LUD Literatura

Apologija prostega teka

Majska kolumna

Sašo Puljarević

Danes, ko to pišem, je sreda, 1. maj, in že več kot pol leta nisem zamenjal pregorele žarnice na hodniku. Mislim, da je sploh ne potrebujem. Pralni stroj približno enako dolgo, vsakič ko ga vklopim, td td td td td tttttttt, skače, kot bi bil na rejvu, ponoči pa s sinkopiranim utripanjem rdečih lučk kopalnico spreminja v čisto pravi nočni klub. Radiator v sobi: pred nekaj meseci se je iz srednjega rebra pocedila lepka črno siva sluz. Konstruktivno sem ga zaprl. S tem se bom ukvarjal jeseni. Če sploh. Utemeljeno sumim tudi, da kotliček v kopalnici pušča, a dokler me ne bo prepričal onkraj razumnega dvoma, ga bom gladko ignoriral. Zarota različnih napeljav? Ne, temveč infantilen in povsem jalov upor proti stvarem, ki bi jih moral narediti. Na lastno škodo, jasno, ampak to zdaj tu ni pomembno, vsak pač bije svoje bitke.

Tako kot verjetno v vsaki družini se je tudi v moji posameznikov oprijel določen sloves, in če vprašate mojo mamo, bo rekla, da sem čisto v redu fant, sposoben, a len do obisti. Sam bi imel kaj pripomniti, a to zdaj ni bistveno, ne bi bil ne prvi ne zadnji lenuh v družini, mama bi dodala, da imam to po očetovi strani. Kar torej utrjuje splošno prepričanje o moji lenobi in mi pripisuje vsaj status posebneža, če že ne čudaka, je predvsem dejstvo, da si večina moje družine le s težavo predstavlja, kaj delam, s čim se ukvarjam, preživljam. A konec koncev tudi to ne bi bila takšna težava, saj tudi sam za številne ne vem, s čim točno se ukvarjajo na svojih delovnih mestih, a kaj, ko niti delovnega mesta, službe nimam. Mislim, da si je oče precej oddahnil, ko sem honorarno začel delati za Ars in lahko zdaj, če ga kdo vpraša, kaj pa dela Sašo, brez motoviljenja, pa čeprav ve, da se bo zlagal, izstreli, da sem novinar. Ni pomembno, končno nekaj oprijemljivega, konkretnega.

In ja, priznam, da sem na začetku aktivno igral dodeljeno vlogo čudaka, nadobudnega intelektualca v divjini, kot sem sam sebi to pojasnil, in se delal, da me pomilujoči pogledi ne ganejo. Češ, v šole je hodil, zdaj pa sestrična, ki dela umetne obrvi po japonski metodi (ne sprašujte, nekaj vrezuje in barva, podobno tetovaži), zasluži več, kot bom jaz kdajkoli. Ali pa očetova ponavljajoča se šala, naj grem raje (tako kot on) delat izpit za avtobus. Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

A kljub vsej pretencioznosti mi ni dalo miru, in bolj ko sem razmišljal in se vrtel v lastnih užaljenih miselnih krogih, bolj sem ugotavljal, da prej kot kogarkoli drugega moj (ne)delovni položaj moti mene. In ja, odnos različnih generacij do dela je različen, a to še ne spremeni dejstva, da se mi zdi, da nisem upravičil zaupanja in truda ljudi, ki so mi vse to moje hohštapliranje omogočili, zdaj se pa, vi ne razumete, kujam v kotu. Sklep: če se že ne morem kititi s pogodbo za nedoločen čas, z gorečo pripadnostjo firmi, neprekinjeno delovno dobo v taisti in z drugimi prepričanji, ki so oblikovala odnos mojih staršev do dela, sem se odločil, da bom pač delal kot konj in jim, predvsem pa sebi, vsaj s samopreskrbnostjo dokazal, da le nisem takšna zguba. Vse superfinofajn, a na dolgi rok …

»Kar lepo nehaj,« spet mama, »ti si lahko samo vesel, da s to svojo šolo sploh lahko delaš in celo živiš od tega.« Jasno, slugapokorni, zavijem z očmi in se vsakič znova zavem, da se je, kljub na videz neomajni podpori, ko sem se v drugem letniku prava odločil, da jurisprudenca ne bo zame, in eno leto po Ljubljanskem barju razvažal pice, preklemano zbala zame. Ts, pa tako dobro je že kazalo ….

A mama ima prav, ne morem se zares pritoževati, sploh ker je moj prekarni položaj, v primerjavi z mnogimi drugimi, posledica zavestne izbire in bi bilo bentenje v tem primeru vsaj hinavsko, če že ne kaj hujšega. Pa tudi nisem se nameraval pritoževati (no, malo že), po vsem tem času se mi tako ali tako zdi, da smo z družino sklenili pakt o nenapadanju. Strinjamo se, da se ne strinjamo, volk sit in koza cela, pa mirna Bosna. A od kod torej ta potreba po ponovnem odpiranju ran, vračanju k že (upam) predelanim vprašanjem?

