Študentka filozofije

S tem se je Pawlina ukvarjala že nekaj let. Odkar se je priselila v to mesto in si našla majhno sobico, ravno pravšnjo zanjo. Na začetku bolj iz ekonomskih razlogov, a zares nikoli ni šlo samo za to.

Bolj je šlo za vprašanje svobode. Brala je, da se slednja najbolj manifestira v odločitvah. »Kaj bom naredila s sabo, svojim telesom,« se je vedno odločala sama. Vržena je bila v to svobodo. Postala je znana po tem.

Pred vrati je stal moški. Tukaj je bil prvič. V rokah je držal srajco z raztrganim rokavom. Nemirno se je prestopal in se pripravljal, da pozvoni. Ni vedel, kaj ga čaka. Menda nobeden ni nikoli vedel vnaprej.

»Samo da se ne pojavi zdaj, na vratih, ker ne veš, kaj boš naredila«, ji je šlo po glavi. »Ne veš, kaj boš … ne veš, kaj boš … Kaj boš?«. Vedno se ji je zdelo, da se v teh trenutkih boji, a všeč ji je bilo, kako ji je vedno znova pognalo adrenalin po telesu: »Ga bom zvezala in mu sedla na obraz … ali mu zakrpala srajco?«

Ko je čez kakšno uro moški zapuščal njeno stanovanje, je na hodniku pogledal vizitko, ki mu jo je dala. Na eni strani je bila njena telefonska številka, na drugi je pisalo: BIČ IN NIT.