Čas mikrozgodbe

I

Glede na vso količino športa zadnji čas in njegovo popularnost, bi bilo od literature naravnost ignorantsko, če ne bi pojezdila na tem valu. Na literarno sceno je tako že prejšnji mesec prišlo novo tekmovanje, na katerega pa si marsikateri vsaj malo uveljavljeni obraz najbrž ne bo upal prijaviti, ker na negotovem terenu obstaja nevarnost, da si omaje renome. Pustimo ob strani dejstvo, da je še vedno vprašanje, če na koncu sploh obstaja kakšna nagrada (poleg slave in objave). Urne zgodbe niso kot tekma za kresnika ali prozni mnogoboji, kjer ljudje-pisatelji tekmujejo z izdelkom, ki so mu lahko posvetili tudi leta mojstrenja v tišinah svojih kletnih stanovanj, ali ki so jim ga brusili kredibilni znanci-literarni kritiki. Ne, na Urne zgodbe pridejo avtorji veliko bolj goli in bosi. Da ne bi slučajno prej s celim koncernom pomočnikov pripravili popolne zgodbe, na licu mesta dobijo temo ali stavek in le 40 minut za pisanje. Njihove zaslone gledamo na platnu, pod katerim poteka pogovor, tako da če komu neopazno uspe narediti kak copy/paste, potem si ga zaradi spretnosti tudi zasluži.

V nogometu obstaja rek, da bi lahko neko moštvo igralo še tri dni, pa ne bi zabilo gola. Da dokažeš svojo kakovost (ali bolje: premoč), imaš na voljo omejen čas. Ali kot pri rap battlih: Pravega ali pa vsaj dovolj kvalitetnega comebacka se moraš spomniti pravočasno, ne pa šele kasneje s kriglom pera v rokah, obupavajoč nad lastnim reakcijskim časom. Prav časovna omejitev naj izvrže smetano kvalitete in iznajdljivosti. Saj vemo, kako je, če je čas neomejen: tudi opica lahko napiše Hamleta. In čas na Urnih zgodbah je preveč omejen, da bi lahko zmagalo naključje, torej mora biti zmagovalec – resnični genijalec? Ali le boljši med slabšimi? Ker: Kako kvalitetno literaturo pa lahko sproduciraš v 40 minutah?

Sredi tega olimpijskega, borbenega duha, ko situacije kar pozivajo h kazanju mišic in moči (v literarnem smislu seveda), je gostja večera Dijana Matković ustrelila s temo: brez krivde kriv, narojena krivda. Tema je šla še posebej v nos najbolj špasni tekmovalki večera, gospe Marini Bahovec. »Krivda se mene ne tiče,« si je zamrmrala v brk, preden je šla v prostor z računalniki. Dijana je v pogovoru z Anjo Radaljac razložila, da je to posledica izbire teme njenega novega romana, kjer bo vzela v precep dedka in kjer se bo ukvarjala z vprašanjem, koliko podedujemo od prednikov. Torej raziskovanje podedovanih čustev, teh alienov v lastnem telesu in umu. Recimo ko fotkaš sončni zahod in se zaveš, da to vendar ni v skladu s tvojim svetovnim nazorom, ki je cinizem (predstava lastne samovolje seveda).

Pogovor je mestoma deloval kot mašilo v čakanju, da tekmovalci napišejo svoje zgodbe: malo je bilo govora o vsem,  o avtoričinem opusu, o prihodnjih načrtih, o njenem pogledu na pisanje, da se pač zapolni čas. Standardnim vprašanjem sledijo standardni odgovori  in tako ves pogovor mine brez večjih posebnosti. Malo nočemo podrezati, malo nočemo, da se gost počuti neprijetno. Vmes je bila Dijana Matković deležna vprašanj, ki so se tikala urednikovanja in kritiškega društva, kar je rodilo hecen položaj, glede na to, da sta ob protagonistkah ob strani kot tihi avtoriteti sedela žiranta Andrej Blatnik in Urban Vovk. Glede na to, da imamo na platnu uvid v ustvarjalni proces udeležencev, bi se morda splačalo o tem, ali raje piše zjutraj ali zvečer in ostalih zanimivostih pri ustvarjanju, malo bolj izprašati gosta. Recimo, da je bila ugotovitev večera Dijanina (samo)kritična refleksija, da neposrednost in iskrenost ne pomenita izraza dokončne resnice o sebi ali liku, da takšna resnica kot izrečeno ni možna in tako ostaja le kot nekaj stalno zasledovanega, a nikoli ujetega.

