23. marca 2018

Rdeča kapica in Ljudožerka

Arjan Pregl

Rdeča kapica

Deklica je stopala po osameli poti, ki se je poglabljala v neznano. Noč je že legla nanjo in nudila dobro kritje bitjem temè. Veter se je podil skozi veje, kar je bilo na trenutke slišati kot zavijanje volkov.

Izza oblaka se je prikazala polna luna in v hipu je gozd oživel. Kot bi se zasledovalci nenadoma skrili med veje, njihove sence pa bi temu šele sledile. Listi dreves so tvorili nepričakovane vzorce, iz katerih so vznikale prikazni: velika telesa, grabljenje pošastnih rok, režeče se grimase …

Na glavi je nosila pleteno rdečo kapo, ki ji jo je bila spletla babica, v roki je krčevito držala sekirico. Ko je zopet zapihalo, se je znašla tik pod vejo, ki se je zlovešče zamajala nad njo. Dvignila je sekirico in zamahnila.

Nedaleč stran je skupina otrok stegovala roke ob gašperčku v azilnem domu. Zazrti so bili v jenjajoč plamen.

 

Ljudožerka

Deklica je žvečila, zazrta v svojo podobo na naslovnici časopisa. Na vrhu strani je stal velik rdeč napis POGREŠANA. Spodaj so bile navedene možne sledi, izjava pretresenega očeta, pričanja domnevnih očividcev: zmešnjava na šolskem dvorišču, bel kombi, sladkarije …

Ni še znala dobro brati, zato je do konca članka prišla zelo počasi. Medtem je mirno sedela za mizo, obdana z vonjem po zažganem človeškem mesu. 

V kaminu je ležal sprednji del ženskega trupla. Noge so molele ven na parket, notri pa je bila že dodobra prežgana glava, ki je zaradi možganov oddajala rahlo sladkast vonj po mošusu. Iz mesa je jedko puhtelo, na moč podobno pečenju na žaru, le zaradi krvi bolj kovinsko, bakreno.

Deklica je pogoltnila, vstala in skorajda omotično stopila do manjše kamre na koncu hodnika, pred katero je bilo več zmečkanih ovitkov čokolad. Odpahnila je zapah in čez nekaj trenutkov je ven pokukala deška glava. 

Ti je uspelo, Metka?

Je, Janko. Pojdiva zdaj.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    (Proza,  5 min)

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

  • Tržaška pravljica

    Mojca Petaros

    (Proza,  11 min)

    V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

  • Moje življenje z mačkami

    Sara Štern

    (Proza,  10 min)

    Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Izdelava: Pika vejica