Arhiv prispevkov z oznako Urne zgodbe (46)
Aljaž Krivec
»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi
Arjan Pregl
Tuuut. In potem tišina.
Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.
Pogled je lezel po prostoru. V tišini.Preberi
Živa Bončina
»Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in jo že vajeno ignorira. Odkar je brez službe, je mnogo bolj zamišljen, s pogledom bega v prazno, a tudi bolj informiran, to je treba priznati. Cestne zapore in drugo radijsko dogajanje je postalo njegov mali imaginarni svet, kamor zbeži pred obilico prostega časa in vse bolj tudi pred njo. No,Preberi
Arjan Pregl
»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«
– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!
– Mali, pazi, kako govoriš!
– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi
Zarja Vršič
Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi
Iztok Vrenčur
V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?Preberi
Nika Švab
… in kladivo. Na rdeči podlagi rumen simbol politične ureditve, ki bo vedno polemična. Ne, to bo v zavesti večine ljudi polovica simbola komunizma, in ne orodje za kmetovanje. Čeprav … v bistvu v obeh primerih asociira na obdobje med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Dejstvo pa je, da je to pripomoček za delo. Mogoče je kdaj v kakšnem primeru bilo tudi orožje – v Lady se da prav gotovo prebrati tragičen primer o ženi, ki je iz ljubosumja z ostrim rezilom tega zaokroženega orodja ubila sestro ali moža.Preberi
Kaja Blazinšek
Vedno, skoraj zagotovo vedno, tukaj sem več kot prepričana, pride tista nevidna sila lune, ki je ni, v sanje, ki podaljšujejo spanec iz noči do popoldneva. V sanje, iz katerih se zbudiš z nenavadno utrujenostjo spanca. Kako je sploh možno, da si utrujen od sanj, spanja? Ne veš natančno, ali si se boril proti zmajem v času, ko so ti seveda še obstajali, ali te je utrudil bežen vpogled v prihodnost. In ko se taPreberi
Rok Štukelj
S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.
Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice. Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.Preberi
Arjan Pregl
S tem se je Pawlina ukvarjala že nekaj let. Odkar se je priselila v to mesto in si našla majhno sobico, ravno pravšnjo zanjo. Na začetku bolj iz ekonomskih razlogov, a zares nikoli ni šlo samo za to.Preberi
Prijava na Literaturin obveščevalnik
Literarno-umetniško društvo Literatura
Trubarjeva 51, 1000 Ljubljana
ID za DDV: SI62575694
matična številka: 5686750000
Predsednica: Veronika Šoster
Uradne ure: četrtek od 11.00 do 13.00
Knjigarna v društvenih prostorih je odprta v času podaljšanih uradnih ur po sledečem urniku:
ponedeljek: 10.00–14.00
torek: 15.00–19.00
sreda: 10.00–14.00
četrtek: 11.00–13.00 in 15.00–19.00
Splošne informacije
tel. 01 251 43 69
ludliteratura@yahoo.com
Elektronski medij www.ludliteratura.si
Odgovorni urednik: Martin Justin
Revija
Področni uredniki: Ana Geršak, Iva Kosmos, Andrej Hočevar, Veronika Šoster, Primož Čučnik
Odgovorna urednica: Silvija Žnidar, v. d.
Prišleki
Urednica: Veronika Šoster
Labirinti, Novi pristopi
Urednik: Matevž Kos
Stopinje
Urednici: Gaja Kos, Tina Kozin
Dogodki
Koordinatorka programa: Veronika Šoster
O mediju in pogojih sodelovanja
Navodila za pošiljanje prispevkov
Splošna pravila in pogoji nagradnih iger
© avtorji in LUD Literatura
Objavo prispevkov omogoča Javna agencija za knjigo
Vzpostavitev spletne knjigarne je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
Naročila obdelujemo od ponedeljka do četrtka. Dostava je brezplačna. Opusti