Samo da se ne pojavi zdaj, na vratih, ker ne veš, kaj boš naredil, je kot po navadi rekla s kančkom pritajene grožnje.

Upam, da ne na oknu, je sarkastično odvrnil. To je bil precej izpiljen sarkazem, visoko cenjen v razredu, in upal je, da ga bo tudi mama prepoznala. Ne samo to, da bo prepoznala, da je njen sin vendar odrasel, ciničen pubertetnik, ki ve, kaj dela. Na Facebooku si dopisuje s tremi puncami, poPreberi

Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.

Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.

Rakci, školjkice, poletje.

Topla plima.

Zašel sem.

Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.Preberi

Evgen je preživljal še enega svojih tipičnih večerov pred televizijo. V študentskem domu, seveda. V študentski sobici študentskega doma, pravzaprav.

In kot vedno (ob nepravem času) prilomasti v sobo njegov nadležni cimer. Ni vedel, kako mu je ime, tri leta v eni in isti sobici, ampak se nekako nista uspela seznanit. Ko so vrgli ven njemu ljubega Egona, se za celo zadevo z razporejanjem študentskega prebivalstva ni več posebej zanimal. V mislih pa je tudi ta novega klical Egon (takšno egonsko brado je imel, karkoli že to pomeni).Preberi

Sestro Tanjo imam rad. Prijazna je. Vsako jutro tiho odpre vrata moje sobe, dvigne žaluzije na oknih in z vedrim glasom pravi:

»Gospod Hribar, rana ura – zlata ura!«

Takrat se vsakič zbudim zadovoljen in čil. Kar čutim, da je pred mano dan, poln izzivov. Sestra Tanja nato stopi do moje postelje. To naredi v sedmih coklastih korakih. Njene cokle so bele, z nešteto majhnimi luknjicami. En. Dva. Tri. Pri četrtem se vedno ustavi in skrbno poravna knjige na moji nočni omarici. Po navadi reče:Preberi

Na vsakem začetku, bodisi uradnem bodisi neuradnem, prijateljskem, se venomer spodobi, da se avtor predstavi. No, eno izmed temeljnih tradicionalnih vljudnostnih gest bom vnemar zanemaril. Ni pomembno, kako se imenujem. Pomembno je, kaj vam želim povedati in kako boste vi razumeli moje sporočilo, ki vam ga ponižno, na neki način tudi povzpetniško, ponujam v roke.Preberi

»Nič,« je rekel Gates Sorosu. »Treba bo rešiti svet.«

»Ja, ja,« je ta zamahnil z roko. »Obupal si nad blagajno za kukije, zdaj pa bi jo po hitrem postopku popihal. Umiri, se stari. Džingiskan lahko počaka.«

Marx je zamomljal v znak strinjanja. Hipijevke so se še vedno intenzivno ukvarjale z njegovo brado. Ena mu je pravkar pletla kito. Za trenutek je pomislil, da bo roza elastika, s katero mu jo je ovijala, na njem videti malce čudno, a se je kmalu pogreznil nazaj v oblak opojnega dima.Preberi

»Ti …«

Bill zre v električno blagajno, vzdigne roko, da bi jo udaril, pa si premisli.

»To ne dela …«

Pred blagajno se nabirajo zasanjani nasmeški in proti obupanemu geniju molijo vrečke piškotkov.

»Prosijo te za usmiljenje, Bill,« se zasmeje Marx. Roko razgrete študentke si namesti pod brado in ko njeni prsti ugotovijo, da je to najbolje delati tako, kot to počneš pri psu, se nadaljevanje njegovega stavka izgubi v globokem brundanju. Kljub temu mu uspe proti sključenemu suhcu za plačilnim pultom izstreliti izzivalen pogled. »Zgrešil si sistem, stari. Pusti valjem, da zarjavijo, nima veze.«Preberi

Predzadnje videoporočilo z Urnih zgodb! Oba polfinalna kroga sta zaključena, pred nami je samo še finale. (In seveda glasovanje za finalista po ovinku.)

Preberi

Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.

»Kako si naredila to črto?«

»S flomastrom.«

»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.Preberi

– Ti, a mi narediš eno uslugo.

– Kakšno.

– Velika je.

– Povej.

– Otroka imam.

– Vem.

– Marina gre jutri s prijateljico na predstavo.

– Okej.

– Jaz grem tudi zraven.

– Ja.

– Otroka imam.Preberi