Ne maram kritiške vzvišenosti, ki se neizbežno razbira v ozadju floskul, kakršna je »odlična ideja, slabša izvedba«, ker navadno izpade kot poceni pridiganje avtorjem, kako naj pišejo, pri čemer kritik vzpostavlja nekakšno potencialno oziroma alternativno sedanjost, v kateri bi knjiga lahko bila napisana tudi drugače. To je problematično zlasti, ker se pri tem pogosto naslanja bolj na lastno prakso literarnega ustvarjanja ali, morda še huje, na umišljeno zmožnost le-tega kot pa na dejanske lastnosti obravnavanegaPreberi

V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.Preberi