Prevarantka

Na nekem afterju mi je prijateljica zaupala, da si pogosto zamišlja mojo prihodnost. Štiridesetletnica v avantgardnem svetlo zelenem plašču iz sodobnih materialov na kolesu drvi skozi prestolnico na jutranji službeni sestanek, agencijsko delo, veter v laseh, veter v jadrih, sreča, svoboda, je rekla. V mojih vizijah si, je dodala, vrtoglavo premožna – zaslužek ti omogoči nakup stanovanja v središču Ljubljane –, in, kar je ključno, delo te izpolnjuje na mnoge pomembne načine.

Njena videnja so mi seveda polaskala, hvaležna sem ji bila za vero, da bosta moje profesionalno življenje in ekonomsko stanje cvetela. Stara sem bila enaindvajset let in strašansko dovzetna za družbene pritiske, za različne morati in treba je, zato sem, kot še toliko drugih, tudi jaz hlepela po izpolnjujoči službi in zglednih osebnih financah. Morala sem se zaljubiti v ideji dela in zaslužka in zaljubila sem se. Za kratek čas vsaj. Naj bo še tako sladka, je zaljubljenost vseeno bolezen, ki jo običajno razblini zdravje. Resnica.

Dokler sem po trgu dela brkljala kot študentka in podjemnica, sem bila nad delom očarana. Kako ne bi bila: spikerka na Radiu Študent, novinarka družabne kronike na žuti, zdaj pokojni štampi Direkt, področna urednica pri AirBeletrini, natakarica v kamniškem lokalu Krokodil in v bohinjskem hostlu Pod voglom, kjer sem poleti tudi bivala, plejada simpatičnih sodelovanj, ki se mi niso zdela zavezujoča, čeprav sem s honorarji dopolnjevala prejemke iz naslova državne štipendije. V teh sodelovanjih ni šlo na nož, bila so malone eksperimentalna, pričakovanja mojih delodajalcev zato nikoli visoka, če se bo obneslo, smo si mislili, bomo veseli, če se ne bo, pa tudi ne bo konec sveta, sem še mlada, imam še starše, njuna hiša še trdno stoji. Kako ne bila očarana, če se mi je delo za zaslužek zažrlo v največ 30 % dneva in sem preostali čas budnosti lahko posvetila natanko tistemu, čemur sem ga želela posvetiti. Delo za zaslužek je bilo zgolj dopolnilna dejavnost k branju, pisanju, telovadbi, druženju. K afterjem.

V drugi polovici dvajsetih so se razmere zaostrile. Prejela sem udarec Odgovornosti, tisti uppercut v levo čeljust, padla sem v komo. Iznenada se ni dalo več svirati, kot rada rečem, iznenada sem bila prestara za pomoč staršev, iznenada je bilo treba naročnike obdržati, predvsem pa je bilo treba zaslužiti več, poskrbeti za vse vidike svojega bivanja, od računa za elektriko preko higienskih vložkov do servisa pralnega stroja. Delo za zaslužek se je nenadoma zažrlo v 70–80 % mojega dneva – kar ni bilo odmerjeno samemu delu, je bilo odmerjeno pripravi na delo oziroma podpori delovnih procesov – in, ojoj ojoj, Arbeit Arbeit Tod! Mater, sem si pogosto mislila, kako neverjetno beden je ta adulting! Kdor se ga veseli, bo imel v drugi polovici tridesetih svojega dilerja za kokain na speed-dialu!