Ko so začeli kapljati tekmovalci, smo bili priča enemu takemu literarnemu Slovenija ima talentu, le da je manjkal tisti sitni žirant, ki bi med branjem zgodbe delal kakšne what-the-fuck grimase in ki bi predstavljal kontrast splošnemu teženju k vzpodbudno trepljajoči prijaznosti. A kot je Dijana izpostavila v pogovoru: biti literat te dela mehkejšega kritika, ker veš, kako brutalno zna biti na oni strani. Da lahko glasuje še publika koristi vsem: tekmovalec ima jokerja, če ga je žirija slučajno spregledala, in tako za vsak slučaj pripelje čim več prijateljev, organizatorji pa zadovoljno gledajo nabito polni THL. Po vseh slišanih zgodbah je bilo najbrž vsem bolj ali manj jasno, da se bo v finale zagotovo uvrstila Mirjam Lan, zato sem svoj glas namenil dekonstrukcijski in ludistični Marini Bahovec, ki je s svojo nonšalanco požela moje simpatije, a ni pomagalo. Po razglasitvi rezultatov sem se tolažil, da bi šla sigurno v finale,  če bi bil v žiriji Emil Filipčič. Če je to sploh kakšna tolažba.

Brez krivde kriv, torej. Krivda je že tako obremenjena, o resni krivdi smo slišali že toliko, da se novi taki poskusi zdijo ignorantski do zgodovine, če poskušajo o njej spregovoriti preveč neposredno. A ravno zato je bila tema na neki način dobrodošla: koncepti s težko zgodovino za sabo bi morali biti vedno izziv za inovacije in mišljenje izven postavljenih okvirov. Kako raztežiti krivdo in je ne narediti banalne ali pa, kako jo povezati z banalnim, ne da bi banalno izpadla. Recimo, da je poskus tega vsaj v začetku zgodbe kar uspel Davidu Čehu, ki pa se ni uvrstil v finale, ker je začel pisati zgodbo 10 minut pred koncem. Junakova bivša se raduje nekje po Španiji, on pa sedi za kompom in čaka, da mu bo kdo lajkal komad, ki ga je objavil. Kar je krivda brez krivde par excellence. Koliko pa si dejansko kriv, če si izbral res carski komad ali napisal res carski status, ampak ga kar nihče niti povoha ne. Sodobna forma tesnobe: čakanje na odrešilni prvi lajk, ki naj sproži ostale, da končna številka poleg iztegnjenega palca nekako doseže 5% števila prijateljev.

Prva finalistka po izbiri žirije je bila Ana Marija Garafol, ki je v svoji refleksiji razmislila pozicijo, da krivda ni nujno rojena v  posamezniku. V njenem svetu je krivda  zunanja obremenitev, pogojena je z obsodbo drugega, torej je krivda vedno krivda-do oz. krivda-pred. Če pa je krivda pred samim sabo, je to zaradi posvojitve pogleda drugega. Kot da bi s tem obenem komentirala sam dogodek in slovensko literarno tradicijo – na prvem ji je krivdo podtaknila gostja večera, druga pa ji krivdo servira v podobi Cankarjeve veličine.

In še očitna zmagovalka. Ko je Mirjam Lan prebrala svojo zgodbo, je bilo najbrž vsem bolj ali manj jasno, da je razred zase. Zgodbenost je bila tu, za razliko od ostalih, bolj refleksivnih del, najmočnejša, obenem pa je šumela od detajlov in nakazanega (zlato pravilo show, don’t tell). Edino, kar je motilo, je, da je na tematiko krivde še najbolj spominjala beseda gomila, ki nam je takoj pognala v glavo podobo v lastni grob padajočega Kafke. Tretji finalist je postal Patrik Holz, ki je uspel začarati publiko z enigmatičnostjo Črnega ogledala, medtem ko je recenzent dogodka le obsedel na svojem stolu, s kamenim licom in kot da brez čustev.

II

Vprašanje je torej: Kaj dokazuje zmaga na Urnih zgodbah? Ali pomeni, da bo končni zmagovalec poharal tudi kratkozgodbarsko in morda celo romaneskno sceno ali da je mojster neke zvrsti v nastajanju? Hočem reči: če si dvakrat v 40 minutah zmožen napisati nekaj kvalitetnega, potem že mora biti nekaj na tem. Sam se nagibam k drugemu z zavedanjem, da je posledično nujno mogoče tudi prvo. Mojstra kratke zgodbe 20. stoletja, Carver in Borges, nista nikoli napisala romana. Urne zgodbe se tako povezujejo z zvrstjo mikrozgodbe, ob kateri se bodo empiristi spet tolkli glede števila besed, medtem ko so na Kitajskem ugotovili hud način določevanja: dolžino mikrozgodbe povezujejo s trajanjem ene cigarete. V ozadju pa vendar ostaja občutek, da nekatere discipline veljajo za bolj »kraljevske« kot druge. In, dajmo si roko na srce, roman vendarle je v prozi še vedno ta glavni. Vsaj tako baje kažejo knjigarne in knjižnice in hajp, ki se začne ob vsem, kar bi utegnilo biti naslednji veliki slovenski, ameriški itd. roman.

