot si menda želi protagonistka Matković, sem sam skeptičen. Čeprav mlad, imam že za sabo travmatično zgodovinsko izkušnjo velikih družbenih gibanj (arabske pomladi, okupacije Wall Streeta), ki so se po eskalacijah reakcije, državljanskih vojnah in terorizmu sprevrgla v konsolidacijo višjih srednjih razredov na Zahodu, ki trenutno, po razbijanju mednarodnih vezi z Brexitom in Trumpom, s svojo podivjano potrošnjo, do katere se vseskozi počutijo absolutno upravičeni, še naprej ogrožajo ves svet. Po izkušnjah se mi torej zdi, da se vsakič, ko pričnejo deprivilegirani razglašati razredno zavest, te zavesti hitreje, bolje in močneje ovedo bogataši. Ker so oni tisti, ki imajo telesnost za čisto abstrakcijo, gredo v vsakem konfliktu mirno do konca, medtem ko delavski razred razume, kaj pomeni en sam udarec s pendrekom za družino tistega, ki ga utrpi. Morda se moram nekako otresti tega defetizma, a bom tačas še naprej na preži za strategijo, ki ne bo zahtevala tolikšnega nesorazmerja tveganj.

Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo, in kako je to še posebej preprosto, kadar izhajaš iz revne ali priseljene ali na kakršenkoli način neklasične družine, ampak morda je v interesu lastnega argumenta vseeno rahlo spregledano, da to družba počne z vsemi, ki se na katerikoli način, trajno ali začasno, znajdejo izključeni iz ekonomskega krogotoka, z otroci priseljencev, ker so otroci priseljencev, z otroci alkoholikov, ker so otroci alkoholikov, z nekom, ki ni zaključil faksa, ker ni zaključil faksa, z odvisnikom, ker je odvisnik, z brezposelnim, ker je brezposeln, z nekom na minimalcu, ker je pač na minimalcu, in navsezadnje s pesnikom, ker je pesnik, ter da v vseh družbah obstajajo tudi sile vključevanja onkraj nacionalizma in solidarnosti vladajočih razredov, od prijaznega knjižničarja, super razredničarke, pomoči soseda in prijatelja, različnih sistemskih in družbenih struktur, štipendij in nagrad pa vse do vrhunske književnosti in umetnosti, ki niso tu samo zato, da bi maskirale resničnost večne obsojenosti na izključenost določenih, temveč so integralni del bivanjske izkušnje vseh.

Uroš Zupan se pred svojo ekonomsko realnostjo umika v spomin in pesniško prakso, Dijana Matković zanjo obdolži nacionalizem in ksenofobijo in išče nova zavezništva v razredni zavesti. Iskreno me mika, da bi različnost njunih pristopov opredelil preprosto kot brezinteresno, estetsko odločitev, ki ne bi omogočala nadaljnjega izvajanja glede tega, kdo si recimo sploh lahko privošči umik in zakaj si ga lahko ali kdo je v resnici prisiljen razgaljati samega sebe v poskusu zbliževanja ali izničenja razlik med položajema privilegiranega in izključevanega govora. S tem bi se izognil tako selektivni slepoti patriarhata, ki ga seveda zanima samo to, kdo se zna molče spopasti s svojo bedo, kot zaostrovanju razrednih napetosti, če bi se torej vprašali, zakaj se lahko nekdo iz dnevne sobe umakne na podstrešje, pa se mu pred vrata še vedno vsak dan prinese kosilo, nekdo drug pa mora zvoniti in čakati pri vhodu ter nato na dolgo in široko pojasnjevati, od kod je in kaj hoče tu, čeprav je bil še tisto jutro v hiši in je moral vmes pač na šiht.

Morda pa je nastopil čas, da se otresemo nostalgije in se spoprimemo s hladno resničnostjo naših dni. Morda bi morali poskusiti s korporativno logiko: dokler živimo brez lastnine, se naučimo zatajevati svoja čustva, gradimo svoje sposobnosti, sklepajmo pridobitna zavezništva in tiste, ki imajo, ob prvi priložnosti zasluženo oberimo do kosti.

Esej je bil prvič objavljen v 382. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.