Takrat se zame ni spremenilo le razmerje med mojim delovnim in prostim časom, pač pa se je nevarno spremenil odnos med mano in mojimi delodajalci. Nisem jih pričela ravno spoštovati, le bolj oprezna sem postala, na sestankih z njimi sem se šalila manj kot nekdaj, odzivala sem se bolj premišljeno, potrpežljivo sem prenašala njihove kaprice ali norosti – teh res ni bilo malo –, oni pa so me začeli jemati resno, od mene pričakovati, no, marsikaj. Da bom delo opravljala vestno in dobro. Da bom naloge izpolnila v dogovorjenih rokih. Da bom pripravljena sodelovati v kolektivu. Da jim bom na voljo po telefonu in elektronski pošti – da se bom odzvala takoj. Da ne naštevam. V oči je še posebej bodla njihova redko izgovorjena, a vseeno vselej izražena zahteva, naj delavka vendar pokažem svoj delovni entuziazem, natančneje, naj bom z delovnimi nalogami v nekakšnem strastnem raportu. Mario Galunić, Miša Molk, Zvezdana Mlakar šihta. Iz kome sem se zbudila v neoliberalno ko-, eh, kulturo dela: skači do stropa, ker in ko delaš.

In sem začela skakati – sem vendarle morala preživeti. Po letih vežbe se moj delovni entuziazem kaže tako: na sestanke nosim debele beležke, da si vanje kaj »pomembnega« zapišem, ko mi kolegi poročajo o čem, kar bi moralo vzbujati skrb, se mrščim in kimam, ko z menoj delijo vesele novice, pa smehljam in kimam, v ključnih trenutkih kaj vprašam ali komentiram ali iz petnih žil gromoglasno iztisnem kakšno »zamisel«, svojo prizadevnost pogosto razkazujem med čik pavzami, zlasti kadar se pridružijo nadrejeni – razmisliti moramo o / verjetno bi lahko / danes imam na agendi te in te zadolžitve, oh, upam, da mi jih bo uspelo izvršiti –, uporabljam izraze, kot so super, odlično, sijajno, ko se kaj odvije v skladu z načrti, tudi zaploskam. Takšnega vedenja sem se naučila s posnemanjem starejših kolegov in nekaterih vrstnikov, ki so bili v kulturo že interpelirani ali pa dejansko so zanesenjaki. V imitiranju sem postala tako dobra, da delodajalci in sodelavci moji predanosti danes verjamejo. Ana ima rada delo, Ana svoje delo rada opravlja, Ana se dela veseli, ugotavljajo, toda v resnici –

– v resnici sem do dela povsem ravnodušna. V resnici sem vse delodajalce in sodelavce prevarala. Prevarantka sem. Vendar ne tista iz »sindroma«.

Ni delovne zadolžitve, ob kateri bi mi resnično zapelo srce ali vztrepetal želodec ali bi si jo želela izpolniti. Nope. Čustveno se ne investiram v nobeno delo for the Man, z nobenim se ne identificiram, moj vložek je izključno mentalen. Tako je, kot bi se pred začetkom dela mitotično delila. Iz ene Ane nastaneta ustvarjalna Ana, ki jo med delom izklopim, in poustvarjalna Ana, ki točno ve, kaj je treba storiti, da bo določena naloga opravljena. Med mano in delom ni ne strasti ne pasijona, tako strast kot pasijon sta za na portrete, za čik pavze, za v osebni piar. Ki sem ga s to kolumno itak potisnila v prepad.

Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

A tudi če ne bi bila pisateljica, bi bila, si zamišljam, še vedno velika ljubiteljica umetnosti. Ki me, majkemi, pa res lahko gane. Jo začutim, se poistovetim, me ponese, potre, razvedri, jo nosim v črevesju, mi gori pod prsmi, me nasmeji, zasanja, opolnomoči, me razjezi, me spreminja, me širi, povečuje, poglablja, me zadiha, me pomiri, me vzburi, se zaradi nje jočem, se zaradi nje sprem, se ob njej zamislim in molčim, se mi po glavi mota več dni, me prav tako, zakaj pa ne, zdolgočasi, me razočara, je coitus interruptus, je gnus. Delo mi ne daje nič od naštetega – niti pravega dolgčasa ne. Daje mi le eno samcato stvarčico, ki mi je umetnost ne more dati: žive ljudi. Bolj ali manj fuknjene, bolj ali manj čudovite. Le zanje na delovnem mestu lahko resnično gorim.