Kresnik 2013: čistokrvni »kulturni« dogodek

V nedeljo, 23. junija 2013, je bila na ljubljanskem Rožniku podeljena nagrada, ki jo vsi nestrpno pričakujemo in ki je vse leto predmet številnih ugibanj in debat: nagrada kresnik za najboljši roman preteklega leta. Skladno s krajem dogodka je nad podelitvijo kot že mnogo let poprej bdel preljubi naš pisatelj Ivan Cankar: komisija se je po nekaj uvodnih besedah preselila v Cankarjevo spominsko sobo, odrecitiranih je bilo zajetno število Cankarjevih besed, nominirane pisatelje so povprašali po Cankarjevem vplivu na njihovo delo, obiskovalci pa smo bili informirani celo z njegovim življenjepisom.

Z igralskimi vložki (letos se jim je priključila še velika skupina otrok), plesnimi in glasbenimi točkami je celoten večer potekal gladko in brez zapletov. Kot je vsem že znano, so se letos za »glavno nagrado« potegovali Borut Golob z romanom Raclette, Marko Sosič z delom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Peter Rezman z Zahodom jame, preminula Maruša Krese s knjigo Da me je strah? in seveda končni zmagovalec, Goran Vojnović z romanom Jugoslavija, moja dežela. Ob predstavitvi žirije in življenjski poti njenih članov pa se je prebudil celo moj cehovski čut, saj sem se zavedel, da po zelo dolgem času v le-tej pravzaprav ni več predstavnikov primerjalne književnosti. Poleg Igorja Bratoža, ki pa je, čeprav je po izobrazbi komparativist, predstavljal časopis Delo, so komisijo sestavljali trije slovenisti s Filozofske fakultete v Ljubljani: Miran Hladnik, Alojzija Zupan Sosič in Urška Perenič. Zanimiv podatek, ni kaj, a se v razlike med prvimi in slednjimi na tem mestu ne bi spuščal.

Že ob predstavitvi avtorjev je bilo jasno, za koga »navija« publika. Daleč največji aplavz je požel Marko Sosič, neki gospod pa je svojo ženo celo poučil, rekoč: »Glej ga, ta je favorit«. Po uvodni predstavitvi in umiku žirije so se na odru zglasili nominiranci, prvi Peter Rezman. Ta je povedal, da je njegov rudarski roman podkrepljen z resničnimi dogodki, poleg tega pa še, da je v svojem delu poskusil tehnično modernizacijo v rudniku opisati kot podaljšek rudarskih rok. Za njim je Vojnović oznanil, da ga je uspeh njegovega prvega romana opogumil za spopad s krajem in časom, v katerem ne živi vsak dan, čeprav ga vsaj delno pozna. Prav tako je opozoril, da o filmski uprizoritvi Jugoslavije za zdaj ne razmišlja. Marko Sosič je povedal, da so njegovi junaki z njim bivali in se je z njihovimi vprašanji ukvarjal vsaj dvajset let, Borut Golob pa je na odru zavzel držo junaka svojega romana, se po turško usedel na stol in s počasnim globokim glasom razložil, da on svet samo opazuje. Pravzaprav ga opazuje tako dobro, da lahko z gotovostjo trdi, da ideologija in politika povsem določata naše življenje, čeprav ni, kot je sam dejal, »noben car«. Čisto na koncu so prireditelji na velikem platnu zavrteli še posnetek pogovora o zadnjem romanu Maruše Krese med Tanjo Jaklič in Jelko Ciglenečki, ki ga najdete tukaj.

Po nekaj glasbenih in plesnih točkah je sledila pričakovana razglasitev nagrajenca in podelitev priznanja ter velikega čeka za 5.000 €. Kot vsakič do sedaj je nagrajenca hudomušno razglasil predsednik žirije Miran Hladnik – že lani je na primer nagrajenca naslovil kar s poimenovanjem glavnega junaka romana, letos pa je besede sukal na tak način, da so si obiskovalci že prikimavali in s strogim izrazom na obrazu govorili: »Ja ja, Maruša Krese.« No, seveda se je nazadnje izkazalo, da je najboljši roman leta 2012 pravzaprav Vojnovićeva Jugoslavija, moja dežela. Razglasitvi je nato sledilo tradicionalno prižiganje kresa.

Tako smo v nedeljo zvečer preživeli še enega izmed kresnikov. Ob vsem tem pa v oči bije dejstvo, da je vsakoletna podelitev na Rožniku ena izmed redkih čistokrvnih »kulturnih« dogodkov, saj obiskovalci veliko več pozornosti kot dogajanju na odru namenjajo »štantom« s pivom, golažem in čevapčiči ter seveda prijateljem in znancem, ki se iz vseh koncev in krajev natepejo na hribček sredi Ljubljane (nekateri žal kar z avtomobilom). Organizatorji se tega očitno prav dobro zavedajo, saj je program namenjen bolj spremljavi druženja, prehranjevanja in popivanja kot pa resni kontemplaciji. Zato je postavitev treh različnih odrov in ravno pravšnjega ozvočenja odlična ideja, ki vsem obiskovalcem omogoča, da svojo pozornost namenijo kolegom, ob tem pa lahko še vedno sledijo, kdaj bo razglašen težko pričakovani nagrajenec.

V prihodnjih dneh sledi še kratek komentar o letošnjih nominirancih in seveda nagrajencu.