Kratka zgodba je bila večkrat označena kot literarna forma, ki ustreza fast food sedanjiku, a zdi se, da je v tem ustrezanju tako s produkcijskega kot recepcijskega stališča samo most do mikrozgodbe. Ta bi prav zaradi možnosti, da je lahko ustvarjena na takem javnem dogodku oz. da je tako pretočna na internetu, lahko sčasoma tudi pri nas postala še bolj popularna zvrst (v obeh Amerikah je že, obstajajo npr. revije, specializirane le za mikrozgodbe). In tu je novo vprašanje. Ali bi v mikrozgodbi kraljevali že v drugih zvrsteh uveljavljeni pisci ali pa bi povrgla svoje heroje? Če se hoče legitimirati kot samostojna zvrst, potem se zdi slednje skoraj nujno.

Mikrozgodba je zaradi forme zagotovo bolj dostopna pišočim ljudem, še posebej, če jo povežemo z (literarno?) zvrstjo facebook statusa ali tvita. Mikrozgodbe so takoj objavljive in zaradi kratkosti bolj deležne pozornosti (in hkrati seveda tudi pozabe). Najbolj radikalne primerke se da udobno stlačiti v dolžino enega tvita. Recimo znano Hemingwayevo: »Na prodaj: otroški čevlji, nikoli nošeni.« Ali pa Monterossovega Dinozavra: »Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam.« Ali pa Trk Fredrica Browna: »Zadnji človek na Zemlji je sam sedel v sobi. Nekdo je potrkal na vrata.«

Produkcija je danes tako ogromna, da založniki in uredniki marsikdaj le na podlagi prvega stavka zgodbi dajo priložnost ali jo odpišejo. In marsikatera takšna mikrozgodba deluje, kot da je vzela ravno tak izpiljen stavek in ga naredila za celotno zgodbo. Kar naenkrat biti pisatelj lahko pomeni, da si – če pretiravam – sposoben napisati nekaj, kar je videti le kot par dobrih stavkov. Avtorjem špehov se mora to sigurno zdeti šarlatanstvo brez primere. A mikrozgodba se kot da zaveda, koliko umetniških del nastane sproti v življenju, v facebook statusih, na redditu, v youtube komentarjih in drugod po internetu. Uveljavljanje mikrozgodbe daje tudi tem oblikam večjo legitimnost, da se jih naziva z vzvišeno oznako: umetnost. Poleg tega lahko mikrozgodba prodira tudi navzgor: če obstajajo romani v kratkih zgodbah, lahko obstajajo tudi kratke zgodbe v mikrozgodbah ali celo neke vrste romani v mikrozgodbah (in prav temu se recimo bliža prvenec gostje Dijane Matković).

III

Mikrozgodba pomeni eno od najhitreje dostopnih literarnih form, tako v smislu produkcije kot recepcije. Kar sicer nujno pomeni, da se ustvarja milijon šodra. Z dogodkom, kot so Urne zgodbe, je postalo še bolj jasno: mikrozgodbe se utegnejo prebiti, ker delajo literaturo zabavno, dostopno in znotraj takih dogodkov omogočajo interaktivno tekmovalnost, da o lajkih niti ne govorimo. Kaj manjka ostalim literarnim tekmovanjem? To, da so teksti vnaprej pripravljeni. Da je dogodek nekako vnaprej odločen, še preden se začne, da razen interpretacije ni blaznega prostora za manevriranje. Kot na filofaksu, kjer ti profesorica da seznam 30 vprašanj za izpit. Nobenega presenečenja, nobene nepredvidljivosti, ki jo potrebuje vsaka poštena igra. Tu pa imamo direkten vpogled v ustvarjanje, kar vzpostavlja prizorišče, areno, avtor ne ustvarja zgodbe v intimi, ampak na javnem prostoru. In končni izdelek je dovolj kratek, da pozornost v dobi šibke koncentracije lahko zdrži.

Zaradi dogodkov, kot so Urne zgodbe, bo mikrozgodba najbrž prišla v bolj splošno zavest kot obstajajoča literarna zvrst in posledično bo kot potencialno umetniško delo prišel v zavest marsikateri internetni zapis. Če si dovolim bombastično finalno dilemo. Mikrozgodba: fast food dekadenca literature ali njen omniprezentni comeback? Glede Urnih zgodb pa dileme ni: čeprav bi jim lahko marsikdo oponesel banaliziranje literature v športni dogodek, ki je bolj na strani entertainmenta kot kulture, se je po drugi strani odprlo prizorišče, na katerem tekmovalci (neliterati, polliterati, literati) startajo iz iste izhodiščne pozicije (če že ne z istimi skilzi) in kjer lahko opazujemo njihovo odzivanje na zadano nalogo. Zdaj lahko samo čakamo, da se nominiranci za kresnika vzporedno pomerijo tudi v Urnih zgodbah, da se pokaže, kdo je pridobil oblast nad navdihom, kdo pa mora čakati na milost magičnega prebliska.

Hvala Avi Zupančič, ki je z mano delila povzetek svoje diplomske o mikrofikciji.