Gre za tistega novinarja od prej, za v teh krajih značilno zvezanost delovnega mesta in identitete. Kolegica iz Španije, ki v Ljubljani živi že več let, kot si upa priznati, vedno robanti nad zoprno navado, da ko jo komu predstavijo, v isti sapi imenu pridajo še njeno delovno mesto, kot bi šlo še za enega njenih priimkov. Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da to ni navada nekega prejšnjega časa. Jasno, vedno so bili in bodo uglednejši poklici, s katerimi se posameznice in posamezniki prav radi venčajo, te dni sem na primer na viškem pokopališču opazil spomenik z vklesanim nazivom »magister«. Slaba tolažba, če me vprašate, vseeno so gospod končali pod rušo. A naj se vrnem – hotel sem reči, da kljub izraziti pripadnosti podjetju v primeru mojih staršev to ni segalo na polje identitete. Če že, potem kot pripadnost kolektivu – delavstvu –, medtem ko se zdi, da v (ja, evo ga, priznajte, da ste ga pričakovali) kapitalistično ustrojenem času delo postaja neločljiv podaljšek delavstva oziroma si ga, če potenciram, celo podjarmlja. Smoter dela ni več življenje delavstva, temveč je smoter življenja delavstva delo.

In zdaj pridemo do kulture, kjer je položaj še toliko perverznejši. Iskreno bi si rad ogledal sinapso v mojih možganih, ki mi že vrsto let diktira, da je ena pomembnejših reči, ki sploh lahko obstajajo, literatura, in sem zavoljo te pripravljen iti preko sebe. Uf, malo pretenciozno tole, aneda. Kar hočem reči, je, da sem v zadnjih dveh letih dopustil, da sem postal samo še to, kar delam, za povrh pa še ne vem, kako se temu reče z eno besedo. Potem ko sem se namreč začel ukvarjati s paraliterarnimi dejavnostmi (ja, ja, hvaležno poljublja roke sluga pokorni) in začel od blizu spoznavati kolesje in ljudi, o katerih sem prej samo bral, je po začetnem navdušenju sledila vožnja z avtopilotom. S potuho, s pomočjo katere sem se spretno izogibal sprejemanju kakršnihkoli odločitev, posledično pa postal precej enodimenzionalen.

Prejšnji teden sem pri kolegu spoznal neke njegove prijatelje in ugotovil, da sem ekstremno nezanimiva oseba, ki zunaj svojega literarnega/delovnega mehurčka deluje precej avtistično. Iskreno se ne spomnim, kdaj sem nazadnje prebral kakšno delo, s katerim mi ne bi bilo nato treba nič početi, ali pa dobil izvirno idejo in ne le recikliral česa prebranega ali pa že pred časom spisanega. In to je pravzaprav tisto, kar je bilo povod za tole besedilo. Določen odpor, ki ga začenjam čutiti zaradi odtekanja navdušenosti, zavzetosti, predanosti. Veš, Ana, ne samo da ne vem, kaj je tisto, zaradi česar meni trenutno srček dela bum bum bum, marveč se mi zdi, da se oglasi le še izjemoma.

In zdaj smo, kjer smo, rešitev pa bi bila lahko precej preprosta, razen če ni. Kot to pojasni Cortázar v Ristancu, ki sem ga nekoč bral in nikoli prebral: »Početi. Delati. Izdelati, delati dobro, zadelati, predelati, podelati se, delovati pravočasno, delovanje, kamor se obrneš. Ampak za vsakim dejanjem je ugovor, kajti vsako delanje pomeni oditi iz, da bi prišel v, ali premakniti nekaj, da bi bilo tu, in ne tam, ali vstopiti v tisto zraven, se pravi, da je v vsakem dejanju priznanje nekega primanjkljaja, nečesa še ne narejenega, kar je mogoče narediti, tih ugovor ob neprenehni očitnosti pomanjkanja, primanjkljaja, pičlosti sedanjika. Da dejanje lahko izpolnjuje ali da je vsota dejanj resnično lahko enakovredna življenju, vrednemu tega imena, je moralistovska utvara. Več je vredno dvigniti roke, ker je odpoved delovanju ugovor sam, ne pa njegova krinka.«

Seveda je paradoksalno, da govorim o tem, medtem ko delam, pišem tekst, za katerega mi bodo plačali, a na koncu dneva, kot rečeno, vsak bije svoje bitke, in edini upor, edino nedelovanje, ki si ga lahko privoščim, je povsem nesmiseln, če ne celo škodljiv. Ja, mogoče bom nekoč zbobnal na kup vse mojstre, ki bodo pošraufali vse, kar je treba pošraufati, nekoč bom zbral vse misli, besede, argumente, oddal vse, kar moram oddati, takrat nekoč, bom. Nekoč, ne danes. Ker danes je prvi maj in spisal bom tole do konca, potem pa spustil rolete, ignoriral vsa sporočila, meme, slike muckov ali še huje dojenčkov in drugih hobi projektov, vsa intelektualiziranja, vabila na pijače, žure, izlete; v kuhinji bom zaradi precej bednega poskusa abstinence našel samo Danin rum za kuhanje, se zleknil na kavč, Nemoč dal na repeat in buljil v tisto rumeno steno, vse dokler … Dokler kaj? Nič, ne se hecat. Zaprl bom oči in mogoče se bom spet znašel tam, na Grenenu, najsevernejši točki dežele, na svetli suličasti peščini, kjer se stikata Severno in Baltsko morje, kjer se zeleno modra pretaka v rjavkasto in obratno, kjer me koža boli zaradi ledenega vetra in kjer neka morska ptica kljubovalno pokončno stoji na obali in glavo vztrajno tišči pod perut. In tudi to bo v redu. Vsaj za zdaj.

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

  • Lenoba – ali prihodnost, obrnjena na glavo

    Kristina Božič

    Če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

  • Hiša brez knjig 2/3

    Jasmin B. Frelih

    Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.